Primorski dnevnik, 18. november 1990
v baznem taboru pred vzponom na Everest foto: Sterni
Začetna evforija za izreden uspeh alpinistične odprave “Alpe Adria Sagarmatha 1990”, katere trije njeni člani so se 7. oktobra povzpeli na vrh Everesta, se je te dni nekoliko polegla, v srcu pa gori iskra ponosa in samozavesti, da je naše Slovensko planinsko društvo v Trstu s svojimi skromnimi močmi in sredstvi, ne brez težav in ovir, izpeljalo ta velik podvig, ki si ga doslej v Furlaniji-Julijski krajini in Severni Italiji ni nihče lotil. Samozavest in ponos tudi zato, ker smo znali za to odpravo zbrati prave ljudi, izkušene alpiniste, nekatere z velikimi himalajskimi izkušnjami, ki so v popolni slogi, kljub različnim narodnostim, pogledom in miselnostjo, dolge tri mesece složno in sporazumno, vsakdo zavedajoč se svojih dolžnosti, naskakovali najvišjo goro na svetu. Uspeli smo z omenjenimi sredstvi doseči to, za kar bi mogoče drugi potrebovali neprimerno več opreme, denarja in ne nazadnje človeške udeležbe.
Deležni smo bili podpore in pohvale, vzbudili smo tudi nekaj zavisti s strani nekaterih tukajšnjih krogov, ki so o naši odpravi v javnih sredstvih poročali dokaj polemično. Vse to nam je napolnilo srca z veselim zadoščenjem in s prepričanjem, da kot zamejski Slovenci lahko dosegamo tudi velike in tvegane cilje.
Mnogo je bilo že govora in pisanja o odpravi na Everest in še bo o tem tekla razprava, nismo pa si pričakovali takih pomanjkljivih, izkrivljenih izjav udeleženke odprave v matičnem tisku. Izjave in pisanje, ki so odprle bolečo rano v našem zamejskem ponosu, češ da “…so člani iz Italije povabili Kranjčana Jamnika za, vodjo odprave…” in dalje, da “…smo imeli srečo, saj so nam vrhunsko opremo priskrbeli Italijani…” (Ljubljansko DELO, 12. novembra, stran 16, “Vsi štirje v stene”, Ponedeljkov pogovor z Marijo Štremfelj, zapisala Nuša Romih), ali pa: ‘Trinajstčlanska slovenska alpinistična odprava (…) se je po treh mesecih odsotnosti…” (Mariborski VEČER 7. novembra, stran 16, Prelomnica ženskega alpinizma, da ne omenim Česnovih člankov o Mariji Štremfelj in Škarjevih izjav na televiziji Slovenija.
Nikjer, niti z besedico ni omenjen glavni pobudnik odprave »Alpe Adria Sagarmatha 1990«: Slovensko planinsko društvo v Trstu, naše, slovensko društvo in ne “člani iz Italije”, ki je v ta podvig vložilo nemajhne napore, nosilo pretežni del finančnih in dokajšnji del organizacijskih bremen in s svojo pobudo omogočilo tudi osvojitev dveh rekordov: Štremfljeva prva Jugoslovanka in z možem Andrejem prvi zakonski par na Everestu.
Take pomanjkljive izjave in pisanje zato hudo prizadenejo ljudi in organizacijo, Slovensko planinsko društvo v Trstu, ki so ob prejemu dovoljenja za vzpon na Everest s strani nepalskih oblasti pred dvema letoma, odkrito in nesebično ponudili sodelovanje, hvaležno sprejeli strokovne nasvete Komisije za odprave v tuja gorstva pri Planinski zvezi Slovenije in se ves čas prizadevali, da bi pobudo razširili na alpinistične kroge dežel Alpe-Jadran, izpolnjevali prošnje in v različnih uradih moledovali, da bi si zagotovili finančno podporo in pokroviteljstvo Avtonomne dežele Furlanije-Julijske krajine, obenem pa prepričevali morebitne sponzorje o pomembnosti take mednarodne himalajske odprave.
Nobenega opravičila ni za pozabljivost oziroma novinarsko raztresenost. Že na predstavitvi odprave »Alpe Adria Sagarmatha Expedition 1990« 21. julija letos v Trstu, so se vsi udeleženci nedvomno seznanili, kdo pri vsej tej zadevi pije in kdo plača in dvomim, da v skoraj treh mesecih skupnega bivanja v baznem taboru pod Everestom, ni bilo o tem govora v heterogeni druščini alpinistov, ki so vsak s svojimi zasebnimi ambicijami, složno stremeli samo v osvojitev vrha.
Splet okoliščin, vreme, slabo počutje, močan veter so sicer preprečili vzpon še dvema članoma odprave, a to v ničemer ne omejuje izrednega pomena in velikega uspeha same odprave, ki je na streho sveta, na Everest, poleg zastav pokrovitelja podviga, dežele Furlanije-Julijske krajine in Planinske zveze Slovenije, simbolično ponesla tudi zastavo Slovenskega planinskega društva v Trstu v ponos vseh nas Slovencev v zamejstvu.
Lojze Abram, predsednik Slovenskega planinskega društva v Trstu
