Delo, 14. julij 1975
V premislek ob novem poletju v gorah – Zdrsi na strmini, snežiščih in strmih skalah strežejo po življenju vsako leto – Precenjevanje sposobnosti
Ljubezen do gorske narave je nekaj lepega in našemu ljudstvu prirojenega. Iz izkušenj preteklih let in iz prvih mesecev letošnjega leta pa vemo, da ni povsem brez nevarnosti. Nekaj let nazaj je bilo število smrtnih žrtev kar zastrašujoče veliko. Na srečo se je ta neugodni razvoj v preteklem letu ustavil, v naših gorah je bilo deset mrtvih, od tega dva smučarja. Enega planinca je pobrala kap, starejša ženska pa se je utopila v potoku, ko je šla po vsakdanjih opravilih.
Čistih, pravih planinskih nesreč s smrtnim izidom je bilo potemtakem le šest. Dva slovenska alpinista je vzel plaz v Črni gori, če ju prištejemo k žrtvam smo z osmimi pokojniki celo pod dolgoletnim poprečjem, kljub temu da je lani število obiskovalcev gora preseglo milijon.
Če si ogledamo vzroke nesreč, ki so pogosto dokaj prikriti in zapleteni ter med seboj vzročno povezani, vidimo, da na čiste planinske nesreče odpade 25 ljudi. Že leta nazaj opažamo nezgode ljudi, ki so poklicno vezani na gorski svet, redno se pojavljajo primeri obolenj in nenadne smrti posameznikov, katerih vzrok sta srčna in možganska kap. Ob silnem razmahu smučarskega športa se ne smemo čuditi, da smrt posega že tudi v vrste oboževalcev belih strmin, pri če mer pa ugotavljamo, da je v preteklem letu terjala žrtve pri skrajno neprevidnih, ki so v mogli, metežu in neznanem svetu padali na snežišču izven utečenih smučišč.
Zdrsi na strmini, snežiščih, strmih skalah nam strežejo po življenju vsako leto. Posebna zvrst je namerno dričanje po snežiščih, ki se v izpostavljenem svetu redno konča s smrtjo. Bodimo torej preudarni in ne izzivajmo nesreče, ne dričajmo se, če se snežišče ne konča z varnim, lepim iztekom! Pazimo tudi na zagruščene skale. Letošnja muhasta zima s stalnimi plazovi in pomladanskimi deževji je na poteh pusti- la mnogo grušča, na katerem je potrebna skrajna previdnost zaradi nevarnosti, da sprožimo kamenje na planince, ki hodijo pod nami.
Razmišljanja ob nesrečah v sezoni 1974 vodijo do ugotovitve, da se ne smemo zadovoljiti zgolj s tehničnimi vzroki nesreč. Poseči je treba v osnovo, ozadje, to pa je osveščenost vsakega posamez nika, njegovo znanje o hoji in nevarnostih gora, njegova sposobnost, in oceni, kaj sme in česa ne sme storiti v danih okoliščinah.
Skupina, ki je ocenjevala poročilo o akcijah GRS, je pri štirih nesrečah navedla kot temeljni razlog precenjevanje sposobnosti, vsaj sedemkrat bi lahko rekli, da je nezgodi, botrovala neprimerna oprema. Kar enajst krat pa so se prizadeti znaš 1 v razmerah, ki jim niso bili kos. Celjski in kamniški tovariši so nekajkrat upravičeno zapisali, da njihovi varovanci niso imeli niti osnovnega pojma o hoji v gorskem svetu.
Te ugotovitve nas ne smejo spraviti ob dobro voljo in zaupanje. Prej bi lahko trdili nasprotno! Očitno se namreč kaže, da se planinska organizacija zaveda pomena vzgoje kot najboljše preventive. Ob določeni previdnosti in preudarnosti si v poletnem času nabira izkušnje s praktično hojo v gore vsak za sebe, medtem ko mu planinske šole, vzgojitelji, literatura, vodniki in svetovalci pomagajo premagovati neznanje jeseni, spomladi in pozimi.
Planinske šole so v pol- nem razmahu, nastajajo nove, da bi širile znanje o hoji in gibanju v gorah ter seznanjale planince s širšo planinsko kulturo. O vsem tem bi se izplačalo razmišljati, ko bomo letos hodili po gorah. Za popotnico pa še nekaj napotkov, ki nam utegnejo koristiti.
1. O svojih ciljih in poteh vnaprej obvesti sorodnike in znance, hodi po dogovorjenih poteh, vpiši se v spominske knjige po kočah in v domovih.
2. Izbiraj cilje, katerim boš kos.
3. Če si v dvomih glede zdravja, se prej posvetuj zdravnikom.
4. Opremi se z ustrezno posebno in varnostno opremo, ne pozabi na rezervno perilo, rokavice in dobro obutev.
5. Ne odhajaj z doma in ne zapuščaj koč, če je slabo vreme; zlasti se izogibaj nevihtam.
6. Pazi in bodi previden na snežiščih. Če nimaš varnostnih pripomočkov in si ne moreš zagotoviti varnega prehoda, poglej, če je na voljo prehod po kopnem ali pa se vrni.
7. Ne hiti in ne tekaj, ne proži kamenja.
8. Hrani se kolikor je mogoče s hrano, ki si jo vajen v vsakdanjem življenju, izogibaj se konzervam. Pij zmerno, ne uživaj alkohola, kajenje omeji na minimum.
9. Skrbi za osebno higieno in zadosten počitek.
10. Pomagaj šibkejšim, priskoči na pomoč ljudem v stiski. V skupini se ravnaj po najšibkejšem in izbiraj cilje, ki ustrezajo vsem udeležencem ture.
11. Če te zateče megla, noč, če se izgubiš, če zgrešiš pot, poskusi s treznim premislekom najti markacijo, kolikor pa ne uspeš, ostani na mestu v primernem zavetju in pokliči na pomoč.
Inž. Pavle Šegula
