Matej Mejovšek: Ruska alpinista Valery Babanov in Yuri Koshelenko sta s tem, ko sta lanskega novembra preplezala južni raz, ki vodi na vzhodni vrh gore Nuptse, rešila enega večjih problemov Himalaje. Vse od leta 1986, ko sta s vzponom prvič poskusila Američana Jeff Lowe in Mark Twight, se je na razu opeklo lepo število alpinistov.
VZPON ŽIVLJENJA
Ruska alpinista Valery Babanov in Yuri Koshelenko sta s tem, ko sta lanskega novembra preplezala južni raz, ki vodi na vzhodni vrh gore Nuptse, rešila enega večjih problemov Himalaje. Vse od leta 1986, ko sta s vzponom prvič poskusila Američana Jeff Lowe in Mark Twight, se je na razu opeklo lepo število alpinistov. Samo do leta 1994 je raz naskakovalo šest ekip alpinistov in prav vsi so se vrnili domov s pretežno dolgimi nosovi. Ni kar tako iz trte zvita izjava Koshelenka, ”To je vzpon mojega življenja!”
Mark Twight si je, recimo, po neuspelem poskusu vzpona v južnem razu, pozimi leta 1987 zabičal, češ da se nikoli več ne vrne v gore, da preprosto ne bo več plezal!? Babanov je bil pod steno kar trikrat, da mu je uspelo preplezat izstopajoči raz Nuptseja. Enkrat je celo poskusil sam. V lanskem letu pa se je raza lotil kar dvakrat; spomladi z ruskim soplezalcem Suvigo, kasneje, z jesenjo istega leta, pa je kronal ruski temperament in železno voljo s preplezano smerjo, ki sta jo z Koshelenkom zaključila povsem na vrhu 7803 metrov visokega Nuptseja.
”Seveda sem pričakoval!,” je prepričljivo odgovoril Yuri Koshelenko o tem, da sta skupaj z Babanovim za uspešen vzpon dobila nagrado Zlati cepin (Piolet dor) za dosežek v letu 2003. Cepin, ki mimogrede ni iz pravega zlata, je domislica Francozov (GHM in Montagnes Magazine), ki ob koncu vsakega leta prečesajo počez in povprek, kaj se je dogajalo na alpinistični sceni, izberejo najboljše vzpone in k temu dodajo dva do tri uspešne francoske naveze. Dvakrat so jim cepin odnesli slovenski alpinisti: Andrej Štremfelj in Marko Prezelj za vzpon v alpskem stilu na južni vrh Kangchejunge, ki sta ga opravila leta 1991 in Tomaž Humar ter Vanja Furlan za vzpon v severozahodni steni Ama Dablam, leta 1996. Za Babanova je bil to že v drugo osvojen cepin, kar ob njegovih šestih (6) nominacijah niti ni tako presenetljivo: skupaj s Koshelenkom imata celo devet (9) nominacij?!
Ob njun vzpon pa se je spotaknila pretežno ameriška scena, ki z iztegnjenim kazalcem kaže na uporabo fiksnih vrvi v spodnjem delu stene in s tem meče podcenjujočo luč na sam vzpon. ”Predlagam, da naj najprej splezajo in potem govoričijo,” se je odzval Babanov na obtožbe ameriških alpinistov. Slednji so se spotaknili ob dejstvo, da je Babanov ob prejšnjih poskusih pustil v steni fiksne vrvi (precej vrvi je bilo tudi od predhodnih odprav, ki so poskusile v steni) in zavrtal dva svedrovca na stojišču (to zadnje ob svojem samostojnem poskusu). ”Alpski način plezanja je velikopotezen, vendar gre tudi za prilagodljivost na trenutne situacije. Prepričan sem, da sva uporabila ustrezen način plezanja in taktiko za smer,” odgovarja Babanov na očitke.
