Boris Režek: Vselej se bom spominjal zveste tovarišije stvari, ki so me spremljale po gorah. Vrv, kladivo, vponke in klini so mi pač drugovali; oprtnik pa me je spremljal prav vselej. Sleherno pot v gore se mi je ščeperil na hrbtu. Grede zdoma še zajeten, nekako režeč se in ošaben; potem pa ga je po malem jemalo. Samozavest se mu je unesla in na povratku je bil ves čemeren in do kraja shujšan mi je onemoglo opletal po plečih; komaj senca tega, kar je bil ob odhodu.
Splahnel je potem visel tam na kljuki, dokler ga nisem spet snel in je poželjivo odprl svoje žrelo. Naphanemu do vrha se je vrnila dobra volja, ko so popuščali šivi in je grozilo popokati jermenje. Molče je prenašal vse vzdihe in stoke ter hude besede. Le potuhnjeno se mi je režal za hrbtom in ogledoval gorski svet. Nista ga motila megla in dež, kadar ni bilo sonca, ne sneg ne mraz. Povsod je bil pričujoč. Na vseh dolgih poteh, na vrhovih in v kočah. Med oddihi je čemel ob kraju, bil za sedež in vzglavje, a ni spoznal hvaležnosti za svoje drugovanje. Kolikor bolj je bil naložen, toliko hujše očitke je moral preslišati, čeprav je radovoljno dajal iz svojih globin, kar mu je bilo zaupano. Nato je spet moral trpeti krivico, ko je jel plahneti, da je bil malomarno porinjen v kot ali potisnjen pod klop in še besede več ne vreden. Naposled so ga zdelala neurja in dotiki s skalovjem, da je odslužil. Zavržen in pozabljen je obvisel tam na kljuki in drug. ves nov, gladek ter svetal ga je zamenjal, dokler tega ni čez nekaj let zatekla ista usoda. Tako so se na isti kljuki nabrali trije oprtniki, ki so me dolga leta spremljali po gorah; dosluženi, ki jim je bil odkazan počitek v temačni shrambi. Dobri znanci so bili z obrabljenimi vrvmi: skrivljeni klini, obtolčenimi vponkami in skrhanim cepinom, ki je tam prav tako preždeval svoje poslednje dni. Morda so se vse te stvari kdaj pogovarjale. Dovolj je bilo spominov, da se jim nit ni utrgala in so si lahko pripovedovale vsaka svojo zgodbo. Prišel pa je čas, ko je v zamolklost njihovih dni spet posijalo sonce. Roke so jih obračale in izpod prahu samotnih let se je pokazala njihova stara podoba. Vse so bile še za rabo, kakor je v stiski vsaka stvar, in pričele so živeti na novo. Razdajane na vse strani se nikoli več ne bodo sešle in bodo našle svoj konec kjerkoli že. Svoj stari oprtnik pa sem še srečal na gorski poti in ga takoj spoznal. Čeprav do kraja zdelan, pošit in pokrpan, se je prav tako ošabno ščeperil na tujih plečih in huda rana, ki jo je dobil ob padcu iz stene, ga še malo ni motila.
Ko sem hodil za fantom, ki ga je posvojil in je prav tako kot nekdaj jaz robantil nad njim, ker je bil tako naphan in težak, sem se spomnil njegove poslednje zgodbe z mano. Že dolgo je bilo, odkar ga je mojster dal iz rok in ni več dišal po novem, temveč po vsem mogočem, kar je bilo kdaj v njem. Barva mu je že močno obledela in postal je mehak, da je opletal, če ni bil naphan do vrha. Za njim so bile hude preizkušnje; privadil se je globinam. da se ga ni več lotevala omotica. Prešel je tudi že štiritisočake, spoznal ledenike in sploh v gorah zanj ni bilo več nič novega.
Prišel pa je dan, ki mu je bil usoden. Tisto jutro se je v njem sešla nenavadna druščina, ko je dal iz sebe vrv in kup železja in je moral sprejeti v varstvo nekaj jopic in vetrovk; čutaro ter popotnjo, kakršne doslej ni bil vajen.
