Slovenske novice, 17. maj 2022
PRED 43 LETI
Pred 43 leti slovenski alpinisti osvojili najvišjo goro sveta. Zmagoslavju je sledila velika tragedija, spomin nanjo obudil Hrvat Stipe Božić.
Na včerajšnji dan pred 43 leti se je zgodilo še drugo junaško dejanje zmagovite jugoslovanske odprave Everest 79. Potem ko sta po 45 dnevih trdega dela na gori 13. maja 1979 najvišji vrh na svetu osvojila Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj, je 15. maja to uspelo tudi trojni navezi Stane Belak – Šrauf, hrvaški član odprave Stipe Božić in višinski nosač Ang Phu.
Foto: arhiv Stipeta Božića
Žal je trojico, potem ko so v lepem vremenu kar 45 minut uživali na vrhu, med sestopom zajel hud snežni vihar, zaradi katerega so morali preživeti peklensko noč in bivakirati na višini 8300 metrov. Naslednjega dne, že izven največjih težav in ko jim je na pomoč prihitela trojica članov odprave, pa je nesrečno zdrsnil Ang Phu. Segel je po toplem čaju iz termovke, pri tem mu je zdrsnilo in padel je v smrt. Kot je pozneje povedal vodja odprave Tone Škarja, so z njim po malem umrli vsi člani odprave.
Nesreča prvega človeka na svetu, ki je osvojil Everest po dveh različnih smereh, je pretresla vse, kljub temu pa se je uspeh Jugoslovanov zaradi težavnosti prvenstvene smeri po Zahodnem grebenu z zlatimi črkami vpisal v zgodovino alpinizma in himalajizma.
Izgubil derezo
Prav te dni se v Nepalu mudi edini še preživeli iz druge everestovske trojke, Stipe Božić iz Splita. Najuspešnejši hrvaški himalajec se s 16 hrvaškimi trekerji vzpenja proti baznemu taboru pod Everestom, od tam pa se nam je včeraj javil po spletni povezavi in obudil spomine na uspešen vzpon odprave naše nekdanje skupne države pred 43 leti. Kot je nekoč dejal, je bil verjetno izbran v drugo navezo, ki je bila nared za vrh, ker je bil fotograf in snemalec in je s svojo profesionalno kamero lahko posnel ves vzpon. Prav njegovi posnetki so ponesli v svet uspešno jugoslovansko zgodbo.
«Spomini na dan zaključnega vzpona in poznejšega spusta so še sveži. Šrauf, Ang Phu in jaz smo startali z višine 8150 metrov iz majhnega šotora na višinskem taboru pet. Vsak je imel dve jeklenki s kisikom, en liter čaja v termovki in eno čokolado. Sto metrov pod vrhom mi je odpovedal kisik, saj mi je maska popolnoma zamrznila. Ampak bližina vrha mi je dala moč za vzpon. Na vrhu sem imel 16-milimetrsko filmsko kamero in dva fotoaparata. Snemali in veselili smo se več kot 45 minut. Nato pa je sledil drugi polčas,« se živo spominja tistega 15. maja, ki se je iz zmagoslavja začel spreminjati v tragedijo.
Kmalu je namreč začelo snežiti in zapihal je močan veter. Bližala se je noč, zato so bili prisiljeni bivakirati. »Nočna mora je premila beseda za tisto noč, v kateri smo komaj ušli beli smrti. Na žalost je po tistem dramatičnem sestopu, ko smo že prišli na varno ob vznožju Hornbeinovega ozebnika, kjer so nas že čakali naši prijatelji, Ang Phuju nenadoma nerodno spodrsnilo in začel se je kotaliti po ledenem pobočju. Evforijo zmage je tako zameglila ta strašna tragedija,« je povedal Stipe.
Tistega dne je le malo manjkalo, da bi nesrečno končala tudi Šrauf in Stipe. Snežni vihar je bil namreč tako močan, da so bili izurjeni alpinisti v njem popolnoma nemočni.
Kot je nedavno za Slovenske novice povedal Vanja Matijevec, je bil z Borutom Bergantom – Čito in Ivčem Kotnikom predviden za tretjo zmagovito navezo, vendar so takoj opustili to namero, saj so šli na pomoč trojni navezi, ki se je vračala z vrha. »Ko smo po radiu slišali Šraufov glas, nam je bilo jasno, da sami ne bodo zmogli sestopiti. Takoj smo jim šli na pomoč. Najprej smo našli Šraufa, nato sem se povzpel do Stipeta, ki je izgubil derezo in je bil zaradi tega precej nemočen. Nekako sem ga spravil do preostalih, vmes pa je na žalost spodaj zdrsnil Ang Phu,« je Matijevec obudil spomine na junaško reševalno akcijo v rubriki Legende slovenskega alpinizma.
