Primorski dnevnik, 13. julij 1975
Pred 10 leti, 13. julija 1965, je umrl znani goriški rojak Zorko Jelinčič, velik po duhu in srcu, junak svoje dobe v obrambi pravic zatiranega slovenskega in hrvaškega ljudstva v dobi italijanskega fašističnega režima.
45 let pred njegovo smrtjo, 13. julija 1920, so fašisti s požigom Narodnèga doma v Trstu zagrešili nad Slovenci grozoten zločin, nepopravljivo krivico, ki se je Zorku globoko zarezala v dušo. Nemogoče je z enim člankom osvetliti Zorkovo življenjsko pot, široko razpleteno dejavnost, njegovo razgledanost in sposobnost kot organizatorja ter kulturno-političnega delavca, njegove visoke etične vrline ter stoično prenašanje naporov in trdega življenja, ki mu z bičanjem nikjer in nikoli ni prizanašalo.
Bil je izmed mnogih najaktivnejši in tudi najbolj vnet kulturno-prosvetni in politični delavec v desetletju pred aretacijo 15. 3. 1930 za obrambo človečanskih pravic slovenske manjšine v Italiji. Globoke brazde, ki jih je s svojo dejavnostjo zaoral, so rodile obilen sad in zapustile trajne sledove v zgodovini primorskega ljudstva. Brez primere neprekosljiv v prizadevnosti in neutrudljiv je samo dajal, se razdajal našim, še posebno, preprostim ljudem, jih bodril in moralno dvigal, da bi vzdržali krutost fašističnega pritiska.
Poznala ga je sleherna vasica na Goriškem in se ga starejši ljudje, predvsem njegovi sodelavci, spominjajo z globokim spoštovanjem. O njem tudi danes govorijo na Vipavskem od Podnanosa do Gorice, na Tolminskem od Solkana do Trente, Idrije, Cerkna, Podbrda in po vaseh Brd. Omahljivcev in kolebarjev ni trpel, a za svoje sodelavce je spretno izbral ljudi ter s prodirljivostjo dobrega psihologa opredelil njihove sposobnosti in določil naloge, ki so jih zmogli. Te vrline in načelnost so dajale Zorkotu nepogrešljiv polet dobrega organizatorja.
Čeprav ni bil govornik, so bile njegove besede in misli kot iz kamna izklesane in jih je krepko poudarjal z zamahom celega telesa, kajti odločno se je zavedal, kaj hoče in kaj mora storiti. Svoj cilj in namen osvoboditi primorsko ljudstvo je izoblikoval s tremi udejstvovanji. Načelo, ki ga je na zborovanjih poudarjal, da za nas ne obstajajo krivične meje, mu je bilo vodilo.
Kot študent v Ljubljani in nato v Padovi je bil pobudnik in sodelavec obnovitve študentskega društva Adria, ki je ponovno začelo delovati leta 1922. V akademskem društvu Adria in srednješolskem društvu Vesna je združeval študente in dijake, jih odtegnil fašističnim vplivom ter njihovo dejavnost vključil v srenje, ki so delovale po vseh goriških trgih. Vodil jé desetine in desetine sestankov dijakov in študentov v Gorici in okolici, Tolminu, Idriji, Kobaridu, Ajdovščini in Vipavi. Z namenom poživiti dejavnost je ustanovil več nogometnih, kolesarskih in drugih dijaških klubov. Ko so fašisti onemogočili sestanke v naseljih, so se dijaki pod Jelinčičevim vodstvom zbirali po hribih in gozdovih. Nekaj takih sestankov je bilo v Idriji, Policah, pod cesto Reka – Bukovo in na Šentviški gori. Dijaki so ga imeli radi kot svojega duhovnega očeta. Njegove besede so jim bile svete, zato so brez oklevanja prihajali na sestanke in izlete. Na njegovo pobudo so obiskovali Beneško Slovenijo in tja nosili iz Gorice, Tolmina in Kobarida razno slovensko literaturo. Vsako poletje je Zorko z njimi organiziral tedenske dijaške tečaje v hribih z dobro pripravljenimi predavanji. Udeleževalo se jih je najmanj po sto dijakov, študentov in drugih intelektualcev. Za kosilo in večerjo so pripravljali brezmesne enolončnice. Nekaj živil so prinesli s seboj, mleko in krompir so nabavili pri kmetih. Spali so po skednjih in senikih. Za dekleta, kolikor so zakotni zaselki dopuščali, so preskrbeli prenočevanje v izbah in sobah. Vsi ti tečaji v Krnu 1925, na Laznah 1926 in 1927 ter v Cvetrežu 1928 so bili zelo posrečena oblika protifašistične dejavnosti. Pri zadnjem so se udeleženci razšli predčasno zaradi Bregantovega slučaja 22. julija v. Gosposki ulici v Gorici. Prejšnji so nemoteno trajali kljub slabemu vremenu ves teden. Tudi ustanovitev dijaške kuhinje v Gorici spada v Zorkovo aktivnost; v njej so dijaki brezplačno ali za nizko ceno prejemali kosilo in večerjo. Zorko je organiziral med ljudstvom nabiralno akcijo. Kmetje so radi prispevali z domačimi pridelki. Denarne prispevke so zbirali na različne načine, med temi s prodajanjem značk po eno do pet lir. Izredne zasluge si je Zorko pridobil pri kulturno-prosvetnem delu.
