Marjan Keršič-Belač: Že dolgo smo se vsak po svojih močeh in z različnimi cilji po domačih in tujih gorah pripravljali za udeležbo pri prvi odpravi v Himalajo. Malo med nami jih je sicer verjelo v uresničenje dolgoletne želje, in še manj nas je bilo takih, ki bi bili brezskrbno uverjeni, da bomo izbrani za to nalogo iz vrst številnih kandidatov.
S prijatelji smo že nekaj zim odlašali z zelo zahtevno turo, o kateri se je med posameznimi navezami po odsekih že dolgo govorilo: o celotnem prečenju Kamniških Alp po grebenih in vrhovih od Jezerskega oz. Kokre do Korošice. Do leta 1959 je bilo izvršenih več etap, vendar v celoti tega načrta ni uspelo do takrat izvršiti nobeni navezi. Že nekaj let po zadnji vojni je od Ojstrice do Skute premagal vrhove po grebenih Boris Režek s pokojnim Isteničem, pa je moral zaradi skrajno slabih vremenskih in snežnih razmer odstopiti od nadaljevanja ture predvsem zaradi slabe opreme s slabimi konopnenimi vrvmi in brez bivak-vreč. Pozneje so se naloge lotili še nekateri, med njimi Vlasto Kopač in inž. Daro Dolar s tovariši, vendar v prvotno zasnovani smeri od Kokre proti Ojstrici, pa tudi brez večjega uspeha. Jaz sam sem se ogreval za to prečenje v do takrat neosvojeni varianti: izpustiti že nekajkrat preplezani greben Kočne in Dolcev do Grintovca, pa zato izvršiti grebensko prečenje cele grebenske »podkve« od Krvavca čez Zvoh, Koren, Kalški greben in Kalško goro, čez Dolge stene na Grintovec in po vsem grebenu preko Ojstrice, Dedca, Presedljaja in Konja ter Rzenika pohod zaključiti šele na Veliki planini. Po načrtu bi za prenočevanje izkoristili vse tri koče, ki stojijo v neposredni smeri tega prečenja, in tudi od grebena Rinke — Turska gora le malo oddaljeni bivak pod Skuto. Naš namen je bil turo izvršiti v pravih zimskih razmerah, to je v januarju ali februarju oz. marca, nikakor pa ne v aprilu ali celo maju. Čeprav so snežne razmere aprila in maja ugodnejše in vreme mnogo bolj ustaljeno, smo menili, da bo imela tura izvršena v času prave zime večjo veljavo, snežne razmere, temperatura in scenarija gora pa da bodo bolj himalajske. Čakali smo samo še na ugoden sneg. Sleherno nedeljo in včasih tudi kakšen dan med tednom je bil kdo od tovarišev, s katerimi smo bili dogovorjeni za ta podvig, v gorah.
Ker je bilo vse drugo, kot hrana, oprema in fotomaterial, brez katerega si takega podviga sploh nismo mogli zamisliti, pripravljeno, vsi štirje kandidati pa v dobri kondiciji, nas ugotovitev, da ne smemo zamuditi nobenega dneva več, sredi januarja ni več presenetila. Boljših snežnih razmer si ni bilo mogoče zamisliti. Po vrhovih širom po vseh Kamniških Alpah je bila debela snežna odeja prejužena in pozneje premrznjena ter zglajena od ostrega severnega vetra. Nedeljo pred odločilnim dnevom smo si brez navdušenja za smučanje po poledenelih krvavških Njivicah zaželeli hoje z derezami in se samo še bali, da nas ne prehiti vreme z novim snegom. Ves čas smo bili v dogovoru, da se zadeve lotimo v dveh navezah: midva z Jozvo Govekarjem v eni in Tone Jeglič s Petrom Janežičem v drugi. Pri grebenskem prečenju število navez ni problematično in druga drugo prav nič ne ovirajo, število vrvi in klinov pa se koristneje porazdeli na več »nosačev«. Večje število vrvi olajša spuste v večje raztežaje in s tem odpade prepogosto prebijanje klinov in prepenjanje vrvi. Delo prvega pri vzponu in sestopu je varnejše, če se obe navezi včasih združita, sicer pa nastopata neovirano vsaka zase.
