naravne znamenitosti pod stenami gora
Pod visokimi stenami naših gora se skrivajo geomorfološke oblike, ki jih planinci pogosto prezremo, alpinisti opazujemo samo, ko se nad njimi naredi led in so zanimivi za plezanje, a so za razumevanje gorskega sveta izjemno pomembne. To so plazovni stožci, snežni lijaki, škafi in druge oblike, ki nastanejo tam, kjer se sneg, led, kamenje in voda skozi vse leto premikajo po grapah in žlebovih ter se odlagajo v njihovem izteku.
Čeprav jih v planinskih vodnikih pogosto omenimo le kot »gruščnata pobočja«, so v resnici naravni arhivi dogajanja v stenah in hkrati naravni rezervoarji vode, ki jo počasi oddajajo čez poletje.
Kaj je (plazovni) stožec pod stenami?
Široko razumljen (podgorski) stožec je stožčasta naslaga pod steno, ki nastane zaradi: tekoče vode (odlaganje apnenca – trenutno morda najlepši pod slapom Rinka), usipanja kamenja, padanja led(e)nih blokov, drobirskih tokov, snežnih plazov, ki v povprečju prinesejo največ materiala.
Oblika je pogosto presenetljivo podobna geometrijskemu stožcu: široka osnovna ploskev, ožji vrh, ki se dotika izteka grape, in značilen naklon, ki ga določa stabilnost materiala.
V geologiji bi najbrž temu rekli odlagalne, debris, talus ali avalanche cone.
Foto: Gorazd Bajt
Ko plazovni stožec postane snežni hranilnik
Pod grapami, kjer se pozimi nabere veliko snega, se ta čez pomlad in poletje počasi tali. Če je nad stožcem slap ali stalni vodni tok, lahko voda začne »vrtati« navzdol, včasih celo do grušča pod snegom. Tako nastanejo »škafi« — naravne led(e)ne kotanje, ki so (pri nas) lahko globoke tudi več kot 10 metrov.
Najbolj znan primer je Matkov škaf, ki bo glede na letošnje število obiskovalcev (»kobilični turizem«) in nevarnosti zapadnega kamenja (pre)kmalu postal širši problem. Gre za naravni fenomen v zatrepu Matkovega kota pod previsnimi stenami (voda ima tako omogočeno dolbenje kroga), kjer slap vsako leto izdolbe obratni stožec v snežni gmoti. Ko se sneg stanjša, se odpre okrogla, skoraj popolna kotanja, ki jo je mogoče opazovati le kratek čas. Zadevo so sicer znanstveniki poskušali uvrstiti na vsakoletna ciklična merjenja a je kot kaže le turistična atrakcija.
Podobni pojavi pod stenami nad Loško Koritnico
Gorazd Bajt je opisal pojav, ki je skoraj dvojček Matkovega škafa: »Globina škafa je bila med 10 in 15 metri. Snežne stene so popolnoma vertikalne, medtem ko so v Matkovem škafu položnejše. Za ogled so obvezne dereze in velika previdnost — padec v škaf ali zdrs po plazišču se ne bi dobro končal.«
To je klasičen primer snežnega (pol)lijaka, ki ga oblikujejo: plazovi s sten, stalno dotekanje vode s slapu, spodjedanje snega od spodaj, gravitacijsko posedanje.
Ker je ta (snežni) stožec po objavi zbudil (določeno) zanimanje in je ime slapu neznano, je zadevo (seveda) pogledal tudi Peter Podgornik: »Na treh različnih kartah je označeno širše območje grape, ki sliši na ime Veliki Drsnik, Matijeva… verjetno bi od domačinov izvedel še kakšno njihovo ime, kar je popolnoma logično, saj so oni prvi, ki tu kaj poznajo.«
Morda se pa kdo kdaj oglasi, če se še ve, …
Snežni stožec kot naravna geometrija
Čeprav je ta naravni stožec nepopoln, ga lahko primerjamo z geometrijskim: ima osnovno ploskev (gruščnato polje), ima plašč (pobočje iz grušča ali snega), ima višino (razdalja od vrha do dna), ima osni presek, ki je pogosto trikotne oblike. V naravi se pojavljajo tudi prisekani stožci, ko zgornji del odnaša voda ali plazovi.
Vsak stožec je zgodba o tem, kaj se v zimskem času dogaja visoko v stenah — o razpokah, o taljenju, o eroziji, o vodi, ki si išče pot.
