V koroških gorah ni kotička, ki ga ne bi dobro poznali

Delo, 23. 02. 2004

Četica s prevaljske postaje gorske reševalne službe pod vodstvom Francija Telcerja se je razveselila darila, reševalnih motornih sani – Dežurni pod Raduho

Črna na Koroškem – Načelnik gorske reševalne službe s Prevalj Franci Telcer, ki to funkcijo opravlja že petdeset let, je bil pred dnevi pri Končniku v Topli prav židane volje. Mož atletske postave, tenkočuten, marljiv, natančen, predan planinstvu in poslanstvu reševalcev, drugače bolj redkobeseden, je v rokah držal dva lista z napisanim priložnostnim govorom. Na hitro je kratko in jedrnato nekaj povedal o tem, kaj vse koroški reševalci zmorejo in znajo in se Leku zahvalil za lepo darilo, reševalne motorne sani. Nato je iz žepa potegnil ključ, ki ga je malo prej dobil od Zlatka Ajda in ga izročil Francu Oderlapu.

Franci Telcer je legenda med koroškimi planinci in reševalci. Prav nič nima rad, da ljudje drezajo vanj in ga sprašujejo to ali ono. Asket s Prevalj je bil tudi Korošec leta 2002, s čimer so mu ljudje izkazali pozornost za predano delo. Telcerjevi gorski reševalci so na Koroškem pojem. Hitri, zanesljivi, požrtvovalni, z veliko znanja in izkušenj. In v koroških gorah ni kotička, ki ga ne bi poznali.

“Gorska reševalna služba Prevalje pokriva območje Pece, Olševe, severno stran Raduhe in smrekovškega pogorja, pa Uršljo goro, do Slovenj Gradca, sežemo pa tudi čez Dravo, do Kapunarja nad Radljami. Tam je naša najvzhodnejša obveščevalna točka. Naša služba ima 32 članov, od tega je pet pripravnikov za razne posebne službe, kot so zdravniki, inštruktorji, reševalci letalci. Zadnji čas se usposabljamo tudi za reševanje s helikopterjem, da bi ponesrečenci v gorah dobili čim hitrejšo pomoč. Imamo tudi zelo razširjeno lavinsko službo, dva minerja snežnih plazov, zdravnika reševalca-letalca itd. S tremi lavinskimi psi smo na usposabljanju in preverjanju dosegli odlične rezultate. Za dobre zveze skrbi referent; ko nas kdo pokliče, se vedno zelo hitro zberemo. Motorne reševalne sani, ki bodo v Mežici, so velika pridobitev. Lek je pomagal nam, mi bomo pa drugim,” je pojasnil Franci Telcer.

Gorski reševalci s Prevalj so si na Grohotu pod Raduho, že na štajerski strani, s pomočjo dobrih ljudi, kakor rad poudari Franci Telcer, zgradili svoje zavetišče. Pod Raduho pa zaradi tega, ker jo obiskuje veliko planincev, in je na njej v preteklosti bilo že veliko nesreč. Poleti, v vrhu sezone, prevaljski gorski reševalci, zbrani iz vse Mežiške doline, tudi dežurajo, največkrat ob koncih tedna, ko je tudi obisk največji.

“Ljudje bolj malo vedo o nas,” je pojasnil Franci Telcer. “Reševalci pridemo, opravimo svoje delo in gremo domov. V koroških gorah je bilo zadnja leta precej nesreč. Svoje delo opravimo tiho, uspešno, daleč od javnosti. Lani smo, denimo, v hudem snežnem metežu na Peci, v megli, ponoči, reševali očeta in hčer, ki sta se izgubila. Trinajst reševalcev je osemnajst ur bedelo nad življenjem dveh ljudi. Bodrili smo ju po zvezah, dokler ju nismo, še pravi čas, našli in rešili,” se spominja Telcer. “Motorne sani smo si želeli že nekaj let. Včasih je bilo tudi v Topli po dva metra snega. Pred dvema letoma smo na Grohotu reševali dva Čeha, eden je umrl. Ali na Smrekovcu, tam smo nedavno, žal prepozno, našli mrtvega Ljubljančana,” je Franci Telcer opisal nekaj zadnjih nesreč v koroških gorah.

Mežiški himalajec Franc Oderlap je po prostrani snežni planjavi nad zadnjim kmetom v dolini Topla, nad Končnikom, pognal v hrib kanadskega bombadierja, kot se reče reševalnim motornim sanem z akijem. Za preizkušenega planinca ni nič pretežko. Kako ne bi zmogel teh koroških hribov in gora, ki so nizki v primerjavi z njemu tudi ljubo Himalajo. Vtis je bil, kakor da poskakuje čez skale bližnje Pece. Kadar bodo planinci v koroških gorah potrebovali pomoč, lahko računajo na Telcerja, na Oderlapa, na Gorjanca in na druge reševalce. Ni jih veliko, a hitro pridejo, radi pomagajo. Zdaj bodo prišli še hitreje.

Ivan Praprotnik

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja