Slovenec, 20. september 1902 (dLib.si)
II
V prvem razvoju turistike smo, in bilo bi proti vsem naravnim zakonom, ako bi hoteli iz tega razvitka preskočiti kar čez noč v »vseslovansko planinsko društvo«.
Slovanska planinska društva morajo ostati v struji sedanjega razvoja, morajo ostati avtonomna, ker se žal iz prej navedenih razlogov ne dajo tako centralizirati, kakor je nemško planinarstvo. Vendar približevanje se mora iskati, toda s hladnim razumom in po dejanskih razmerah. Prva je, da se slovanski turisti med seboj spoznavajo. Slovenci, zlasti turisti, so dovolj bogati, da bi redno hodili v Češke gore, v Karpate ali v Kavkaz. Vendar sem ter tja more ta ali oni v te kraje. Tak naj išče osebnega stika z ondotnimi turisti in tako vzbudi zanimanje za krasni slovenski planinski svet. Obenem pa prav lahko tudi slovenske turiste seznanja z drugimi slovanskimi zemljami, saj nam je v tem oziru dal zgled gosp. šolski nadzornik Stiasny s svojimi potopisi s Kavkaza in Krima.
Nadalje pa je naloga odbora »slov. planinskega društva«, da izda s pomočjo pisateljskih in umetniških moči »vodnike« po slovenskih zemljah najprej v ruskem in poljskem jeziku. Čehi že sami skrbe po odboru praške podružnice za seznanjenje češkega naroda z našo domovino, drugi slovanski narodi na jugu pa naj pridejo potem na vrsto, ker vse se iz denarnih ozirov ne more na jedenkrat izvesti.
Tak »vodnik« po naših zemljah pa bi moral biti nekaj dovršenega po vsebini in obliki. Zanimiva natančna vsebina, dovršene slike, vse to bode moralo biti. Za sestavo takega »vodnika« pa bi ne zadostovalo, da bi delalo le par ljudi. Trebalo bi jih več in najsposobnejih moči, ki bi opisali, seveda na kratko, naše kraje v zgodovinskem, etnografskem in geografskem oziru, da bi naši slovanski bratje imeli pred sabo popolno sliko naroda slovenskega in njega krajev.
Knjiga bi se pa morala izdati za Poljake v Krakovem ali Varšavi, za Ruse pa v Moskvi ali Peterburgu, ker le tedaj bi se knjiga s pridom razpečavala, ako bi izšla v komisijonalni zalogi spretnega knjigotržca.
Seveda bi bil priporočati še nadaljni korak, da bi se namreč ustanovile podružnice »slov. plan. Društva« slično kakor za Čehe v Pragi, tudi v drugih slovanskih deželah. Ali mi smo skeptiki v tem oziru. Ako bi bila pri vseh slovanskih narodih razvita misel dejanske slovanske vzajemnosti tako, kakor je v Čehih, in bi se našli povsod tako idealni, požrtvovalni in delavni turisti, kakor je g. prof Chodounsky, načelnik podružnice slov. plan. društva v Pragi, bi nič ne rekli. Toda možje, ki v sebi združujejo take lastnosti, kakor prof. Chodounsky, ali naš župnik Aljaž, so redki.
Za prvo bi bilo vsekako poskusiti med Poljaki, da bi ti osnovali poljsko podružnico slov. plan. društva, kakor jo imajo Čehi v Pragi.
In nam se zdi prof. Chodounsky pravi mož, ki bi propagiral to misel med Poljaki. On je vseučiliški profesor v Pragi, je odličen turist, vnet prijatelj Slovencev, pozna v naših krajih ljudstvo in zemljo, bolje, ko marsikateri domačin, in ima tudi dotike s Poljaki.
Če se nam posreči, da bi se ustanovila podružnica si. pl. dr. v Krakovem, je neizmerno mnogo pridobljenega. Kakor je podružnica v Pragi največja reklama za naše kraje, tako bi bila tudi v Krakovem. Slovenci, Čehi in Poljaki nimamo med sabo nobenih sporov in bi bili v turistiki nekaka kristalizacijska točka za poznejšo vseslovansko turistiško gibanje.
To, kar smo povedali, smatramo za izvedljivo v našem turistiškem gibanju bližnje bodočnosti. Seveda se poleg tega ne moremo in ne smemo izogniti bližajoče se vseslovanske razstave v Peterburgu l. 1904. Tam se mora pokazati tudi naša turistika. Poklicanih činiteljev naloga pa je, da se avstrijska slovanska turistiška društva pokažejo skupno.
Mi ne smatramo niti za dvomljivo, da se udeleže tudi poljski turisti razstave. Res je med Poljaki mnogo sovraštva do »Moskalov«, ali mnogo je tudi realnih treznih poljskih patrijotov, ki delajo za poravnavo spora med Poljaki in Rusi, kar je je obema narodoma na korist.
Turistika v Slovanih ima odlično in važno nalogo. Vzbujanje in gojenje ljubezni do narave ji je prva. Ali njene narodne in gospodarske važnosti tudi ni podcenjevati. Naši kraji bodo gospodarsko mnogo pridobili, ako bodo Rusi hodili »za granico« namesto v Švico in na Francosko tudi v naše kraje.
Tudi Poljak je redek gost v naših krajih. Prej ga najdeš v Švici ali na Tirolskem.
Samo Čeh, ta veliki dejanski prijatelj Slovenca, obrača sedaj pozornost na naše lepe kraje. Ko bo tudi drugi slovenski svet zahajal med nas, potem bomo šele spoznali se med sabo in prava slovanska vzajemnost bo pognala krepke kali. Seveda tudi sedaj se sliši mnogo o slovanski vzajemnosti, ali v resnici je je prav prav malo.
Toliko se nam je zdelo potrebno izpregovoriti glede vprašanja »vseslovanskega plan. Društva«.
Če kdo kaj boljega in lahko izvršljivega ve, naj se oglasi v korist dobri stvari.
