Delo, 22. januar 2001
Najpopolnejši pregled dogajanj v vrhunskem alpinizmu 20. stoletja
Spomenik Slovencem
Reinhold Messner: Die grossen Wände, BLW
München, 2000, 23 x 27 cm, cena 496 ATS.
Pri Münchenski založbi BLW je konec leta 2000 izšla knjiga Velike stene (Die grossen Wande). Najpopolnejši pregled dogajanj v vrhunskem alpinizmu dvajsetega stoletja. Tako avtor, kot tudi tema, ki jo je obdelal, napovedujeta kar se da objektiven in strokovno utemeljen pregled dogodkov, ki so ustvarjali in krojili vrh svetovnega alpinizma, pri tem pa dvigali meje mogočega vse više. Messner je slovenski javnosti znan kot najboljši alpinist in predvsem himalajec minulega stoletja. Med strokovno javnostjo pa, kot kronist in ocenjevalec dogajanj v alpinizmu, uživa soglasno oceno svetovne avtoritete številka ena.
Iztekanje stoletja in tisočletja je kar klicalo po ocenjevanju vrhunskih dosežkov v alpinizmu, tej dejavnosti z izjemno tradicijo v državah razvitega sveta. Messner si je pri zbiranju podatkov pomagal s sodelavci iz držav, ki v alpinizmu nekaj pomenijo. Zaprosil me je, naj zberem podatke za Slovenijo. Po nekaj mesecih dela in številnih prošnjah akterjem slovenskih vrhunskih dosežkov ( na koncu se mi je že začelo dozdevati, da najzahtevnejši del slovenskega alpinizma ni plezanje samo, ampak zbiranje informacij o tem), sem le zbral zajeten dosje pričevanj in ga poslal avtorju. Potem pa z zanimanjem čakal na rezultat.
Messner začne knjigo z velikimi stenami Evrope, ki so med alpinisti že na začetku stoletja pritegovale pozornost in klicale k reševanju »zadnjih« problemov. Triglavska je prva med prvimi in kot lahko bralec razbere v nadaljevanju, sploh ne po naključju. Piše o nemških plezalcih in njihovih poskusih, njim enakovredne pa omenja slovenske. Dr. Klementa Juga, dr. Mihe Potočnika, Stanka Tominška, Joža Čopa, Milana Gostišo, ter plezalke Mire Marko Debelak, Pavlo Jesih in Nadjo Fajdiga.
» Velike stene gora, vedno znova izpostavljene kot » zadnji problemi«, so določale alpinizem že več kot sto let. Te pripovedi o njih in zgodbe, ki so nastajale ob njih, dajejo vpogled v nezemski svet, poln težav in nevarnosti, kamor si drznejo le najboljši med najboljšimi. S pričevanji plezalcev in njihovimi pogledi na določena obdobja, sem hotel ohraniti dih življenja, ki od vsega začetka pripada tem stenam. Stenam, ki ostajajo arena velikih plezalcev – ideal in cilj – tudi za jutri«.
Reinhold Messner
Prek sten italijanskih Dolomitov, Monte Agnerja in Civette preide na Zahodne Alpe in se osredotoči na tri spet »zadnje probleme« Alp: Eiger, Grandes Jorasses in Matterhorn. Doda jim še nekaj velikih klasičnih sten, kot so Piz Badile, Dru in Dyh Tau v Kavkazu, ki ga prišteva k evropskim goram in nadaljuje z izven evropskimi. Južna stena Aconcague (Slovenci smo spet omenjeni) in južna stena Pik Komunizma.
Že v uvodu v najpomembnejši del knjige – Velike stene Himalaje, imamo Slovenci osrednje mesto. Začne ga z nemško- južnotirolsko odpravo v Rupalsko steno Nanga Parbata leta 1970, nadaljuje pa z našo odpravo v Južno steno Makaluja leta 1975. Podrobno opiše njen potek, se pokloni velikemu vodji in strategu Alešu Kunaverju in naš uspeh opiše z besedami: »… Tako čudovito oblikovana stena! Tako čista linija! Tako fascinantna smer! Idealen vzpon! Velik uspeh skupinskega dela in tovarištva, ki ga Slovenci niso samo idealizirali ampak tudi udejanili«
Pri predstavitvi prehoda iz klasičnih odprav v velike himalajske stene, na alpski način reševanja problemov, avtor Velikih sten izpostavi enega junakov Makaluja, Staneta Belaka. Messner se je z majhno ekipo leta 1977, v alpskem slogu lotil južne stene Daulagirija, a ni uspel. Na enak način je bil Belak štiri leta kasneje bistveno bolj uspešen. V dramatičnem vzponu se mu je, skupaj z Berčičem in Tratnikom uspelo prebiti čez njo v desnem delu. Kot nadgradnjo Belakovega podviga pa Messner izpostavlja Humarjev vzpon preko centralnega dela stene leta 1999. Obenem Humarjev Daulagiri ocenjuje kot najmlajši mejnik v osvajanju najtežjega, česar se je človek lotil v Himalaji.
Vrhunec knjige pa je poglavje Največje stene. V njem predstavlja največje dosežke v Himalaji od leta 1970 naprej. Poleg slike stene so navedeni še osnovni podatki o gori, opravljenem vzponu in ponekod še citati akterjev. 32 izbranih največjih dosežkov, si plezalci po državah delijo takole. Avstralcem, Norvežanom, Francozom in Švicarjem gre po eden. Rusom dva, Angležem, Američanom in Čehom po trije. Po štirje pripadajo Nemcem, Italijanom in Japoncem. Poljaki so sami na drugem mestu s petimi. Na prvem pa, z osupljivimi osmimi, prepričljivo Slovenci! Njegov izbor je sledeč: južna stena Makaluja 1975, severna stena Čo Oja 1988, jugozahodni steber Kangčendzenge 1991, poskus v južni steni južnega vrha Jannuja, prvi vzpon na Menlungtse 1992, severozahodna stena Ama Dablama 1996, zahodna stena Nuptseja 1997 in južna stena Daulagirija 1999. Avtor je na koncu pregleda zapisal:
…»Kako prepričljivo Slovenci v zadnjih letih prevladujejo kot plezalci velikih sten, dokazujejo še impozantne smeri v južni steni Šiša Pangme 1989, jugozahodni steni Apija, južni steni Nampe, severozahodni steni Bobaye, vse 1996 in severni steni Gjačung Kanga 1999«.
Messnerjeva knjiga Velike stene je brez dvoma največji in najpomembnejši spomenik slovenskim dosežkom v izjemno zahtevni in konkurenčni areni svetovnega alpinizma, pa tudi dokončno priznanje; Slovenci smo v svetovnem alpinizmu prvi med prvimi.
Knjiga, ki ji je dodana zgoščenka na kateri avtor dodatno komentira trinajst svojih soočenj z velikimi stenami, je izšla v nemščini, pripravljajo pa že prevod v angleščino in nekaj drugih svetovnih jezikov. Delo, ki kar kliče tudi po slovenskem prevodu.
Viki Grošelj