Na ruševinah prve svetovne vojne je kot tajnik Zveze prosvetnih društev v kratki dobi aktiviral in organiziral 82 prosvetnih društev. Za svoje pomočnike si je izbral prizadevne sodelavce, med katerimi so bili še posebno uspešni Zmago Krašna iz Idrije, Drago Bajec iz Vipave, Srečko Logar iz Idrije in Fani Obid z Bukovega, ki so bivali v Gorici. Celo vrsto aktivnih ljudi je imel na deželi in med drugimi dijaki. Zorko je bil stalno na poti, predaval po društvih, dajal pobude za razmah prosvetne dejavnosti in povsod pomagal. Zasledovala ga je policija, ki mu je prepovedala dostop na podeželje in karabinjerji so ga večkrat aretirali in spremljali v Gorico.
Poleg obsežnega dela v prosvetnih društvih je bil Zorko vnet planinec, preplezal prenekatere nevarne stene Julijcev in mnogo pisal v razne časopise in revije. Vodil je telovadno, mladinsko, žensko in dijaško društvo,- ki so vsa imela sedež v Ul. sv. Ivana, kjer je bila Zveza prosvetnih društev. Prve dni novembra leta 1926 so fašisti hudo opustošili vsa ta društva. Pometali so knjige, časopise, revije in opremo skozi okno na dvorišče. Vojaki, ki so na drug poziv prišli delat red, so s kurjenjem knjig in opreme škodo še, povečali. Pri takih napadih je bilo Zorkovo življenje v veliki nevarnosti. Značilno za Zorkovo ravnanje je bilo, da je kljub nasprotovanju svojih sodelavcev vključil v Zvezo razpuščene Svobode, ker so se ukvarjale s prosvetnim delom. Razen srenj in dijaških krožkov je ustanovil več nogometnih in kolesarskih klubov na podeželju, da so združevali in med mladino poživljali odpor proti fašizmu s prirejanjem medsebojnih tekem v trgih in večjih vaseh. Tudi ko so fašistične oblasti razpuščale in končno razpustile vsa prosvetna, telovadna, mladinska in druga društva, Zorko ni klonil ali zgubil volje do nadaljnjega delovanja. Niti zdaleka ni mislil na izselitev in prepustiti slovensko ljudstvo fašističnim hijenam. V večini primerov so društva in knjižnice skrivaj delovale. Dal je pobudo za množične izlete posameznih in skupnih društev. Bilo je nešteto izletov iz Vipavske doline na Fajtji hrib, Erzelj, Nanos, Čaven, v Trnovski gozd, iz Brd na Lig in Staro goro, iz Tolmina in tolminskih vasi v Benečijo in na tolminske hribe in gore. V večini primerov se jih je Zorko udeleževal. Z govori in petjem so se ljudje v prosti naravi navduševali za odpor proti potujčevanju in gojili narodno zavest. Izleti so se ponavljali leto za letom in postali tradicionalni. Še pred to je Zorkova dejavnost prešla v podtalno delovanje. Organizirana je bila gosta mreža razdeljevanja abecednikov «Prvih korakov» med šolsko mladino in prirejali so tajne tečaje za pouk slovenščine.
Po raznih kurirskih poteh je Zorko s sodelovanjem drugih, predvsem Albertom Rejcem, uredil prenašanje antifašistične literature čez mejo iz Jugoslavije. V to dobo spada sestanek vodilnih organizatorjev na Nanosu in ustanovitev odbora tajne ilegalne organizacije v Gorici za Goriško, kateremu so pripadali Zorko Jelinčič, Albert Rejec, Avgust Sfiligoj in dr. Gruden. Že do bega Rejca, na katerega je goriška kvestura razpisala visoko nagrado, in še v večji meri potem, so se vse niti ilegalne organizacije stikale v Zorkovih rokah. Zaradi okvare na hrbtenici pri padcu na Višu je ležal od 24. julija 1928 v goriški bolnišnici, nato v svojem stanovanju v Ul. Don Bosco. Kljub temu je bil z dejavnostjo ilegalne organizacije v stiku in vodil njeno delovanje. Ostro politično nadzorstvo je policija vsilila celo na njegovo svatbo na Bukovem, kamor se je preselil k svoji ženi Panici Obid. Med bivanjem na Bukovem od pomladi 1929 je bil večkrat zaprt v Idriji ali Tolminu, a je kljub temu sklical in vodil mnoge sestanke v okolici Bukovega in na Planoti.
Po aretaciji 15. 3. 1930 je bil na drugem delu tržaškega procesa v Rimu obsojen na 20 let težke ječe. Le malo časa je bil po vrnitvi iz ječe 1939 doma pri svoji družini na Bukovem. Ob vstopu Italije v vojno je bil aretiran 10. 6. 1940 in interniran. Njegovo zdravje je bilo hudo zrahljano, a nikoli njegov značaj, železna volja in njegove duhovne vrline velikodušnega in poštenega človeka. Težko življenje v internaciji in naporna pot med NOB iz južne Italije skozi Dalmacijo v Trst so mu še poslabšale zdravje, a ni mislil nase, temveč se je z vso vnemo zagrizel v obnovitev prosvetne, planinske in politične dejavnosti na Tržaškem. Za njim je ostal svetel lik velikega idealista z bogato duhovno dediščino.
T. R.
