Slovenski poročevalec, 1. oktober 1956 – dLib.si
Stena Rzenika — ta dobrih 600 metrov visoka stena nad dolino Bele in s svojo temnorjavo barvo že iz daljave priča o izredni krušljivosti — ta je bil za plezalce med obema vojnama plezalni hud problem. Režek in Modec sta plezala tod in Kamničana Kemperle ter Benkovič. Precej črnila je bilo porabljenega v plezalski pravdi za to ostenje in opisi vzponov preko te stene, so bili polni besed o skrajnih težavah in o izrednih naporih ter so ovijali steno – v samosvoj čar.
Ponovitve po vojni so pokazale, da je bilo govorjenje o težavnosti preplezanih smeri pretirano, vendar je imel Rzenik zaradi izredne krušljivosti le malo obiskovalcev. Novo smer so preplezali po vojni Kamničani; Štupar — Čebulj in Čebular. Smer je pete težavnostne stopnje. Pozneje je preplezal novo smer Čebulj v navezi s kamniško plezalko in s tem potrdil, da je Rzenik po vojni domena kamniških plezalcev. Še zmerom pa je ostal nerešen problem neposrednega vzpona po osrednjem stebru, ki deli celotno ostenje v dva dela, in zajedi poleg stebra.
V steber Rzenika je v nedeljo, 2. septembra v zgodnjih jutranjih urah vstopila ljubljansko — jeseniška naveza Marko Dular in Ludvik Juvan ter v dvodnevnem napornem plezanju preplezala steber do vrha. Plezalca sta izstopila na rob stene v ponedeljek popoldne; za čisto plezanje sta potrebovala 18. ur.
Smer ima več skrajno težkih mest in razteža je v ter sodi med najtežje plezalne smeri Kamniških Alp. Plezalca sta v steni zabila več kot 100 klinov, kakih 40 klinov je ostalo v steni. Med vzponom sta plezalca trpela hudo žejo, saj sta imela s seboj le 2 1 vode: drugi dan plezanja so jima bila usta izsušena in vneta. Krušljivost stene je bila znosna in celo manjša, kakor sta pričakovala.
Vzpon prek osrednjega stebra Rzenika je ena najtežjih in najnapornejših tur v letošnji plezalni sezoni in je za mlada plezalca, ki sta še na začetku alpinistične kariere, izreden uspeh.