Ferate kot rešitev za naravne nesreče
Ko se poleti razprejo časopisne strani, ko informacije iz še nezaključenih (preštevilnih) razpisov curljajo, se med vremenskimi kartami in političnimi prerekanji pojavi znan, skoraj domač prizor: nekje v Sloveniji se bo gradilo nekaj novega. Nekaj »turističnega«. Nekaj »razvojnega«. Nekaj, kar bo »dvignilo konkurenčnost regije«. Nekaj, kar bo »okrepilo odpornost na naravne nesreče«.
V resnici pa gre za staro zgodbo, ki se ponavlja kot letni časi: narava se zlomi, država se zbudi, razpis se odpre, denar steče, stroji zapojejo. In potem se zgodi tisto, kar bi Trump opisal z dvignjenimi rokami in nasmeškom, ki ga je mogoče slišati: »Vrtali bomo! Vrtali! Še malo bomo vrtali!«
Slovenija je v tem postala mojstrica. Narava je zanjo nekakšen neizčrpen vir prostora, ki ga je treba »urediti«. Če ga je voda poravnala po svoje, ga je treba »obnoviti«. Če ga voda tokrat ni razdejala, ga je treba nadgraditi, da ga bo drugič. Če ga je človek že nadgradil, ga je treba posodobiti. Če je posodobljen, ga je treba (re)interpretirati. Če je interpretiran, ga je treba digitalizirati. In če je digitaliziran, je čas za novo ferato.
Ferate (kot idealen primer celoletnega razvoja Kanina, morda bodo tam kmalu tudi podzemne, da bo zadeva res popolna …) so postale simbol nove dobe: jekleni kabli, ki se vijejo po stenah, kot bi narava potrebovala dodatno oporo, da ne bi padla. Kot bi se gora utrudila in bi ji občina prijazno ponudila roko. Kot bi se želeli prepričati, da je narava res narava — šele ko je opremljena, označena, osvetljena in varno privezana na razpis.
Lovci na profit iz naravnih nesreč — disaster capitalism
Naravne nesreče so bile nekoč tragedije. Danes so — poleg tragedij — tudi trgi. Nevidni, a ogromni. Ti trgi ne živijo od narave, temveč od njenega zloma. In ko se narava zlomi, se svet nenadoma premakne: stroji se zaženejo, pogodbe se podpišejo, razpisi se odprejo, denar steče.
Voda odnaša mostove, a prinaša milijarde. Veter podira strehe, a dviguje prihodke. Poplava odplakne hiše, a naplavi investicije.
To ni cinizem — to je statistika. Med letoma 1970 in 2000 je svet za nesreče plačeval 70–80 milijard dolarjev na leto. Med letoma 2001 in 2020 se je ta znesek dvignil na 180–200 milijard. In to so samo neposredni stroški.
Ko pa seštejemo vse: kaskadne učinke, izgube ekosistemov, dolgove, humanitarne stroške, zlom infrastrukture, zlom lokalnih ekonomij, zlom prihodnosti — pridemo do številke, ki je tako velika, da je skoraj abstraktna: 2,3 bilijona dolarjev na leto.
Svet je odkril, da je katastrofa postala valuta. In da se iz nje da živeti. Majhen človek je iz tega izvzet kot posredna škoda.
V razpisni dokumentaciji (ponavadi) piše, da je namen »krepitev odpornosti na naravne nesreče«. In potem piše, da bodo sredstva namenjena »razglednim površinam«, »tematskim potem«, »parkiriščem«, »interaktivnim točkam«, »pitnikom«, »garderobam«, »opremi za kulturne prireditve«, »fitnesom na prostem« in »plezalnim stenam«.
Narava je očitno najbolj ranljiva tam, kjer še ni razgledne ploščadi. In najbolj ogrožena tam, kjer še ni tematske poti. In najbolj izpostavljena tam, kjer še ni parkirišča.
Ko se razpis odpre, se zgodi nekaj skoraj poetičnega: občine, ki so še včeraj govorile o poplavah, danes govorijo o »turističnih produktih«. Voda je odnesla most, a razpis bo prinesel novo razgledno ploščad. Voda je odnesla pot, a razpis bo prinesel novo tematsko pot. Voda je odnesla drevesa, a razpis bo prinesel novo urbano zeleno površino, ki bo »dvignila lokalne prihodke«.
In nekje med vsemi temi besedami — odpornost, razvoj, dediščina, identiteta, konkurenčnost — se skriva resnica, ki je tako preprosta, da je skoraj boleča: narava je postala prostor, ki ga je treba zapolniti.
Ne zaščititi. Zapolniti.
Zapolniti z infrastrukturo, ki je »javno dobro« beri kot »turistično dobro«, a je v resnici samo še ena plast betona, ki se bo čez deset let spet prijavila na razpis za obnovo. Zapolniti z opremo, ki bo čez pet let zastarela. Zapolniti z idejami, ki se bodo čez tri leta zamenjale z novimi. Zapolniti z investicijami, ki se bodo čez eno leto prelile v nove kredite, nove pogodbe, nove stroške.
In ko bo vse to končano, bo narava še vedno tam. Morda malo bolj utrujena. Morda malo bolj razčlenjena. Morda malo bolj »razvita«.
A razpis bo zadovoljen. In stroji bodo pripravljeni. In poslanci bodo dvignili roke. In Trump bi rekel: »Vrtali bomo, vrtali — ker če ne bomo vrtali, bomo morali razmišljati.«
Slovenija se je odločila, da je lažje vrtati. Vrtati v bregove. Vrtati v gozdove. Vrtati v gore. Vrtati v proračun. Vrtati v prihodnost.
In ko bo septembra razpis objavljen, bomo spet brali promocijske prispevke o »razvoju«, »odpornosti«, »identiteti«, »trajnosti«, »konkurenčnosti« in »novih delovnih mestih«.
In nekje med vrsticami bo pisalo: vrtali bomo tudi za planinsko vzgojen narod povsem nepotrebne ferate po gorah. Državni denar, ki ga lahko poslanci (nasedanja o polarizaciji pač pri denarju ni) po mili volji družno in složno razmetavajo, vrtajo neomejene luknje in najemajo kredite ter bogatijo banke in sklade, se po vsakem »izrednem« dogodku zliva v žepe. Septembra bodo objavljeni rezultati, decembra izbor projektov in dela enega od takšni »razpisov,« kjer denar dobivajo vedno eni in isti, kot »pravi« na koncu »isti, isti, isti, i…« tudi odmev med gorami …
AK
