Mort d’une Montagne (Smrt gore) je gledališka predstava, ki sta jo ustvarila Jérôme Cochet in François Hien kot prvi del cikla Le Cycle des Hautes-Aigues. Gre za izjemno ambiciozen projekt, ki združuje dokumentarno gledališče, fikcijo, terensko raziskovanje in sodobne teme, ki zadevajo gorski svet: podori, podnebne spremembe, negotovost lokalnih skupnosti, turizem, upravljanje tveganj in človeško navezanost na gore.
Predstava je bila premierno uprizorjena leta 2022 v Théâtre du Point du Jour v Lyonu, nato pa v Théâtre Municipal de Grenoble. Od takrat potuje po Franciji v treh različicah – tout terrain, nomade in plateau – kar omogoča, da se igra tako v gledališčih kot v gorskih vaseh, kulturnih domovih in celo na prostem.
Dogajanje: izmišljeni masiv, resnični problemi
Zgodba je postavljena v izmišljeni gorski masiv Hautes Aigues, ki pa je zasnovan na resničnih francoskih gorskih pokrajinah (Vanoise, Écrins, Belledonne). V ospredju je vas Rochebrune, ki jo pretresajo ponavljajoči se podori na bližnjih vrhovih. Eden od njih je prizadel tudi Grande Reine, simbolni vrh regije, ki se je delno zrušil.
V dolino prihajata dve osebi: državni uradnik, zadolžen za transition climatique en montagne – podnebno tranzicijo v gorskem svetu, popotnica, ki želi kljub nedavnemu podoru opraviti vzpon na Grande Reine.
Oba se znajdeta v središču razprav o tem, kaj se dogaja z goro, kako naj se skupnost odzove na nevarnost, in kaj pomeni živeti v času, ko se gorski svet spreminja hitreje kot kadarkoli prej.
Koča Vautour – srce zgodbe
Vsi liki se na koncu zberejo v planinski koči Vautour, ki leži tik pod vrhom Grande Reine. Tam je Fanny, oskrbnica, ki z zaskrbljenostjo opazuje stene, ki se krušijo okoli nje. Koča postane prostor: soočenja različnih pogledov (lokalni prebivalci, znanstveniki, uradniki, turisti), razprav o tveganjih, strahu pred prihodnostjo, humorja, ki blaži napetosti, poetičnih trenutkov, ki razkrivajo navezanost ljudi na goro.
Proces nastajanja predstave: gledališče, ki je zraslo iz terena
Med letoma 2020 in 2021 sta avtorja z ekipo preživela več rezidenc v gorskih vaseh. Vsako rezidenco sta zaključila z mini‑epizodo (20–50 minut), ki sta jo odigrala pred lokalnimi prebivalci. Ti so: komentirali besedilo, dodajali izkušnje, opozarjali na napake, predlagali teme, pomagali oblikovati avtentičen pogled na življenje v gorskem svetu.
Zato je predstava izjemno dokumentirana – nastala je iz pogovorov z gorskimi vodniki, reševalci, župani, kmetovalci, naravovarstveniki, turističnimi delavci in prebivalci gorskih vasi.
Predstava je eden redkih umetniških projektov, ki goro obravnava ne kot kuliso, temveč kot živ organizem, ki vpliva na ljudi, njihove odločitve, strahove in prihodnost …