Nikakor se ni mogel prilagoditi tujemu hrbtu. Mož, ki ga je bil zadel, ga je pestil in suval ter ga nemalokrat preklel, ker se mu je zatikal in ga tiščal v rebra. Tuja govorica mu je donela na uho in lahko je bil začuden, kaj je bilo sploh treba toliko besed že na preprostem skrotju.
Vstopili smo namreč v steno, v kateri še nikdar ni bil, dasi je mnogokrat šel mimo, a se mu ni zdela vredna pogleda. Sonce nas je toplo grelo; dan je bil veder in tih, da je robanteči mož kmalu pozabil na nadlogo na sebi.
Prišli smo bili že visoko pod vrh in čas je bil za oddih. Postali smo na zavetni polici; tujca sta veselo kramljala in prav ko sem pobiral vrv v zanko, se je oprtnik naveličal tega razganjanja. Nekako iz hudobije se je nagnil z napušča, kamor je bil postavljen, se izzivaje zagugal, nato pa se je odločno pognal v globel.
Nič ga ni motilo naše kričanje. Odskakoval je po policah in se odbijal v žlebovih in naposled ga je v mogočnem loku vrglo s poslednjega praga v steni na snežišče in je po njem veselo oddrncal in se podrsal v rušje pod njim. Lahko smo se spogledovali, kolikor smo se hoteli. Nahrbtnik z vsem našim imetjem je ležal v dnu in se nam v pest hihital, ker je vedel, da bomo morali za njim. Res smo šli, ker nam ni kazalo drugače, čeprav smo bili le nekaj raztežajev pod vrhom. Skoraj še enkrat toliko časa kot za vzpon, smo porabili za sestop, ker se je bilo treba spuščati po vrvi. Sonce je žgalo, usta so se nam sprijemala od žeje, razen tega pa nas je še trla skrb, kaj je z našim imetjem. Na sam oprtnik ni nihče pomislil, kaj bi tista platnena vreča. Vsebina, vsebina! Spet smo bili krivični. Oprtnik je premeril štiri sto višinskih metrov, a zvesto obvaroval vse, kar je bilo v njem, če ne štejem sploščene čutare, strtih očal in čežane, ki je nastala iz naše popotnje.
Dolga raza mu je zijala ob strani in skoznjo je molel rokav jopice kakor za oporo hlastajoča roka, ko sem ga našel v rušju. Vendar to srečanje ni bilo tako naglo in preprosto, kakor lahko povem. Sestop je z iskanjem vred trajal toliko časa, da smo tam sredi rušja presenečeni ugotovili, da se že mrači. Nič bi nam ne pomagalo, če bi se tedaj kar na skok in splav pognali navzdol. Ujela bi nas noč in brez luči bi ne prišli daleč. Sicer pa se nikomur ni več kaj ljubilo. Le toliko smo se premaknili, da smo prišli na malo jaso med macesni, kjer je na gosto cvetelo cvetje.
Seveda nismo mogli ostati brez ognja. Opotekaje se od utrujenosti smo navlekli suhljadi in potem obždeli ob plapolajočem zublju. Ni bil prvi bivak, ki ga je prestajal svojeglavi oprtnik. Nemara je bil ta celo najugodnejši in zato, ker sem vedel, da je zadnji, ki ga bom prebil z njim, sem z mislimi segel daleč nazaj in pod menoj je zaživela domala že pozabljena zgodba, da sem se moral zasmejati. Tovariša sta se zadrla iz neudobnega dremeža in menila, da ni nič kaj smešno takole čepeti sredi goščavja in prezebati, čeprav nas v lica greje ogenj, zato pa po hrbtu ovohava veter ali narobe, ko se obračamo kot na ražnju. Zlobno sem ju podražil z veličastnostjo doživetja gorske noči. Noč pa je bila temna, nikjer zvezde in tudi muk polni dan nam res ni mogel pustiti kakšnega zavidljivega vtisa. Taka pota zadobe pravo vrednost šele mnogo pozneje, ko mine spomin na vse, kar je bilo neprijetno, da ostane sama vedrina in se človek res lahko posmehuje samemu sebi. S spanjem seveda ni bilo nič, pa sem začel pripovedovati, kako je bilo tedaj: Na večer smo se odpravili iz doline vkreber. Kazalo je na dež in res se je kmalu tako stemnilo, da smo komaj še sledili stezo po gozdu. Nato je pričelo pršiti. Sem in tja smo malo povedrili in ure so tekle. Edina svetilka je komaj še mrlikala, ko pa smo prišli iz gozda na piano, je dokončno ugasnila. Kmalu smo zašli s steze. Čeprav smo vsi dobro poznali ves svet tam pod robovi, smo tava je ubirali pot čez rušje in mel. Tema je bila kot pod kozjim repom in dež je kar lil. Polagoma smo se porazgubili med skalovjem in po grapah, da je vsakdo od nas ostal sam zase. Na klice ni bilo več odziva, samo veter je vršal in zgoraj v ostenjih so grmeli slapovi. Najraje bi se potisnil kam pod skalo, a se ni bilo kje. Oprtnik je postajal vedno bolj težak; moči so mi že odpovedovale, saj je moralo biti že blizu jutra. Presodil sem, da prazen morda še pridem navzgor do roba in do koče, z oprtnikom pa nikakor ne. Zato sem ga pri nekem pritlikavem macesnu vrgel razse in se zaril v strmal.