Zal se je vsa stvar začela krhati s trenutkom, ko je Jozva Govekar zaradi nujnega dela moral ostati doma. Ostali trije nismo imeli druge izbire, kot da odpade še eden. To bi moral biti prvenstveno jaz kot Govekarjev partner ali pa, da se vsi trije združimo v eno navezo in s tem prevzamemo nase tudi vse neprijetnosti, ki so zvezane s tem številom. Zedinili smo se za slednje … Seveda nihče od nas ni slutil, kako usodna bo za nas ta odločitev…
Osemnajstega januarja 1959 smo se dobili zjutraj v domu na Krvavcu ob čudovitem, jasnem vremenu, pa ob tem bolj klavrnem mojem telesnem počutju, ki me je pripravilo do krčevitega bruhanja, od katerega sem si opomogel šele po enajsti uri. Zaradi tega smo se šele ob enajstih odpravili proti vrhu Krvavca. Pri tem smo bili tarča opazk nekaterih tovarišev iz matičnega odseka, ki so bili mnenja, češ, ob takih snežnih razmerah bi bilo pametneje lotiti se kakšne »zahtevnejše« šeststopenjske smeri v stenah. Ker so bili res pametnejši, so ta dan, »tako ugoden za plezanje šeststopenjske smeri« rajši presmučali na Njivicah, naše ture pa so se lotili šele meseca aprila, ko so lahko plezali po soncu brez srajc in jo pozneje oklicali za »veliko uverturo Himalaje« … Na vrhu Krvavca smo bili točno opoldne. Sneg je bil čez ves greben do Korena trd in le mestoma zmehčan od sonca in se skoraj ni udiral. Pobočja v sencah so bila poledenela in v derezah se je hodilo kot po kopnem. Naglo smo napredovali in ob strupenem severnem vetru že malo po tretji uri popoldne stali na vrhu Kalškega grebena. Le nad Dolgimi njivami se je sneg v odvetrnih kontah neusmiljeno vdiral v premalo zbitih kložah, ki so se predirale pod težo korakov. Severna pobočja Grebena so bila pokrita z debelim steklenotrdim ledom. Sestopali smo previdno in skrbno varujoči drug drugega. Ob zahodu sonca smo stali na rdeče ožarje-nem grebenu Kalške gore in se brez zadrževanja jeli spuščati v smeri poletne poti proti Kokrskemu sedlu.
Zeblo nas je kot polarne pse in sneg, ki je drobil izpod cepinov ob sekanju stopenj — se nam je lepil na obraze. Na licih raztopljene kaplje so spet zmrzovale v ivje ob strupenem severnem vetru. Polovični mesec nam je v temi za silo razsvetljeval snežišča, ko smo iskali varne prehode po poševnih in izpostavljenih policah. Jutranja smola z bruhanjem me ni zapustila: V najbolj izpostavljenem raztežaju sem pri cepinu na ratišču odlomil okovano konico in ga topega nisem več mogel zasajati v sneg za varovanje.
Srečno smo ob pol sedmih zvečer odpahnili do vrha zasnežena vrata zimske sobe v Cojzovi koči.
Odurno mrzla in nesnažna je ta soba, brez ključavnice v vratih in zato tudi brez kurjave. Greli smo se le ob kuhalnikih in napol zmrznjenih jestvinah, ki smo jih zlagali iz težkih oprtnikov. Šele v puhastih spalnih vrečah, postlanih na vlažnih pogradih — smo se ugreli in zaspali kot ubiti. Ker smo zvečer pozabili odpreti polknice na oknu, smo se v temi prebudili, ko so ure kazale že pol osmih … Takrat bi morali biti že na grebenu Dolgih sten, pa smo se jih lotili po zamudnem zajtrku šele ob pol desetih. Nepotrebna zamuda se nam je zvečer bridko maščevala …
