Polet, 30. september 1956
(Nadaljevanje in konec)
Piše Ante Mahkota
Potem je bilo na vrsti 80 metrov kamina, ki ga zaradi težkega nahrbtnika kar težko premagava, saj imava s seboj kopico klinov in vponk, opremo za bivakiranje in hrano ter pijačo za tri dni. Lažjega plezanja je skoro konec. Stojiva v vpadnici ogromne rumene zajede. Zapira jo 30 metrski previs. Po izredno krušljivem svetu se mu izogneva na desno. Ko se vzpenjava naprej, na previsnem mestu stena prvič pokaže zobe. Skoro doseževa prvi Livanosov bivak. Velika, obokana votlina, na prednji strani ograjena, skratka idealno prenočišče. Na desni steni so vklesana imena plezalcev: Livanos, Lacedelli, Abram, veverica kot emblem skojatolov. Z mešanimi občutki skušam vklesati Jugoslavijo, medtem ko Nadja pripravlja hrano. No, vklesal sem le Yug., potem pa naprej.
Komaj splezam iz votline, že me sprejme toča kamenja. Naveza pred nama proži cele slapove kamenja. Umaknem se, ko malo preneha, zopet poizkusim. S precej neprijaznimi klici jih skušam opozoriti nase, pa vse zastonj. Ob vztrajnem bombardiranju, ki zaradi previsnosti stene ni preveč nevarno, pa vendarle vzbuja neprijetne občutke, se prebijeva v območje velike zajede, v območje najtežjega pasu. Nad nama se kot simbol nepreplezljivosti boči velika 3 metrska streha. Do strehe imava še šest raztežajev. Plezanje je značilno tehnično, vendarle skrajno težavno in naporno. Posebne težave predstavljajo zelo slaba stojišča. Plezati je treba brez počitka iz previsa v previs. Za vsakim previsom pričakujem dobro stojišče, pa ga ni. Pozno sva vstopila, pa še to kamenje, treba bo bivakirati, a le kje? Ali bova prestala celo noč v stopnih zankah? Le kje so spali oni od zjutraj? Vrvno dolžino in pol pod streho zagledam na desni, sredi gladkih plošče, majhen plato. Obdelan je. Tu najbrže spijo. Z 20 metrskim nihanjem doseževa to zares zračno in izpostavljeno bivališče.
Bivak tu gori predstavlja zares posebno doživetje. Cesta Agordo-Listolade-Kaprile, jezero za električno centralo, Alleghe, vsa ta mesteca leže pred teboj kot na dlani. Pa svetlobne reklame, pisane luči. Fantastično!
Zjutraj nadaljujeva naprej po zajedi. Streha. Prav zares je velikanska, opremljena z redkimi klini in zagozdo. Nad njo je slabo stojišče, potem pa dve 50-metrski previsni poči, ki sta tudi kot detajl ocenjeni z zgornjo Al. stopnjo. Take strehe predstavljajo zaradi napornosti in še nahrbtnika povrhu zelo težko mesto za drugega v navezi. Nadja je to mesto prav mojstrsko izplezala, kar se je manifestiralo v klicih opazovalcev izpod stene.
Nagrada za preplezano prvo 50-metrsko poč je bilo po osmih raztežajih prvo stojišče — Livanosov drugi bivak. Nad njo se vzpenja druga previsna poč. Ta predstavlja zaradi zelo težkih prehodov iz prostega v tehnično plezanje zares ekstremen problem. Zajeda se sedaj spremeni v odprt ozebnik. Prepričana sva, da so težave že skoro za nama in pozabiva, da je ekstremnih 19 dolžin. Tudi na tisto opombo, da so stene v ozebniku grešne, zločinske«, nisva preveč pazila. Trije previsi so naju kmalu spravili na realen tir. Prav lahko bi bili kjerkoli v spodnjem delu zajede. Vreme se vidno poslabša, zato je najbolj pametno, da prenočiva v votlini pod četrtim previsom, ki naju ščiti pred dežjem. Čeprav pomeni dež v višini 3000 metrov sneg in zato prav resno nevarnost, sem si ga pravzaprav želel. Dva dni sva namreč že bila v steni, 2 dni, 2 človeka z enim litrom vode.
Po noči, ki bi ji najlaže dal ime žeja, plezam že navsezgodaj naprej. Ko se še peham po previsu, se vdere name sodra in sneg. Potegnem se čez previs, toliko da oprem noge, že sklonim usta v sneg in pijem, pijem.
Plezanje je zaradi spolzke skale in snega težje, neprijetno. Še dve poči in kamin pustiva za seboj. Ko godrnjam po oporni poči navzgor, se sprašujem, koliko je še do vrha, kje poč preneha; primem se čez previs, se potegnem in obrnem. Na vrhu sem! Razpodijo se megle, zagledam de Gasperijev ledenik. Po meleh se zapodiva do vode. Po lahkem svetu sestopava v dolino in kmalu brni pred šotorčkom kuhalnik. Kuhava limonado in čaj kar naprej. Vode je dovolj. Na večer naju obiščejo plezalci in oskrbnik-vodnik. Nadja je junak dneva, saj je prva ženska, ki ji je uspel vzpon preko najtežje stene Dolomitov.
