So v opisih alpinističnih vzponov in usposabljanj takšni in podobni stavki, ki celo navajajo napeljevanje fiksnih vrvi na posameznih delih nekoč »prostih« pristopov, (pod stenami ter na prehodih je vse večje število svedrovcev in v njih na industrijskih vponkah vpete viseče vrvice,) znamenje in čas (le kako lahko na malem balvanu nek kandidat za gorskega reševalca prikaže znanje alpinistike?), da je potrebno kaj postoriti, v glavah inštruktorjev ali pa je (za to) že dolgo časa prepozno? Glede na sedanji »način druženja alpinistov« zagotovo prepozno!
Ob začetku vsake alpinistične šole se skoraj neizogibno pojavi staro vprašanje: ali naj imajo tečajniki že pred vstopom v alpinizem nekaj gorniškega predznanja, ali pa so lahko popolni začetniki? Glede na dolgo tradicijo slovenskega planinstva, mladinskih odsekov, planinskih šol in številnih oblik organiziranega gibanja v gorah bi človek pričakoval, da tega vprašanja sploh ne bi bilo. A resničnost je pogosto drugačna.
Nekoč je bila pot do alpinizma precej naravna. Večina bodočih alpinistov (bodočih gorskih reševalcev, gorskih vodnikov, … ) je najprej hodila v (domače) gore, spoznavala markirane poti, brezpotja, melišča, vremenske spremembe in orientacijo, že kaj malega splezala in šele nato so jih začele privlačiti stene (doma in drugje). Danes pa alpinistične šole vse pogosteje obiskujejo ljudje, ki v vertikali niso začetniki, saj imajo za seboj leta plezanja na umetnih stenah, vendar jim primanjkuje izkušenj v gorskem svetu (statistike gorskih reševanj so tudi vse manj namenjene ugotavljanju dejstev in pač kot vse z »rastjo za vsako ceno« namenjene le molzenju državnih vimen) ter znanja o ločevanju trdnosti umetnih od pravih oprimkov in stopov.
To ni kritika športnega plezanja, ki je razvilo plezalce, temveč (še enkrat) ponovljena ugotovitev, da sta plezališče in gora dva različna svetova. Na umetni steni so oprimki privijačeni, smeri označene, dostop do vznožja meri nekaj metrov. V gorah pa se dan pogosto začne že dolgo pred prvim plezalnim gibom. Najprej je treba najti pravi pristop, prehoditi melišča, slediti lovskim stezam, prečiti strme trave, včasih kaj tudi poplezati in sestopiti po zahtevnem terenu.
Prav zato ni presenetljivo, da nekateri opažajo, da največ težav ne nastane v sami smeri, temveč pod njo in po njej. Da je več smrtnih nesreč v lažjem kot v težjem terenu. Dostopi in sestopi so pogosto prvi stik z resničnim gorniškim okoljem. V alpinističnih (in podobnih) šolah zato ni dovolj (v navrtanih plezališčih) učiti zgolj vrvne tehnike, izdelave sidrišč in varovanja. Enako pomembno je privzgajati občutek za gibanje v gorskem svetu, za izbiro prehoda, orientacijo ter sposobnost samostojnega odločanja.
Zanimiv primer tega (navajanja) ponuja opis vzpona po smeri Geršak-Grčar v Vežici. Hrvaški alpinisti so zapisali, da o izbiri smeri sploh niso razpravljali, so pa tehtali, kateri pristop naj izberejo. *Po njihovih informacijah številnih opisih je dostop iz Kamniške Bistrice predstavljen kot zahteven, z mesti, kjer je treba plezati, se spuščati po vrvi in iskati prehode po lovskih stezah. Zato so se odločili za (časovno in razdaljno) daljši (celotno gledano tudi precej dražji in okolju neprijaznem – da ne ponavljamo planinske ceste je seveda treba tudi vzdrževati in je zato okoljski odtis vedno vsaj dvakraten) avtomobilski dostop, ki je morda bolj upravičen le za prebivalce V dela Slovenije, do Podvežaka in (upajmo, da zaenkrat še peš) prek Korošice (kje se bodo pa potem krave pasle, če bo na Korošici še parkirišče, odlagališče vsakovrstnih zabojnikov je že, pa ga noben inšpektor v tej »skočni« Sloveniji ne odredi odstraniti) ter malo dol in gor pa spet dol (nekateri se pa spustijo kar po vrveh z vrha). Čeprav so prehodili več razdalje, so se po njihovo izognili najbolj zapletenemu svetu pod steno, po naše pa bistvu plezanja v tem delu. Že ta primer kaže, da je lahko pristop pomemben del alpinistične ture in ne zgolj nujno zlo pred plezanjem.