Ob plezanju po ostri grebenski rezi proti vrhu Grintovca smo čutili, da se je veter obrnil, čeprav je bilo še vedno jasno vreme. Pihalo je z nezmanjšano močjo, samo ne več od severa, temveč od severovzhoda … Čez jasnino so se zamrenili tenki oblaki, ki so opoldne že pokrivali s sivino zahodno obzorje. Vreme se je nevarno sprevračalo … Po grebenu Malega Grintovca do Mlinarskega sedla smo kar hitro napredovali. V zavetrju pod Dolgim hrbtom smo se okrepčali z jedjo in pijačo. Iz zavetja med skalami nas je kaj kmalu pregnal zoprni veter, ki je z vedno hujšo močjo šaril po pobočjih. V grebenu Dolgega hrbta smo se že krepko dajali z viharjem, ki nam je k sreči pihal od strani v hrbet. Proti popoldnevu je veter menjal smer in nas tolkel v obraze z oglavnicami vetrovk zmerom bolj z desne strani — od Kokrskega sedla. Nobenih izgledov ni bilo več za kaj prida vreme naslednjega dne. Dolgi hrbet je za zimski vzpon kot nalašč ustvarjena gora, ki nam je takrat postregla z vsemi registri zime: z mrazom, ledenim vetrom, požledom in nevarnimi kložami. Le nevarnih opasti in visečih streh ni bilo na grebenu, vsega drugega, s čimer smo se ubadali tisto popoldne, je bilo za doživetje gorske zime več kot dovolj. Na tistem grebenu, ki ni ne lahek ne pretežak — sem užival, kot le more uživati gorniškega boja željno srce. Bili smo vigrana enota in brez odvišnih povelj smo povzemali in popuščali vrvi ter tolkli stopinje v izpostavljenih prečnicah. Dan se je nagibal v večer, ko smo sekali varovališča v grebenu Štruce. Skale so bile pokrite s steklenim požledom. Bleščal se je v močnih odsevih sonca, ki je tonilo za Dolgimi stenami v pooblačeno obzorje. Na Jezerskem so se vžgale prve luči med hišami, ko smo samogibno koračili proti vrhu Skute. Na vrhovih je še ležal odsev daljne zarje, ki je ugašala na zahodu, ko smo si na vrhu z otrdelimi potezami v obrazih stisnili desnice. Brez posebnih razprav smo se odločili za najlažji sestop v mraku: nazaj čez Štruco v Škrbino pod Dolgim hrbtom, čez Pode pod Skuto in pod Slemenom (Umik Slemenu) na bivak pod Skuto. V temi je bila ta varianta za beg pred vedno hujšim viharjem, ki je od zahoda prinašal nevihto s snežnim metežem — najsprejemljivejša. Malo smo verjeli v toliko znosno vreme, da bi se naslednji dan z vzponom iz bivaka v smeri letne poti čez Strežo povzpeli na Skuto z vzhodne strani in s sestopom po grebenu Rinka – Skuta obdelali v dveh dnevih ta vrh v treh smereh, z dvojnim vzponom in dvojnim sestopom. Preveč je bilo očitnih znamenj, da se bo že več kot teden dni trajajoče lepo in stanovitno vreme za daljšo dobo poslabšalo. Sreča naša, da je luna vzšla, še preden je sonce zašlo, zato se ni čisto do kraja znočilo.
Oblaki na vzhodu so bili še redki in koprenasti, zato so se po medlo obsijanih sne-žiščih orisavale mračne sence skalovja in Štrucinega vrha.
Nobeden od nas se po dveh dnevih naporov in neprestane hoje v derezah ni mogel hvaliti, da ni utrujen. Koraki so bili preračunljivi in omahujoči, čuti otopeli. Sneg je bil po Podih nanesen v kložaste žamete, v katerih se nam je včasih udiralo čez kolena. Utrujeni smo vlačili noge iz globokih jam, ki so se predirale pod težkimi koraki v skorjastem snegu.
Korak za korakom smo izgubljali višino… Spotikali smo se v skale, pokrite s tanko skorjo snega, in spet padali v praznino kont z naphanim pršičem. Priganjali smo drug drugega in čakali na zadnjega, če se je predolgo zadrževal v otepanju s snegom. Neugnane moči prejšnjih dni so se polagoma spreminjale v topo trudnost, ki nam je meglila oči, bolščeče v temo.
Pod nami so v temi zijale čudne globeli, ki se jih nikakor nisem mogel spomniti, pa se mi spet z znanimi obrisi zasmejale iz mraka.
Z občutkom neizogibnega poraza se je izgubljala misel na končni cilj, ki je bil skrit za vrhovi daljnih grebenov Ojstrice… Pod gladko, strehasto vesino Slemena smo le za hip omahovali v odločitvi. Plezanje v poledenelih plateh v temi bi bilo več kot neodgovorno početje. Spust »Umik Slemenu« se nam je zdel sprejemljivejši, čeprav bo treba pozneje daleč navzgor do bivaka. Drug drugemu smo sledili stopinjam, ki jih je utiral prvi v skrepenelem srencu in ugibal o pravi poti.