Najtežja smer
Odprava Everest 79 je bila odprava samih presežnikov. Na najvišjo goro sveta so naši potegnili novo, prvenstveno smer, peto po vrsti, a po težavnosti še danes prvo. Kot je nekoč dejal Tone Škarja, je smer pretežka, da bi nadomestila klasičen pristop na najvišjo goro sveta, bo pa ta vzpon »večna priča poguma, tovarištva in sposobnosti nekega majhnega naroda, ki je moral zelo pohiteti, da je ujel zamujeno«.
Člani odprave:Tone Škarja (vodja), Stane Belak – Šrauf (namestnik vodje), Tomaž Jamnik – Mišo (vodja transporta), Bojan Pollak, Roman Robas, Evgen Vavken (glavni zdravnik), Zvone Andrejčič, Borut Bergant – Čita, Stipe Božić, Muhamed Gafić, Viki Grošelj, Stane Klemenc, Franček Knez, Ivč Kotnik, Marjan Manfreda, Štefan Marenče, Vanja Matijevec, Vlado Mesarić, Dušan Podbevšek, Muhamed Šišić, Andrej Štremfelj, Marko Štremfelj, Igor Tekavčič (zdravnik), Nejc Zaplotnik in Jože Zupan. Odpravo je spremljal tudi novinar Dela in pozneje še Slovenskih novic Marjan Raztresen.
Na pot je večina članov krenila 27. februarja, že teden dni prej pa sta Škarja in Tomaž Jamnik – Mišo z boeingom 707 večino opreme odpeljala v indijski New Delhi in nato s tovornjaki v Katmandu. Devetnajst ton opreme so imeli spravljene v 630 sodih, dve toni in pol hrane so nato dokupili še v Nepalu.
Preden je Zaplotniku in Štremflju uspelo osvojiti vrh, so člani odprave kar 45 dni garali na gori, postavljali višinske tabore in napeljevali vrvi. Kot je pozneje izračunal Škarja, je bilo teh kar 11 kilometrov.
Vsa država pričakovala vrh
Šele tri mesece in pol po odhodu se je zmagovita odprava vrnila v domovino. Osmega junija 1979 so jih v Beogradu sprejeli z državnimi častmi kot narodne junake. Odprava je bila namreč državnega pomena. Čeprav noben član odprave tega ni nikoli potrdil, so se takrat širile glasne govorice, da je takratna oblast z Josipom Brozom – Titom na čelu od v glavnem slovenskih fantov pričakovala, da bodo vrh osvojili prav na dan mladosti 25. maja. Te govorice je nekaj let pred smrtjo za Slovenske novice zavrnil tudi Tone Škarja, vendar pa je povedal, da je bil pritisk na njih res izjemen.
19 Slovencev na vrhu Everesta 13. maj 1979: Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj; 15. maj 1979: Stane Belak – Šrauf; 10. maj 1989: Viki Grošelj; 7. oktober 1990: Janez Jeglič, Marija (prva Slovenka) in Andrej Štremfelj (prva zakonca na svetu); 22. maj 1997: Aco Pepevnik; 23. maj 1997: Pavle Kozjek (prvi Slovenec brez kisika); 7. oktober 2000: Davo Karničar (prvi na svetu neprekinjeno smučal z vrha) in Franc Oderlap; 9. oktober 2000: Tadej Golob, Matej Flis in Gregor Lačen; 21. maj 2005: Viki Mlinar in Marko Lihteneker (umrl ob sestopu); 17. maj 2007: Roman Benet; 19. maj 2009: Tomaž Jakofčič; 16. maj 2017: Tomaž Rotar; 12. december 2018: Urban Pfajfar
»Tito je bil takrat že precej bolan in tudi nihče drug od politikov nam ni narekoval, kako in kdaj naj osvojimo vrh. Res pa je, da je vrh od nas pričakovala vsa država. Od branjevk na tržnicah v Skopju ali Sarajevu do oblasti v Beogradu, vsi so se takrat pogovarjali samo o nas in se spraševali, kje smo in kako napredujemo. To je bila zagotovo naša najbolj popularna alpinistična odprava vseh časov. Bila bi prava nacionalna katastrofa, če nam ne bi uspelo, to drži kot pribito. A neposrednega pritiska ni bilo, ustvarili smo si ga sami oziroma ga je opravila gora. Neverjetno složno smo si želeli tega Everesta, in zato nam je tudi uspelo,« je bil ponosen največji strateg našega himalajizma.
Tina Horvat