Še bolj zgovorno in dopolnilno pa je poročilo tečajnikov alpinistične šole, ki so se pod Vežico odpravili prav zato, da bi spoznali gibanje v zahtevnejšem svetu. Pot jih je vodila mimo Orglic, po lovskih stezah proti Skoku, kjer so napeli vrvi, skozi strme gozdove in čez melišča. Tam niso vadili zgolj zabijanja klinov in nameščanja premičnih varoval, temveč tudi nekaj, kar je bilo nekdaj samoumevno: gibanje po gorskem terenu zunaj označenih poti.
Morda se prav tu pokaže največja razlika med načini in generacijami. Ne gre za vprašanje znanja ali fizične pripravljenosti, saj so današnji plezalci pogosto zelo močni in tehnično odlični. Gre za odnos do poti in okolja. V času, ko nas navigacijske naprave vodijo skoraj do vznožja stene, ko številne smeri omogočajo hiter spust po vrvi in ko je avto pogosto najljubše prevozno sredstvo tudi za najkrajše premike, se izgublja nekaj samoumevne gorniške iznajdljivosti.
Marsikateremu mlademu in staremu alpinistu se (danes) zdi dvourni pristop odvečna izguba časa, čeprav bo brez pomisleka naredil dodaten avtomobilski ovinek, ki vzame skoraj toliko časa kot pešačenje iz Kamniške Bistrice. Težje jim je v skalni grapi poiskati začetek, preplezati kratek skalni skok (mimogrede povedano, leta 2023 je bil njegov gorgledani levi del spremenjen in tudi omogoča prehod) ali prebrati teren. Ne zato, ker tega ne bi bili sposobni, temveč zato, ker imajo za takšne izkušnje vse manj priložnosti.
Alpinizem pa je bil od nekdaj več kot zgolj plezanje smeri. Dokler smo bili še v demokratični družbi (lahko rečemo do pred četrt stoletja), je bil tudi prostor debat, ali naj se v stenah, kjer so bili prvi vzponi in prve smeri opravljeni brez svedrovcev za varovanje in napredovanje, opremlja smeri samo (še) s svedrovci in to od zgoraj navzdol, ali pa naj se raje počaka na bolj sposobnega (kar se je že pokazalo kot boljše). Alpinizem je bil vedno tudi umetnost pristopa, iskanja poti, prilagajanja razmeram in samostojnega reševanja težav ter kjer se le da, tudi sestopanja brez spustov po vrveh. Morda zato vprašanje z začetka ni povsem pravilno. Ne gre za to, ali naj bodo tečajniki popolni začetniki ali izkušeni gorniki. Pomembneje je, da se omogoča, da alpinistična šola tudi v prihodnje ostane prostor, kjer se človek ne nauči le plezati, temveč živeti in se gibati v gorah, ki se prav tako hitro spreminjajo. Kajti smer se začne že veliko prej, preden se naveza prvič dotakne skale.
ID
Opomba
Primera, ki so nam jih navrgli (nedemokratični) algoritmi in smo jih uporabili, se seveda lahko opazita še kje drugje in iz kakšnega drugega zornega kota. V samem Skoku, ki je del Železnega grabna (zadnji, ki je napisal, da je plezal le tega je šel skozi Kamen dol, pa se človek nebi »kregal« z njim), prav veliko nesreč in nezgod ni bilo. Več nesreč pa je bilo v primerih, ko so se izogibali plezanju preko Skoka, …
BŠ
