V teh (pre)vročih dneh marsikje odmeva od osončenih sten. Pokanje, ki spremlja padanje skal na Aiguille des Grands Charmoz, navpično sestavljeni gori iz granita in skrilavca, ni samo zvok divjine. Je pokanje gora. Vsak tak zven pomeni, da se v notranjosti sten nekaj premika, razpada, zdrsava. Da se podoba Alp spreminja hitreje, kot smo si pripravljeni priznati.
Za alpiniste je to opozorilo, ki ga ni mogoče preslišati: nevarnost ni več samo v tem, kar je strmo, ampak v tem, kar se tali. Poletna vročina dokončno razrahlja vezi, ki so bile nekoč trdne kot vera v večnost.
Posnetek Christopha Dumaresta je kratek, a poveden: gora ne govori, temveč odpada …
