Pogovor s tehničnim vodjem odprave na Everest Davorjem Zupančičem
Primorski dnevnik, 8. avgust 1990
Datum odhoda članov mednarodne alpinistične odprave na Everest in Lhotse »Alpe Adria Sagarmatha Expedition« se bliža s hitrimi koraki, tako da vse »vrši« od priprav, ekspedicija, ki jo pod pokroviteljstvom dežele Furlanije-julijske krajine prireja Slovensko planinsko društvo iz Trst s sodelovanjem Komisije za odprave v tuja gorstva pri Planinski zvezi Slovenije ob desetletnici delovne skupnosti Alpe-Jadran, je ena najvažnejših letošnjih mednarodnih alpinističnih akcij sploh, njen tehnični vodja pa je znani zamejski alpinist Davor Zupančič. Slednji je v zamejskih, že slovenskih in italijanskih plezalskih krogih, znan dalj časa, saj se uspešno bavi z alpinizmom že celo vrsto let, pri tej odpravi pa je prevzel pomembno in odgovorno funkcijo vodje vseh tehničnih zadev. Z Davorjem smo se pogovorili, ko je urejal še zadnje formalnosti z osebnim materialom vsakega posameznega člana odprave.
Davor, kaže, da se tvoje »muke« z materialom počasi zaključujejo. Koliko pa so pravzaprav trajale?
»Posla z materialom imam že približno leto dni. Treba ga je bilo naročiti pri raznih specializiranih tovarnah, koncu kontaktirati sem moral vse mogoče firme, tako da smo na koncu samo osebne opreme zbrali za kakih 50 milijonov lir. Prav ta material moramo namreč ločiti med skupnim in osebnim. Skupnega je bilo za tri tone in pol (!), katerega smo pred nekaj dnevi že odposlali v Nepal, osebnega a ima vsak za 30 kilogramov. Pri kontaktiranju tovarn sem seveda skrbel tudi za sponzorizacijo odprave, na kar so se sogovorniki prav dobro odzvali. Tako nam je znana tvrdka je Ferrino darovala nekaj zelo dobrih šotorov, ostale pa nam je prodala po zelo ugodni ceni, zelo radodarne pa so bile še mednarodno priznane firme alpinističnega materiala Scarpa, ki proizvaja vseh vrst športnih in višinskih čevljev, Cassin nam je prodala pet kilometrov fiksnih vrvi po res ugodni ceni in pa Salewa, ki je poskrbela za spalne vreče.«
Po radodarnosti sponzorjev sklepam, da je odprava ugodno odjeknila v alpinističnih in drugih širše javnih krogih?
»Prav gotovo, sicer pa je to povsem razumljivo, saj ima Alpe Adria Sagarmatha Expedition vrsto posebnosti, ki jih zlepa ni mogoče dobiti pri drugih odpravah. Seveda je javnost najbolj pritegnil magični prizvok besede Everest, ki kot vedno (in bo seveda še v bodoče imel) poseben čar, je pa le najvišja gora na svetu, poleg tega pa še dejstvo, da odprava mednarodna. Ni dosti odprav, kjer so združeni alpinisti različnih dežel in narodnosti, ta značilnost pa je, kot kaže, zelo privlačna. Sicer ne smemo pozabiti, da imamo močno plezalsko ekipo in visoko zastavljene cilje. Osvojitev Everesta in četrtega vrha na svetu, Lhotseja, namreč niso mačje solze, čeprav je odprava “tradicionalna”.«
Zakaj ste se odločili za tradicionalno in ne za »žepno« odpravo, ki v glavnem stanejo manj, večkrat pa celo zagotovijo več možnosti za uspeh?
»Odprava ne more biti žepna, torej z minimalnim številom alpinistov in opreme, ker je pač mednarodna, tako da se bodo vsi borili za skupni cilj in torej ne bodo naveze delovale same zase, temveč za koordinirani in vnaprej določeni cilj. Ta je, kot znano, Ameriška smer na Everest, ki sicer tehnično ni najbolj zahtevna, vendar je še precej težja od t.i. »normalne« smeri preko Južnega sedla. Pod vrhom je namreč strm in naporen Horbeinov kuloar, podvig pa bomo skušali opraviti brez kisika. Menim, da je to edino etično…«
In smo že pri etičnosti, katero ti vedno že od začetka svoje alpinistične poti dosledno zagovarjaš. Obrazloži mi svoj etični nazor pri plezanju, ki si ga že poudaril v lanskem alpinističnem podlistku v Primorskem dnevniku Meje nemogočega, za katerega se celo zanimajo slovenske založbe…
»Moj osnovni alpinistični nazor izhaja iz zanimanja in proučevanja začetnikov modernega alpinizma, torej od Balinata in Paccarda tja do Preussa, Buhla in Messnerja. V alpinizmu iščem človeško dimenzijo, to pa lahko dobim le v “čistem” pristopu do alpinizma, torej pri plezanju brez tehničnih pripomočkov. In tako je recimo kisik prav klasično himalajsko tehnično sredstvo. Menim, da nista Balmat in Paccard, ko sta kot prva alpinista osvojila Mont Blanc, opravila nič manjši podvig, kot jih danes opravljajo tisti, ki plezajo recimo sedmo stopnjo. Po so šli na vrh po danes izrazito nezahtevni smeri. Človek ima namreč svoje meje, te pa mora stalno premikati navzgor, vendar s svojimi močmi in ne s pomočjo tehnike, sicer ne gre več za napredovanje, temveč za nazadovanje. In prav naloga “etičnega” alpinizma je človekovo vsestransko napredovanje in seveda ne stagnacija na isti točki. Tako nisem v življenju kupil ali zabil svedrovca v steno, ker bi jo s tem “umazal” in napolnil z železjem, ki ga seveda pred prihodom alpinistov ni bilo.«
Everest boste skušali osvojiti »etično«, torej če bo le mogoče, brez kisika. Sedaj pa mi točno obrazloži pojem prečenja Everest – Lhotse, ki verjetno ni vsem dovolj jasen.
»V alpinističnih krogih je bilo že dosti govora o tem najvišjem prečenju na svetu, ki ga ni do sedaj opravil še nihče, čeprav so že marsikateri poskusili. Takoj moram povedati, da imamo zelo malo možnosti, da ga izvedemo, sicer pa je zelo odvisno od sreče in seveda od fizične pripravljenosti posameznikov, ki ga bodo poskusili. Za uspeh bi moralo vse potekati idealno. Vreme bi moralo biti odlično, pač ne pretoplo ne premrzlo, brez vetra in seveda seveda brez megle. Alpinisti bi morali iz zadnjega tabora na Everestu na višini 8250 m startati že sredi noči in vrh doseči najkasneje okoli poldne. Nato bi se morali takoj spustiti na sedlo na višini 8000 m, kjer bi prespali. V prvih jutranjih urah naslednjega dne bi morali po še kar nevarnih ledenih policah prečiti zahodno steno Lhotseja do t.i. »normalne smeri« na to goro in nato po nekaj urah doseči še vrh tega Everestovega soseda. Kot vidiš, je zadeva kar se da komplicirana, dovolj pa je, da se karkoli zatakne, začenši z vremenom. Ta je res ambiciozen načrt, sicer pa bi bil presrečen, če bi osvojili Everest in bi torej bila odprava uspešna.«
Kakšno željo pa imaš ti?
»Kot pač vsi: želim stopiti na najvišjo točko sveta…«
Dušan Jelinčič