Visoko nad nami se je razlivala medla mesečina na poledenelih temenih skal. Obšli smo nekaj skalnih bolvanov in obstali na izpostavljeni glavi v pobočju. Mračna je zijala pod nami globel Gamsovega skreta pod Velikim grebenom. Veter je zavijal z nezmanjšano močjo in prhutal z oglavnicami vetrovk, ki so otrdele od zmrzali. Globoko v dnu Kamniške Bistrice je nekje na cestnem ovinku zablisnila avtomobilska luč in spet ugasnila.
Nikoli ne bom pozabil vsega tistega, kar se je dogodilo v naslednjih drobcih ene same minute.
Po strmini v sestopu najraje hodim v navezi zadnji. Tudi takrat sem stal na robu tiste zasnežene glave in strmel za Tonetovo senco, ko je prvi zakoračil čez rob. V oddaljenosti nekaj metrov za njim se je od časa do časa poblisnilo oklo Petračevega cepina. Za hip je skozi vrzel v oblakih zasijala svetla mesečina in s prezirljivo jasnostjo razsvetlila prizorišče: V naklonini okrog 45° je pod nami zijala strmina okrog dve sto korakov dolgega snežišča, ki se je končalo v skalnati grapi, ki pada pod strehastimi odlomi velikega grebena v Gamsov skret. Če smo hoteli na bivak, smo morali čisto v dno pod navpično steno Slemena in nazaj navzgor na Male Pode. Dereze obeh tovarišev so se hrestaje zadirale v trdo površino ledene skorje, ki se je iskrila v mesečini … Obstal sem na robu in previdno urejal zanke vrvi…
Nenadoma se je Tone, ki je hodil na čelu, okrog 20 korakov pod menoj, z derezo nerodno zataknil, izgubil ravnotežje in se prekopicnil na bok. Niti za hip se ni udržal na mestu, ker mu je cepin zletel iz roke. Na boku drse je poletel v globino in postajal manjši in manjši…
Že v naslednjem trenutku se je vrv, ki ga je vezala v navezo s Petračem, izprožila kot struna in Petraču je spodneslo noge, kot bi ga nevidna roka dvignila s tal… Njegovo padajoče telo je zarisalo v zraku smešne obrise iz cunj sešitega pajaca, ki ga je užaljeni otrok zagnal v kot… Z derezami je moral udariti ob skale, ker so se v temi zabliskale iskre.
Srce mi je najprej prežgal plamen varilnega aparata, nato pa me je preplavil občutek, da se mi je kri spremenila v hlapljivi eter …, kot da so mi v možgane zabili žebelj in mi vse gore okrog s krohotanjem rjovejo v ušesa: »Takole vidiš je bilo pri srcu vsem, ki si jih po teh gorah zmerom živ mrtve pobiral… Zdaj ste tudi vi trije na vrsti…« Prepozno je bilo za kesanje nad vsem, kar sem kdajkoli v življenju narobe storil… Prepozno za kesanje, da nismo ob sestopanju varovali drug drugega v raztežajih, ker smo verovali v svojo previdnost.
Teža obeh tovarišev s težkimi nahrbtniki me je z dve sto kilogrami na vrvi spodnesla s tal in me kot s katapulta izstreljenega vrgla z glavo naprej v globino … Vem samo to, da sem najprej letel po ledeni površini snežišča z glavo navzdol in na hrbtu in si nisem mogel prav nič pomagati. Videl sem, da letim mimo temne gmote, ko je že v naslednjem hipu izginila nekje zadaj nad menoj in se zarisala v silhueti bele površine snežišča in črnega neba za Koglom. Ze v naslednjem hipu je črna pošast postala spet večja, kot ogromen skalni bolvan šinila tik mimo mene in spet se je ponovil prejšnji občutek strahovitega udarca vrvi na vezavi ob pasu. Metalo nas je drugega čez drugega s povečano hitrostjo, kadar je teža spodnjega v drsenju potegnila s sunkom zgornjega spet za seboj…
