(o nesmislu oglaševalskih sloganov, ki tvegajo, da bodo zmanjšali privlačnost regije)
Na oglaševalske slogane naletimo povsod. V medijih, zvezah, društvih, zavodih kjer imajo za njih celo posebej zaposlene; v podjetjih, turističnih in gostinskih objektih, ki tržijo iz množičnosti; v facebook skupinah, ki z vedno istimi objavami o »izrednem naravnem čaru« vabijo tja še tiste, ki si množice pravzaprav ne želijo.
Državni organi pa vsemu temu sledijo z novimi investicijami, da se lahko pripelje še višje, še bližje, še bolj »okrog riti v varžet«.
Toda bolj kot vabila se ti slogani berejo kot pozivi k obisku, preden bo prepozno.
»Pridite in obiščite dolino, preden postane modna.«
»Ste že obiskali katero od družinam prijaznih planinskih koč«
»Odkrijte 10 še neznanih gorskih destinacij.«
»Vzpnite se na enega najlepših prelazov v Alpah, za katerega le malo ljudi še ve.«
To niso več vabila, temveč opozorila: pojdite tja, dokler je še »neokrnjeno«, dokler ga drugi še niso odkrili, dokler se tja ne zgrinjajo horde turistov. In tako v naglici načrtujemo svojo pustolovščino, v iluziji, da bomo med prvimi, ki jo bodo doživeli — ter jo v hipu objavimo na spletu.
A s tem tvegamo, da bomo prav mi tisti, ki bomo nišna območja spremenili v množično obiskane destinacije.
Iluzija pionirstva
Današnja družba je lačna »pristnih« doživetij, »neokrnjene« narave, občutka pionirja, ki se izogiba množicam. Oglaševanje je to hitro razumelo in se prilagodilo: ustvarja iluzijo novosti, občutek, da smo prvi, čeprav hodimo po že dobro znanih poteh.
Internet je poln takih pozivov — bolj kot vabil se berejo kot tekma za odkrivanje neodkritega.
V svetu, ki je že raziskan do zadnje grape, se pionirstvo danes odvija predvsem v glavah družbenih omrežij.
Ko se to zgodi, pomeni, da je promocijska strategija uspela: privabila je obiskovalce tja, kjer jih prej ni bilo, in spodbudila privlačnost območja prek izkušenj, ki jih na družbenih omrežjih delijo zgodnji »odkritelji«. Ta oblika »brezplačnega« oglaševanja lahko v nekaj tednih spremeni mirno dolino v turistično žarišče.
Proces kobilic
Tu se začne tisto, kar bi lahko imenovali proces kobilic. Prve žuželke — najbolj podjetne ali pogumne — preizkusijo grm, nato pa pritegnejo pozornost celotnega roja. Ko se roj spusti, rastlina ne preživi.
Tako deluje sodobni turizem: ko »publikacija« z veliko naklado izpostavi kraje, ki jih tradicionalne poti še ne prečkajo, se tja zgrnejo novi tokovi turistov, zraste infrastruktura, nastanitve, parkirišča, razgledne točke.
Kraj se preoblikuje v destinacijo, pionirji pa se že selijo drugam — v novo »neznano« dolino, ki bo kmalu doživela enako usodo.
Se bo kdaj kdo pri tako eminentni planinski organizaciji (kjer s Slovensko turistično organizacijo, združenjem Slovenia Outdoor, Policijo, Gorsko reševalno zvezo Slovenije, Združenjem gorskih vodnikov Slovenije, Agencija RS za okolje in bogve kom še oglašujejo »Partnerstvo za varnost v gorah«), kdaj vsaj malo samokritično (po)vprašal: »Kako nevarno je (to) dolgotrajno zadrževanje v direktni vpadnici zapadnega kamenja?«
Od oglaševanja k samouničenju
Te logike ni lahko ustaviti, a škodo je mogoče zmanjšati, če se najprej dela na nosilni zmogljivosti območja — na tem, koliko obiskovalcev lahko prenese, ne da bi se spremenilo. Šele nato bi morala priti promocija. Kajti oglaševanje, ko je preveliko glede na značilnosti kraja, hitro spodkoplje tisto, kar naj bi varovalo: njegovo edinstvenost.
Ko se narava začne tržiti kot izdelek, izgubi svojo tišino. Ko se gora spremeni v kuliso za selfije, izgubi svojo višino. In ko se oglaševalski slogan začne z besedami »odkrijte«, je skoraj gotovo, da bo tisto, kar odkrijemo, kmalu izgubljeno.