Premočen sem bil že do kraja in zdaj na noben način nisem smel več obstati, da bi ne staknil še česa hujšega, kot je prehlad. Toda strmali ni hotelo biti konca. Plazil sem se kvišku in padal, a preveč sem bil že zbit, da bi sploh kaj mislil, kaj šele preklinjal. Pričelo se je svetliti in dež je ponehaval. Veter je zabril čez rob, razcefral megle in tedaj sem globoko pod seboj ogledal kočo, ki sem jo tako čakal.
Ostala dva sta se vsak zase podobno prebijala in za dne smo se srečno sešli ob toplem štedilniku in se sušili. Tovariša, ki sta bila privlekla svoji bisagi s seboj, sta se lahko preoblekla in se okrepčala, jaz pa sem se šele tedaj spomnil na svoj oprtnik. Dan se je bil že kar naredil. Onadva sta se za kočo potegnila na sonce in zaspala kakor ubita, jaz pa sem kakor vso preteklo noč taval doli pod robovi. Čuda je bilo tistih pritlikavih macesnov, samo mojega preklicanega oprtnika ni bilo pod nobenim. Obupal sem. da bi ga še kdaj našel, in jezen na ves svet ter še posebej nase sem se vračal proti koči. Kar sem precej daleč stran opazil sredi grušča neko rjavo pego. Pogledal sem malo bolj in kar zdrvel tja čez rušje in skalovje. Oprtnik je čemel tam na melu in se mi ves premočen režal. Saj! Tičal je le dober lučaj pod kočo in zlodej vedi, od kje se je bil tja skotalil. ker nad njim ni bilo nobenega macesna. Toda, kaj bi premišljeval o tem. Pozdravil sem ga s krepko brco, namesto da bi mu bil hvaležen, ker se je dal najti. Poslej ga nisem nikdar več kje pustil, toda nesrečna navada kotaljenja mu je za vedno ostala. Še nekajkrat sem ga namreč lovil po bregovih. No, takrat pa je bilo poslednjič. In spet ga je obenem z brco doletela huda beseda, ki jo tujca k sreči nista razumela. Naposled smo pričakali svit. Dan je bil spet veder in sonce nas je naglo ogrelo. Visoko z roba smo z vriskom opozorili oskrbnico, da se vračamo. Ne dolgo zatem pa smo sedli za obloženo mizo in ponesrečena tura je zadobila svoj mik. Le preparani oprtnik se nam je potuhnjeno režal tam s klopi. Na oddihu med potjo sem potem vprašal onega fanta, ki ga je bil posvojil, kako se mu kaj obnaša. Pohvalil ga je, da še kar gre. Unesel se je pač; mladostna objestnost ga je minila in nemara se vdaja samo še spominom, ko s poti gleda v steno, v katerih se je kdaj mudil, in potem spravljen v drugem okolju domotožno pripoveduje svoje zgodbe in se škodoželjno hihita ob norčijah, ki jih je bil zganjal.