Ne vem, zakaj mi je uspelo, da sem se prevalil na trebuh, ko sem čutil, da imam glavo zgoraj in drsim z nogami naprej… Mesec, ki sem ga še pravkar videl na hrbtu leže visoko nad seboj, je izginil v poblaznelem vrtenju in nekaj ostrega me je udarilo kot kladivo čez obraz. Vse do tistega trenutka je bilo kot nemočna onesveščenost, ki je v hipu izginila ob zavesti, da me je udaril cepin, katerega sem imel z varovalno zanko trdno obešenega na zapestje desnice. Z levico sem ujel rastišče in začel zavirati z oklom. Spet se mi je približevala črna gmota enega od obeh padajočih tovarišev ob močni zavesti, da mi bo zdaj zdaj priletel z derezami na glavo … Samo to še vem, da se je senca nenadoma začela spet oddaljevati, že v naslednjem trenutku pa je vse okrog mene obmirovalo v oledeneli negibnosti … Tudi tista črna gmota nad menoj je nekaj hipov mirovala, nato pa sem videl, da nekdo tolče z nogo stopinjo v skorjasti sneg. Ležal sem na obrazu in visel na zabitem oklu cepina. Na ustih sem čutil mokroto snežnice in grenkoslani okus krvi, ki me je silil na bruhanje. Tiščal sem glavo k tlom in požrl grudo snega, šele nato sem lahko izpljunil ogabno gosto slino, ki me je davila … Pod seboj, nekaj sežnjev nižje, sem videl tretjega; visel je na napeti vrvi, ki se je vlekla čez snežišče k zgornjemu. Šele takrat se mi je iz grla iztrgal vzklik: »Ne premikajta se, dokler si vsi trije ne izbijemo v sneg stojišče!«
Iz višine sem zaslišal Petračev glas: »Ja, ja, ga že tolčem, samo Tone naj nikar tako ne vleče za vrv…!« Od Toneta ni bilo nobenega glasu. .. Šele takrat sem se zavedel, da je le za naju s Petračem gotovo, da sva jo srečno odnesla … Zoprno vroče in tesno mi je postalo, čeprav sem se tresel od razburjenja, ob katerem sem komaj dihal… Srce mi je udarilo močneje, ko se je premaknil in zastokal, da ima zlomljeno nogo … da ne more napraviti stojišča, ker nima cepina.
Treba je bilo ukrepati hitro in preudarno. Vrv med menoj in Petračem je ležala v snegu v dolgih, po snegu ležečih zankah. Tista med njim in Tonetom pa je bila še zmerom napeta. Ko bi ne bil Petrač tako priseben in junaški, bi se vsa stvar za nas tri prekleto slabo končala. S svojim cepinom je udržal in ustavil drsenje njiju obeh, jaz sem rešil le sam sebe… Tone si ves čas padanja in drsenja ni mogel prav nič pomagati, ker je že ob prvem padcu izgubil cepin. V gorah prekaljen človek si po vsem takemle kaj hitro opomore. Spustil sem se do Toneta in ga najprej rešil težkega nahrbtnika ter mu v ledu izkopal stojišče. Nato je do naju sestopil še Petrač. Šele takrat smo ugotovili, kako malo je manjkalo, da nismo tam na »Umiku Slemena« vsi trije izgubili glave … Neskončno daleč in visoko je bila zasnežena glava, kjer se je začel naš padec in drsenje v globino … Leteli smo več kot 150 metrov globoko in se ustavili komaj 30 metrov pred ustjem z ledom zalite skalne grape, ki pada v strmih skokih v Gamsov skret. Če bi z isto hitrostjo, s katero smo drseli po strmini zgoraj, prileteli v grapo in skale v njej, bi prav gotovo nobeden od nas ne ostal živ…
S Petračem sva bila le opraskana po rokah in izgubila sva kape in naočnike. Toneta je poleg levega gležnja bolela desna podlaht in se je komaj držal na nogah. Ko smo ugotovili, da se za silo lahko naslanja na nogo, če ga eden od naju dveh podpira, sva si s Petračem razdelila nalogi. On je podpiral Toneta pri hoji, jaz pa sem sekal stopinje, da je bolečo nogo postavil vsakokrat na ravno stopnjico.
Sestopili smo še pol raztežaja nižje pod najnižji odstavek južne stene Slemena, potem pa zakoračili navzgor proti Bivaku. Skoraj tri ure smo rabili do tja. .. Izsekal sem na tisoče stopinj v ledeno površino snežišč, ki so bila na našo srečo skoraj vso pot gladko spihana od vetrov in brez nevarnih klož.
Tone je vso pot strašno trpel, čeprav ga je Petrač podpiral in je poleg svojega nosil še njegov nahrbtnik. Ko bi jaz ne bil kipar in vajen sekanja s težkim kladivom, ne vem, kako bi zmogel tisto triurno sekanje s cepinom v neusmiljeno trd led. Okrog desetih ponoči smo dosegli bivak. Vihar, na katerega smo spodaj v grapi čisto pozabili, je zgoraj na Podih besnel, da smo komaj splezali do zavetišča na izpostavljeni glavi.
