Delo, 26. oktober 1976
Polet Janeza Raka z zmajem z vrha Grintavca se je končal srečno v dolini Kamniške Bistrice, 27-letni Vinko Skok pa je umrl v grapi pod vrhom
KAMNIK, 25. okt.
Včeraj sta se na vrh Grintavca povzpela, opremljena z zmaji, ki so pač sedaj moderni, 27-letni Vinko Skok in njegov prijatelj, 31-letni Janez Rak. Z vrha približno 2.500 metrskega očaka sta hotela poleteti v dolino Kamniške Bistrice. Najprej je poletel Rak. Ura je bila približno 12, na ugodno priliko pa sta letalca čakala že od zjutraj. Kljub trenutno kolikortoliko ugodnim razmeram je Rak s težavo pristal v dolini, nedaleč od gostišča. Malo za njim je poletel še Vinko Skok. Belo-modri zmaj je poletel nekaj metrov, se dvignil nad prepadom, tam pa ga je močna struja vetra obrnila. V navpičnem letu je bliskovito poletel za Mali Grintavec ter se zabil v grapo. Danes zjutraj so gorski reševalci in miličniki prinesli truplo ponesrečenca v dolino.
Ker je bila nedelja, je bilo v skalah precej planincev in alpinistov. Nekateri so nemo opazovali strahotni let mladega letalca. S koče na Kokrskem sedlu so takoj šli na kraj, kjer naj bi fant priletel na tla, štirje fantje iz Črnuč, dva alpinista in dva planinca.
Bolnišnica v grapi
S težavo so prišli do njega, vendar so tu ostali brez moči. Skoku, ki je bil hudo ranjen po glavi, imel pa je zlomljeni tudi roko in nogo ter več odrgnin po desni strani telesa, niso mogli pornagati. Razrezali so jadro zmaja in z njim napravili zasilni vetrobran. Veter je bil namreč izredno močan, temperatura pa pod ničlo, pri vsem tem pa je bila grapa še krhka in je padajoče kamenje kar naprej ogrožalo tako vse štiri fante kot delno z zaledenelim snegom zasutega Skoka. Skok je ostal v grapi, v strmini s približno 60 stopinjami nagiba, ker se je med sklade zagozdila prečka zmaja, sicer bi zdrsnil v globino. Prvi štirje so ga našli v globoki nezavesti, ležal je na boku, vendar je še kazal znake življenja. V hudem mrazu in vetru s tako ranjenim Skokom pravzaprav niso vedeli, kaj storiti. Enega so poslali v Ljubljano, da obvesti starše ostalih treh o ponesrečencu, pri katerem bodo ostali, dokler ne pridejo reševalci. Da starši ne bi alarmirali milice, da ne bi bili v skrbeh še zanje…
Vest na cilju
Okoli 14.30 ure je bila o nesreči obveščena kamniška GRS. Takoj je sledil zbor vseh članov, dvanajst reševalcev se je odpravila v zamegljeno in ledeno skalovje. Okoli 21. ure so prišli na vrh Grintavca. Reševalna akcija je stekla.
Prvi je na postajo prišel povedat, ker je nekaj sumil, prvi letalec, Janez Rak. Povedal je, da se je med letom oziral nazaj, da se mu zdi, da je Skok poletel, vendar pa, da ni pristal. Drugi je pritekel ves preznojen nek planinec, ki je padec nesreč nega Skoka videl na lastne oči.
Helikopter brez moči
Poleg tega, da so miličniki takoj organizirali akcijo GRS, so obvestili tudi RSNZ. V akcijo se je takoj vključil še helikopter. Okoli 15.50 je helikopter poletel. Pilot je skušal storiti vse. Najprej je hotel sam z reševalcem in zdravnikom rešiti ponesrečenca, ko pa je videl, da je to nemogoče, je skušal prepeljati do kraja nesreče vsaj opremo reševalcev, vendar je po več poskusih, da bi pristal, moral odnehati. Terena za tak manever ni bilo, poleg tega pa je to onemogočal še močan veter, razna strujanja in delna megla. Malo pred 17. uro je pilot obupal. V tem primeru ni mogel storiti ničesar. Vrnil se je.
Zdravnik ugotovi: smrt!
Reševalci, ki so praktično tekli na vrh Grintavca, so malo pred 22. uro pričeli z delom. Pri tem jih je močno oviral mraz in močan veter. Drug za drugim so se menjavali ob vrveh in klinih, saj so vsem po vrsti ozebli prsti, Pod vrhom so napravili sidrišče in od tu spustili v prepad teme zdravnika in reševalca. Šestdeset metrov globoko. Ta dva sta ponesrečenca pregledala. Ugotovila sta, da je Skok mrtev, privezala sta truplo na vrvi, ostali pa so ga dvignili. Okoli 24. ure so bili v ledenem vetru s truplom že na vrhu Grintavca, nato pa so nadaljevali pot proti Kokrskemu sedlu, kamor so prispeli okoli 4. ure zjutraj. Zaradi teme, vedno močnejšega vetra in mraza so se tu ustavili za dve uri, saj bi sicer lahko prišlo še do novih žrtev. Počakali so do zore in s truplom zjutraj prišli v dolino.
Negotovost v dolini
Dom v Kamniški Bistrici je bil poln. Ugibanjem, kaj je bilo, ni bilo konca, Tudi prijatelji reševalcev so bili v skrbeh. Takšno reševanje, zahtevno, dolgotrajno, veter, led, pa še noč? Nihče tudi ni točno vedel imen obeh zmajarjev, nihče, ali je ponesrečeni še živ. Že zvečer, nato kasneje okoli 24. ure in zjutraj že pred sedmo sta okoli doma hodila oče in mati ter spraševala, kaj je s sinom. Vsi so razpolagali le z informacijami iz prejšnjega dne, da je še živ. Upanje pa je bilo zaman. Ko so fanta reševalci našli, je bil že mrtev. Umrl je med 17. in 20. uro sinoči. Nihče ni vedel, za koga gre. V žepu vetrovke so našli le listek športne napovedi in ključe avtomobila. Imena obeh so ob koncu akcije povedali na postaji milice v Kamniku. Nekateri vedo povedati, da je bil Skok izkušen zmajar, da je opravil že več kot dvesto poletov in, da mu je za ta polet posodil zmaja njegov učitelj letanja. Niso mogli razumeti, kako da se je spustil v vetru, ki je s svojimi sunki prestavljal reševalce…
Gorskim reševalcem je bila neuspela akcija helikopterja še ena izkušnja. Takoj, ko so prišli z dela, je stekel pogovor o tem, kaj bo treba storiti. Predlog, da bi zravnali pesek Na jamah in uredili pristajališče, na katerem bi lahko helikopter pristal vsaj ob normalnih vremenskih prilikah, je bil, čeprav še neuradno, soglasno sprejet.
Doktor Dušan Stare je okoli 9. ure pregledal truplo ponesrečenca: »Vse glavne rane so na desni strani trupla, tudi najhujša, na glavi. Točnega časa smrti ni mogoče ugotoviti… Morda bi mu čelada rešila življenje, vendar je tudi to težko trditi. Če bi jo namreč imel, bi kaj lahko ob robu te prišlo do zloma tilnika. Vsekakor pa bi zmajarji čelado lahko vzeli v svojo obvezno opremo… vsaj to.
M. SKUMAVC
Ž. HOJNIK
