Kot pišejo plezalni novičarji, se je v Španiji zgodila zgodba, ki bi se lahko pripetila, kjerkoli: plezalec opremi novo smer, ne da bi vedel, da je stena, kjer je plezal, hkrati tudi nosilka zgodovine. In ko se zgodovina prebudi, se prebudi tudi birokracija. Tokrat je bil v središču eden najbolj prepoznavnih španskih plezalcev — Dani Andrada (Daniel Andrada Jimenez), človek, ki je v zadnjih desetletjih opremil več kot tisoč smeri in postal sinonim za razvoj športnega plezanja na Iberskem polotoku.
Na območju Cerro Veleta južno od Jaéna je Andrada pred nekaj meseci opremil novo smer. Nič nenavadnega: sektor je bil že prej plezalsko aktiven, z več obstoječimi linijami. Andrada je pod steno pustil še nekaj materiala, kot to počne vedno, in se nameraval vrniti naslednji dan.
A naslednji dan je prišla Guardia Civil – enota SEPRONA, specializirana za varovanje narave in kulturne dediščine. Material so zasegli, Andradi pa povedali, da je območje zaščiteno zaradi prazgodovinskih poslikav. Poslikave niso bile označene. Ni bilo table. Ni bilo ograje. Ni bilo opozorila. Ni bilo niti najmanjšega namiga, da je stena več kot stena.
Andrada je priznal opremljanje, pojasnil nevednost in naslednji dan odstranil svedrovce v smeri. Poslikave je našel približno 15 metrov stran — tik ob starejši smeri, ki je tam že leta.
Pred kratkim je prejel obvestilo Junte de Andalucía: kazen 3000 evrov. V dokumentu je zapisano, da poslikave niso bile poškodovane, a da je prišlo do »škode na skalnem zavetju,« ki jih obdaja. To je pravni izraz, ki pomeni: stena sama je kulturna dediščina, ne le risbe na njej.
Lokalni mediji so že junija poročali o preiskavi, ki je potekala zaradi opremljanja v »arheološkem zavetju« s statusom Bien de Interés Cultural. SEPRONA je našla sidrišča, vrtalne luknje, 80-metrsko vrv, kladivo, svedre, vso opremo, ki jo plezalci poznajo kot del vsakdana — a, ki je v arheološkem kontekstu dokaz posega.
Cerro Veleta je del Zona Patrimonial de Otíñar, območja, ki je od leta 2009 vpisano v register andaluzijske kulturne dediščine. V uradnih dokumentih je navedeno, da se tam nahaja več zavetij in jam s poslikavami ter ostanki prazgodovinskega bivanja. A na terenu ni bilo ničesar, kar bi plezalcu povedalo: tu je zgodovina.
Andrada je ob prejemu kazni dejal: »Obravnavajo nas kot kriminalce. Ves čas sem poudarjal, da nisem vedel. Večina plezalcev spoštuje regulacije.«
Njegova izjava ni izgovor, temveč opozorilo: plezalci ne morejo spoštovati regulacij, ki niso vidne.
Primer Andrada razkriva širši problem, ki ga slovenski plezalci skorajda ne poznajo: ko se plezanje, arheologija srečajo brez dialoga, se prostor zapre. Ne zato, ker bi plezalci želeli škodovati, temveč zato, ker sistem ne zna komunicirati. Nekaj drugače je z n(a)ravovarstvom (predvsem) zaradi gnezdenja ptic. Da bi (denimo) Zavod za varstvo narave preverjal preobremenjenost ali pa celo nova plezališča, je zagotovo glede na večletne čakalne dobe, da se to ne bo zgodilo, …
V Španiji je vrsto let delovala organizacija Escalada Sostenible, ki je posredovala med plezalci, občinami, lastniki zemljišč in konservatorji. A delo je bilo preobsežno, prostovoljci so izgoreli, organizacija pa danes ne deluje več na nacionalni ravni. Posledica je vakuum: plezalci nimajo sogovornika, upravljavci nimajo partnerja, konflikti pa se rešujejo s kaznimi.
Primer Dani Andrada ni zgodba o (neznanem) plezalcu, ki je poškodoval poslikave. Je zadeva o plezalcu, ki je kaznovan tudi zaradi tega, ker poslikave niso bile označene. Je pač sistem, ki raje kaznuje kot obvešča. Je zgodba o prostoru, kjer se plezanje, narava in zgodovina srečujejo — a se ne poznajo.