Varno zavetje bivaka nas je sprejelo vase. Zakuril sem v peči in skuhal lonec čaja. S Petračem sva Tonetu imobilizirala nogo in bolečo podlaht, nato pa sem po kratkem počitku napolnil z odvisnimi stvarmi svoj nahrbtnik in odšel v dolino Kamniške Bistrice po reševalce.
Okrog polnoči, ko je svetla mesečina že zdavnaj ugasnila na črnem, oblačnem nebu. sem brez luči dosegel ruš je v Žmavčarjih. Onemogla trudnost mi je legala v ude, v mečih so me popadali krči, kadar sem za hip sedel v sneg, udrt čez kolena v žamete. Čim niže sem bil, bolj se mi je udiralo.
V hosti v Žmavčarjih sem komaj še vlačil noge iz globokih kont med podrtimi debli.
V trebušni preponi me je začenjala žgati pekoča bolečina.
Zmerom pogosteje sem se naslanjal na drevesna debla, posedal v snegu in s trudnimi očmi iskal pravo pot. V krošnjah dreves je tulil vihar, lomil suhe veje in škripal v doti-kajočih se deblih. Na vrhovih je vršalo kot v peklu. S smrek se je usipal po vejah obešeni snežni poprh. V meglah je izginila zahodna stena Brane, ki je bila še malo prej visoka do neba …
Ob pol dveh ponoči sem dosegel dno Kotliške grape in kar v celem zagazil skozi hosto in čistine proti Lepemu Kamnu. Pod njim sem še malo počival, nato pa se do Doma v Kamniški Bistrici nisem več ustavil. Ko je bila ura četrt na tri zjutraj, sem preko postaje LM v Stahovici dobil telefonsko zvezo z Ljubljano in načelnika GRS Igorja Levstka. V kratkih besedah sem mu razložil naš položaj in ga zaprosil, da skliče reševalce, še ponoči, če hočemo, da bomo Jegliča do noči prenesli v dolino. Ko bi bil jaz na bivaku čakal za pot v dolino svetlobe jutra, bi bili reševalci sklicani in zbrani v Kamniški
Bistrici v najboljšem primeru okrog 11. ure dopoldne in bi z vso reševalno opremo prišli na bivak šele pozno popoldne. Če bi se vreme še poslabšalo in bi začelo snežiti, potem bi bilo reševanje spričo nevarnosti plazov v Žmavčarjih zaradi poledenelosti sploh onemogočeno ali skrajno tvegano. Enajstčlanska ekipa reševalcev je prispela iz Ljubljane z avtom TNZ že ob pol šestih zjutraj. Še preden se je zdanilo, smo krenili čez Žmavčarje proti Bivaku. Tovariše sem spremljal z delom reševalnih nosil le do vrha hoste v Žmavčarjih. Ker sem svoje dereze posodil enemu od reševalcev in ker sta me utrujenost in bolečina v trebuhu že krepko dajali, sem ostal v zavetju »Zijalke« in tam počakal, dokler niso okrog štirih popoldne prinesli Jegliča do hoste. Tam smo ga preložili iz reševalne vreče v Akia čoln in bili z njim ob pol sedmih zvečer v Domu v Kamniški Bistrici. Čez gore je udaril od zahoda jug, v meglah so izginili vrhovi. Ko sem pozno ponoči po osemintridesetih urah naprezanja in brez počitka legel v posteljo, še dolgo nisem mogel zaspati… Potem pa se celih šestnajst ur nisem prebudil iz blodnega sna …
Čez dober teden sem moral zaradi pretrgane trebušne prepone na operacijo. Ko mi je v navzočnosti prijatelja dr. Vavkena, ki me je operiral, anestezist v žilo na roki vbrizgal hladno tekočino narkoze, me je še enkrat prešinil tisti strahotni občutek prežganega in preledenelega srca ter padanja v neskončno brezno in neizogibno smrt… Dve leti pozneje pa sem v Gamsovem skretu tik nad stometrsko steno pod Koglom našel ob tisti »srečni nesreči« izgubljena očala, prav gotovo več kot pet sto metrov pod usodnim mestom. Še zdaj jih hranim za spomin …
Novembra 1962.
