Janez Gregorin: Nad božjo prirodo sanja vsa trudna in zamišljena otožna jesen. Tudi narava se v teh dneh porajanja in dozoretja vrača sama vase, da se odpočije in zbere moči za novo vigred. Za pozno jesen, za praznike rajnih nam je narava prihranila svoje zadnje cvetje: resne krizanteme, da z vedno zeleno smreko in bršljanom krasi grobove. Kakor rože v vencu se vrste v božji prirodi naše lepe planine. Njih lepota, čudovito delo Stvarnikovih rok, privablja k sebi stotisoče občudovalcev, da jim razkriva veličastvo stvarstva.
Mala človeška bitja se vzpenjajo v to božje veličastvo, da bi si oddahnila na vrhovih, ki jih more doseči človeška moč. Neizbrisna usoda smrti, nad katero še ni triumfirala nobena tehnika, pa nas v planinah bolj kakor drugje opominja na minljivost tega sveta. Najlepši vrh, najbolj nedolžna stena in najbolj vabljiv prelaz ti lahko postanejo skrivnostna vrata, skozi katera mora sleherno živo bitje: smrt.
Koliko mladih življenj je v naših planinah že šlo skozi ta skrivnostna vratca. Vsako leto rasejo v planinah novi grobovi, vsako leto je vklesanih v stene nekaj novih križev, ki naj bi bili mrtvim v spomin, živini v opomin. Jesensko listje pada na te planinske grobove, veter prinaša in odnaša vejice, kmalu jih bo narava vse pobelila. Vedno in vedno pa se vračajo k tem grobovom misli pokojnikovih dragih. In na praznik Vseh svetnikov ter na Vernih duš dan, ko med vrhovi bolj izrazito kakor drugače veje večna melodija božje narave, se vedno najde kdo, ki se vzpne v hribe, da tam položi krizanteme, prižge svojemu mrtvemu prijatelju lučko ter v iskreni molitvici priporoči njegovo dušo Vsemogočnemu.
Slovenski dom, 31. oktober 1936
