Razgledi – Borut Peršolja: Televizija Slovenija je 7. maja 2019 ob 17.30 na prvem programu predvajala oddajo Koda z naslovom Kako kakovostno vodo pijemo?. Napovedali so jo takole: »Slovenci se radi pohvalimo, da imamo kakovostno vodo. Pa je to res? Zaradi odlaganja gradbenih odpadkov v bližini vodovarstvenega območja na območju Mežakle je ogrožen vodni vir za več kot 15 tisoč prebivalcev Bleda in okolice. V slabem stanju je tudi več vodnih virov drugod po državi, okoli 130 tisoč Slovencev pa sploh ne ve, kakšno vodo pijejo.«
Voditeljica Ines Kočar in urednica Vesna Pfeiffer sta izbrali aktualno temo, povezano z negativnimi posledicami kmetijske in množične turistične dejavnosti v gorah. Med problematičnimi primeri je bila nazorno, predvsem pa upravičeno izpostavljena tudi Velika planina.
Oddaja je dosegljiva v spletnem arhivu MMC
***
Glede Velike planine sem, v povezavi s problematiko vode in vodnih virov v vznožju, pisal večkrat.
Naj geselsko ponovim:
Velika planina je obsežna in razgibana sredogorska kraška planota v Kamniško-Savinjskih Alpah. Za kraški značaj je poleg površja značilno predvsem očem nevidno podzemno pretakanje kraške vode. Vodna oskrba je zato odvisna od deževnice. Za napajanje živine služijo v dnu kotanje ali pod pobočjem izkopane kali. V zadnjih dvajsetih letih (poletno) sušo vsi – pastirji in gostinci – rešujejo s prevozom vode v cisternah.
Na Veliki planini je večkratno sledenje voda (Novak, 1993; Kovačič G., Ravbar N. 2005) pokazalo, da se večji del Velike in Male planine odmaka v izvir Lučnice v Podvolovljeku, dokazane pa so bile tudi povezave z izviri v dolini Lučke Bele. Območje Šimnovca se odteka proti Kamniški Bistrici, območje južneje se steka v Konjsko in proti Črni ter v izvire v dolini Volovjeka.
Izsledene vode z Velike planine. (Kovačič G., Ravbar N. 2005: Kartiranje onesnaževalcev kraške podtalnice na Veliki planini.)
Na Veliki Planini (še) ni obsežnejše stalne naselitve, vendar so kraški izviri v njenem vznožju ogroženi zaradi športnih, turističnih in kmetijskih/živinorejskih dejavnosti na površju planote. Zaščitna plast prsti in vegetacije je zelo tanka, malo je tudi nesprijetih sedimentov in nekraških kamnin. Tako onesnaževala ob prenikanju nimajo nobenega naravnega filtra, da bi se kemično, biološko in fizikalno očistila.
Prevladujejo točkovni potencialni in dejanski onesnaževalci podzemne vode. Za kakovost kraške podtalnice so največja nevarnost greznice, iz katerih odpadne vode neovirano pronicajo v podzemlje. Potencialno nevarna so tudi odprta gnojišča delujočih pastirskih koč, z nekontroliranimi izpusti izcedne vode.
Gorništva, še zlasti pa danes prevladujočega skomercializiranega pohodništva, si danes brez koč, kakršna je na primer Okrepčevalnica Zeleni rob (o njej še v nadaljevanju), žal ne znamo več predstavljati. Jakob Aljaž si, kot začetnik končnega onesnaževanja slovenskih gora, verjetno ni niti predstavljal, da bodo šle koče lahko kdaj komu na živce iz njemu drugačnih, ne domoljubnih, ampak okoljskih razlogov
***
V televizijski oddaji je bilo povedano, da je bilo v zadnjih treh letih z Velike planine na Centralno čistilno napravo Domžale-Kamnik odpeljanih zgolj 143 m3 fekalij in blata (iz potencialno več kot stotih greznic). Problematike in stanja nihče ne spremlja, še manj nadzoruje ali celo obvladuje. Izjava direktorja podjetja Velika planina d. o. o. je zato očarljivo sprenevedava, saj pretekla dejstva govorijo drugače (o neprimernem in nezakonitem dogajanju na Zelenem robu sem pisal poleti 2016).
