Vse podrobnosti žaloigre v steni Eigerja pojasnjene

Jutro, 4. november 1936

V švicarski pokrajini Berner Oberland (jugovzhodno od Berna) v bližini znane go­re Jungfrau leži 3974 m visoki Eiger, pod njim pa vasica Kleiner Scheidegg, ki je iz­hodišče za ture v to pogorje.

1800 m visoka, malo razčlenjena severna stena Eigerja že leta mika drzne nemške in švicarske plezalce, da bi ni po njej utrli prehod. Toda gladka in izredno strma ste­na, na kateri vise le na par mestih sneže­ne krpe, jih odbija. Plezalci se morajo ali umakniti, ali pa propadejo, bodisi od pada­jočega kamenja, ki jih ta neprenehoma ogroža, bodisi od snežnih plazov, ali pa jih dobiti vremenski prevrat (nevihta, vihar, snežni metel, padejo temperature), zaradi katerega se stena prevleče z ledeno glazu­ro. Ta severna stena do danes še ni preple­zana in samo od sreče je odvisno njeno premaganje.
Edini prehod s severne strani na vrh Ei­gerja sta izsilila v avgustu 1932. znana Švi­carska alpinista dr. Lauper in Zürcher s svojima vodnikoma Knublom in Gravenom.
Lani sta poskušala izvesti direktno smer v severni steni Monakovčana Mehringer in Seldmayer. Ponesrečila sta se, njunih trupel če do danes niso našli. Naslednja plezalca tudi nista uspela. Teufel se je že pri vstopu smrtno ponesrečil. Herbst pa se je vrnil v domovino.

Da se je letos v juliju utaborila pod severno steno Eigerja z namenom, da jo pre­pleza, skupina štirih nemških plezalcev, in sicer: Toni Kurz (Berchtesgaden), Andreas Hinterstosser (Bad Reichenhall), Eduard Rainer in Willy Angerer (oba v Nemčiji živeča Tirolca), je zvedel načelnik grindelwaldskih vodnikov in reševalcev. Ta je od oblasti izposloval razrešitev dolžnosti reše­vanja teh štirih drznih plezalcev za pri­mer nesreče.
Kljub opominom in svarilom s stra­ni in kljub nezgodi Tonija Kurza, ki si je pri 40 m padcu pri ogledovanju v steni iz­pahnil nogo v kolenu, so ti štirje drzni al­pinisti 18. julija vstopili v steno. Opazoval­cem z daljnogledi v dolini je megla zakriva­la od časa do časi razgled. Videti je bilo, da naveza Kurz-Hinterstoisser vodi. Angererju je priletel na glavo kamen, ga moč­no ranil in je ta naveza precej zaostala, vendar so do večera že vsi štirje skupaj in si postavijo v višini 3200 m prvi bivak.

Naslednji dan je megla še bolj gosta. Ple­zajo zelo počasi, kar kaže na izredne težave v steni in na utrujenost plezalcev. Komaj za približno 100 m so napredovali od včeraj, dve tretjini stene sta že za nji­mi, čaka jih še najstrmejši del. V višini 3300 m drugič prenočujejo. Tretji dan zjutraj sta Kurz in Hinterstoisser, ki ima ob­vezano glavo, na zelo izpostavljenem sne­žišču. Kmalu sledita še ostala dva in odlo­čijo se za povratek. Spuščanje navzdol gre naglo in v višini 3050 m si postavijo šotor za prenočevanjem. 21. julija se je vreme že izredno poslabšalo in v steni kuha. Po treh mrzlih nočeh in napornem plezanju napre­dujejo počasi navzdol. Okoli 100 m visok previs jim zapre prehod. Ko se na tem me­stu brezuspešno trudijo že več ur, se v bli­žini njih oglasi jodlanje in enako odgovori­jo tudi oni, veseli in poživljeni. Za hip se odgrne težka meglena zavesa in pogumni plezalec, paznik jungfrauske železnice, jih opazi vse pri poskusu, priti čez ta grozeč prepad. Sam pleza proti njim, toda naen­krat začuje obupno klice po pomoči. Z ob­čudovanja vredno naglico se spusti s ste­ne, obvesti o nesreči telefonično švicarske vodnike, slučajno se nahajajoče na postaji Eigergletscher. Hristen Rubi, Adolf in Hans Schlunegger so že na potu v steno, da po­magajo svojim tovarišem — nesrečnim nemškim plezalcem. Padajoče kamenje in plazovi ogrožajo njih življenje, megla jim zastira pregled stene, že so v bližini ne­srečnega kraja, ko jim zmanjka klinov in ne morejo dalje. Za hip se razkadi megla. Nad njimi čez nedostopen pomol visi še živ človek: Toni Kurz, pod njim pa drugi — mrtev. Sklenejo, vrniti se naslednji dan z novo količino potrebnih klinov. S težkim srcem se poslovijo od ubogega, na smrt obsojenega Tonija, ki jim pove, da ne bo mogel zdržati še eno noč. Peklenska stena je razbesnela in zadnji čas je, da sami pri­dejo iz nje.

Naslednjega dne se pridnim reševalcem pridruži še mladi Arnold Glatthard. Kmalu so v bližini Tonija, samo še 40 m so od­daljeni od njega, a ne morejo k njemu. To­ni še vedno živi, zmrznila mu je roka, s katere je izgubil rokavico. Pove jim, da so vsi njegovi tovariši mrtvi. Angerer je zmr­znil zgoraj, Hinterstoisser je strmoglavil. Rainer pa visi pod njim primrznjen ob po­ledenelo steno. Po navodilih reševalcev poskuša Toni s cepinom navzdol. Počasi gre. Z vrvjo ujame Rainardovo truplo, ki se odtrga od stene in pade 1000 m globoko preko reševalcev. Preostali konec vrvi razmota z zobmi in z drugo roko. Kmalu zabinglja nad reševalci tanka vrv, na katero navežejo plezalno vrv, klinov in vponk. Po štirih urah napornega dela se začne Toni spuščati po vrvi navzdol — počasi meter za metrom čez previsne pečine. Že visi prosto v zraku in dospe do vozla, s katerim sta spojeni obe vrvi. Vodniki se s cepinom dotikajo derez na njegovih nogah. Ne uspe mu, da bi prišel preko vozla. Odvrže ovira­joči ga cepin. Medtem piha veter, ki zaniha visečega Tonija. Vrv sproži kamenje in lavino, ki leti v Tonija in reševalce, ki nezavarovani pričakujejo Tonija. Še se muči, da bi spravil zanko preko vozla, naen­krat parkrat zastoka in njegovo telo klone. Stena je vzela še četrto žrtev, smelost in požrtvovalnost junaških švicarskih vodni­kov, ki so pozabili na parolo svojega načel­nika, je bila zaman.

Z letalom je iz Monakovega prišlo reševalno moštvo, ki je imelo samo še težko in ne­varno delo s spravljanjem trupel iz stene.
Tako pripovedujejo reševalci in oni, ki so opazovali plezalce z daljnogledi.