Štajerski (in pridruženi) jamarji v dveh skupinah in na dveh različnih lokacijah – Na Velikih Podih in Menini
Tudi izhodišče je bilo različno, saj prva ekipa ni imela možnosti, da se na planino odpelje z avtom, ampak so si v petek, 27. decembra 2024 proti večeru oprtali težke nahrbtnike in odšli iz Kamniške Bistrice proti Kokrskemu sedlu, kjer so našli zavetje v Cojzovi koči v hladni zimski sobi. Tako so se zjutraj Gregi, Benjamin in Žiga zbudili in jo mahnili na Velike Pode do naslednjega bivaka. Tam sta se jim pridružila še Mitja in njegov prijatelj Kičo. Bivak je bil bolj topel od zimske sobe in tako so se, odlično spočiti v nedeljo odpravili do jame.
Jamo je lociral Žiga na prvi izvidnici, ki jo je opravil v poletnem času že pred časom skupaj s Patricijo. Spustili so se v 40 metrov globoko brezno. Čeprav ima veliki vhod, ga je Žiga previdno izbral, saj je na vrhu grebena in je predvideval, da ne bo zasuto. Šlo je za čisto fosilno jamo, ki jih je pod vhodno dvorano odpeljala do rova, kjer je za napredovanje bil napoti kamniti buhtelj, zadaj pa se vidi rov. To je ostalo za naslednjič. Med vračanjem pa sta Benjamin in Gregi odšla še 30 metrov višje od tega vhoda in locirala še en vhod, ki bi se lahko povezal s to jamo.
Zadovoljni so se vrnili v dolino, da se je zagnal nov veter raziskav na zelo oddaljenem območju Kamniško-Savinjskih Alp.
Druga ekipa pa je v nedeljo 29. decembra 2024 odšla na Menino.
Zbrala se je močna ekipa. Z dvema avtoma so se prebijali na vrh. Prišli so zelo visoko, tako da ni bilo treba preveč hoditi. Pred Jespo so se razdelili. Rafko na čelu s Tilnom, Marselom in Timotejem so odšli do Snežne jame. Tam so se spustili v jamo in pregledali, kakšno je stanje s snegom in ledom. Zanimivo je, da se sosednja Jespa zelo tali, ta pa ostaja ves čas nespremenjena. Druga skupina je bila sestavljena iz Klemna Amadeja, Tilna P. in Uroša Ž. Odšli so na vhodni del. Presenetilo jih je, koliko so se zopet ti veliki bloki sesedli v vhodni klančini. Na zadnjem obisku je Klemen namreč odtegnil zajlo, ki varuje pot na zadnjem delu, saj je bila zelo napeta. Sedaj pa se je zopet napela kot struna, saj blok, na katerega je pritrjena, počasi leze nekam globoko. Tam so nato zavili v del, ki so ga poimenovali Zmešan Zagrebčan.
Po zapisu izpred nekaj desetletij je en gospod iz Zagreba, ko je bila Jespa še močno zaledenela, pisal, da je prišel globoko v to jamo, nekje 90 metrov. Edina možnost je bila v tem delu, kjer so sedaj šli. Sedaj je Jespa globoka 40 metrov. Zaradi odtajanja se je pojavilo veliko prehodov in so lahko šli malo nižje. V tem delu je bilo najprej potrebno ožino malo povečati, da so prišli skozi. Amadej je uspešno povečal prehod. Med delom sta si šla nova člana Uroš in Tilen ogledat jamo v nižje dele. Opozorili so ju, naj vsake toliko pogledata, kje hodita, saj se lahko kljub temu, da je jama enostavna, zakrije kakšen prehod. Ko sta se vračala, sta že malo gledala, kje za vraga sta, ampak sta se hitro znašla in prišla do ostalih. Tako so se spustili naprej Amadej, Klemen in zadaj še Uroš in Tilen. Znašli so se zopet v enem žepu podora. En del se je vračal nazaj proti znanim delom. V nasprotni smeri pa je bil en kamen napoti, ki ga ni bilo mogoče odstraniti, čeprav so se ga lotili z vso silo. Medtem se je Uroš vrnil nazaj. Ker je iz te luknje pošteno pihalo mrzlo, sta midva jamo zapustila in odšla pogledat še bližnji požiralnik, če kaj diha. Med hojo sta srečala ekipo iz Snežne jame. Timotej je zavil v Jespo, drugi so šli do požiralnika in nato do koče, kjer je Rafko pripravil odlično kosilo. Jespa jih ni še spustila naprej, ampak sedaj imajo tri mesta, kjer je potrebno vztrajati, da dobijo nadaljevanje jame.
Štajerski jamarji – Maks Jamski
Foto: Gregor Jelen, Maks Jamski, Rafko Žerovnik