V sklop sprenevedanja sodi tudi odnos PZS – Pohodniške zveze Slovenija, zveze, ki domnevno celo deluje v javnem interesu na področju ohranjanja narave. PZS je neupravičeno, celo goljufivo podelila certifikate Okolju prijazna planinska koča nemarnicam, za katere je analizni izvid iztokov iz čistilnih naprav nedvoumno pokazal neizpolnjevanje zakonskih meril (o tem sem pisal v prvi polovici leta 2017):
ČISTILNA NAPRAVA NA DVORŽAKOVI
Gregor Jarkovič, jeseniški medobčinski inšpektor, je v oddaji jasno povedal, da je vodni nadzor planinskih koč problematičen in da so dobronamerne, a slabo delujoče čistilne naprave slabše kot katera koli desetletja delujoča greznica. Opozoril je na pregovorno poroznost/vodotesnost greznic in na v javnosti prezrto dejstvo, da čistilne naprave v planinskih kočah ne delujejo dovolj kakovostno, saj je po gradnji treba spremeniti celoten režim delovanja in življenja koče. V tej luči je podatek/želja PZS, da bi potrebovali 6 milijonov evrov (davkoplačevalskega denarja!) za ureditev (nedelujočih ali slabo delujočih) čistilnih naprav pri vseh planinskih kočah, metanje peska v oči.
Inšpektor nazorno opiše primer planinske koče z neustreznim iztokom čistilne naprave (ki pa je žal ne poimenuje, čeprav je vsakomur jasno, za katero planinsko kočo gre …), zaradi katere je Dvojno jezero v Triglavskem narodnem parku nepovratno onesnaženo. O problematiki Koče v Dolini Triglavskih jezer sem pisal v znanstveni monografiji Dolina Triglavskih jezer (leta 2014 oz. 2015) in ob lanski akciji CIPRE Ogenj v Alpah.
Nataša Sovič iz Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano je v oddaji edina (!) izpostavila tudi kmetijstvo oz. živinorejo ter problematiko gnojevke in veterinarskih zdravil, ki ostajajo v vodi.
Jamarja Vito Kregar in Rajko Slapnik sta na podlagi opravljenega vzorčenja in laboratorijske analize podatkov o kakovosti pitne vode povedala, da dejavnosti na Veliki planini uničujejo pitno vodo 20.000 ljudem. Največ nečistoč v vodi odkrijejo poleti, ko je Velika planina najbolj obiskana. Takrat je v vodi zaznana večja koncentracija Esherichia Coli (bakterije, ki se normalno nahaja v debelem črevesu toplokrvnih organizmov) in nitratov.
Župan Občine Kamnik Matej Slapar je v prispevku povedal, da nacionalna zakonodaja ne določa, da bi tudi nad 1500 m morale delovati ustrezne javne službe, ki bi med drugim skrbele za odvoz odpadnih/grezničnih voda. Zato so (gorske) občine (Slovenija pa je podpisnica Alpske konvencije, ki vsebuje splošne ukrepe za uveljavljanje trajnostnega razvoja na območju Alp) prepuščene same sebi in napoveduje sprejem ustreznega občinskega odloka, saj državne uredbe o pitni vodi (navkljub sprejetemu ustavnemu dopolnilu oz. 70a. členu glede pravice do pitne vode) še nekaj časa ne bo. Dr. Lučka Kajfež Bogataj je županovi obljubi navkljub opozorila, da prelaganje, odlaganje in čakanje, ob dejstvu, da časa zato nimamo, niti malo ni na mestu.
Posnetki, ki so ilustrirali vsebino oddaje, pa so nekoliko zavajajoče ves čas kazali zgolj in samo turistične, pohodniške obiskovalce na planini (katerih število po oceni CIPRE presega 200.000 na leto!). Med posnetki se tako mimogrede, a hkrati popolnoma neupravičeno, znajde tudi Domžalski dom na Mali planini, ki je edini (gorniški) objekt, ki ima zgrajeno in kakovostno delujočo čistilno napravo. Domžalski dom je s premišljenimi ukrepi postal sestavni, celo neločljivi del občutljive narave Velike planine. Z zmanjševanjem odpadkov, s čiščenjem odpadnih vod, preprečevanjem hrupa in prilagojeno energetsko oskrbo se tako učinkovito približuje nosilnim in samočistilnim sposobnostim izjemno lepe, a hkrati izjemno občutljive gorske narave.
Odlična oddaja z zanimivo aktualno tematiko, ki kar kliče po nadaljevanju.