”Vrvi sva fiksirala do višine 6400 metrov, kjer se je končala skala. Od tu dalje sva plezala na alpski način. Aklimatizirala sva se do višine 6900 metrov, kjer sva prebila noč. Naslednji dan sva se spustila pod steno in pričela s pripravami na zadnje dejanje. Takšno taktiko je narekovalo dejstvo, da v okolici ni primernih vrhov za aklimatizacijo,” opisuje vzpon Yuri Koshelenko. ”Razmere v južnem razu se zelo razlikujejo od sezone do sezone. Fiksne vrvi, ki so že bile v steni, so bile v večji meri pomrznjene z ledom in jih je bilo nemogoče uporabljat. Največkrat sva lahko izkopala le del vrvi in ga uporabila zgolj za varovanje. Midva sva v največji meri plezala prosto,” razlaga Yuri. Vzpon sta nato opravila v enem zamahu in to v štirih dneh, še dodatna dva dneva pa sta potrebovala za sestop z gore. Dva in pol (2,5) kilometra dolgo linijo sta poimenovala Moonlight Sonata.
Kakorkoli že, ruska alpinista sta preplezala izredno željen raz in koneckoncev spektakularno linijo, kljub temu, da za Twighta pomeni uporaba fiksnih vrvi neke vrste oskrunjenje vzpona. Vzpon bi lahko tudi označili kot opravljen na pol-alpski način. S temi besedami je Andrej Štremfelj označil vzpon Rusov v zahodni steni Makaluja. Njegova definicija tovrstnega plezanja je: z delnim opremljanjem spodnjega dela, z malo opreme in brez višinskih nosačev. Vzpon pa nedvomno sodi med izjemene dosežke, lahko ga označimo kot ”Ruski raz,” lahko kot ”raz jeklene volje in vztrajnosti” ali kar vzpon prekaljenih mačkov v razu neizpolnjenih želja.
Opomba: Ker sem vedel, da Tomaž Humar dobro pozna Babanova, sem ga vprašal za njegov pogled in mnenje o letošnjem dobitniku Zlatega cepina. V nadaljevanju sledi Tomaževo besedilo:
Talk on the flat is easy!
S temi besedami je Reinhold Messner 1977 komentiral svoj neuspeh žugajoči javnosti, ko se je vrnil z južne stene Dhaulagirija praznih rok. Danes se s podobnim srečuje Babanov, le da je on naredil še nekaj “hujšega” kot pred leti Messner. Babanov je steber v Nuptseju s soplezalcem tudi preplezal. Pokojni Johan bi to komentiral: “Naredil jim je otroka!” Vsi, ki pljuvajo po vzponu, pravzaprav izkoriščajo že nekajletni gnev nad Valerijem. Zakaj? Jabolko spora ni v tem, kar mu očitajo (fiksne vrvi v spodnjem delu, dva svedrovca na varovališčih…), pač pa že dolgo pričakovana priložnost iskanja dlak v jajcih.
Valerija poznam zelo dobro že vrsto let, pravzaprav sva od leta 1996, ko je kot prvi Rus prišel iskat srečo na zahod, ves čas v stiku. V “obljubljenem” mestu Chamonix je kmalu spoznal, kaj pomeni hinavsko trepljanje po ramenih in hkrati zabijanje noža v hrbet, ker pač nisi eden njih, pravih “zvezdnikov”! Kmalu po prvih uspehih v stenah nad Chamonijem je začel s sesuvanjem najprej francoskih mitov in kmalu za tem še svetovnih, edini mu je bil v oporo neumorni Jean Claude Marmier. Preživel je, vztrajal je, se vračal v rodni Omsk za podaljšanje dokumentov in delovne vize. Ni imel prave izbire: vojsko, katero je na začetku poti že izkusil ali delo v rudniku; odločil se je za ALPINIZEM!
Glede Nuptseja: prav gotovo bi bilo elegantnejše preplezati steber v čistem alpskem stilu. Sprašujem pa se, ali je bilo to sploh še možno po toliko poskusih, ko je hote ali nehote ostalo v steni kar nekaj opreme. Dejstvo, ki ga večina nergačev noče priznati, čeprav to vedo, je: Problem stebra ni nikoli bil v spodnjih odstavkih, pač pa zgoraj nad 7500 metri. Polemike se bodo nadaljevale, a na koncu ostanejo dejstva.
Alpinizem brez tveganja ne obstaja. Fantje, pejte rajš plezat, v hribih je tko luštn, a ne?!
Tomaž Humar
P.s.: Čestitke Babanovu in Koshelenku za vztrajnost, drugič pa pazita na stil!
