Tedenska tribuna, 27. september 1956
Poleg številnih pomembnih planinskih obletnic, ki so se jih letos spominjali naši in drugi planinci plezale, in alpinisti, je prav gotovo ena izmed najvažnejših 170-letnica začetka zlatega veka planinstva. 8. avgusta 1786 se je namreč Jean Jacquet Balmat v družbi dr. Michela Gabriela Paccarda povzpel na »streho Evrope«, na Mont Blanc. S tem uspehom je pokazal 24-letni slaboumni Iskalec kristalov Jean Balmat strmo pot vsemu nadaljnjemu razvoju svetovnega alpinizma, ki prav v letošnjem letu dosega svoje vrhunske uspehe z zmagami japonskih in švicarskih alpinistov nad še nepremaganimi himalajskimi vrhovi.
Osem let prej, preden je Balmat stopil na Mont Blanc, so se »štirje srčni možje« 26. avgusta 1778 povzpeli na vrh — »očakov kranjskih siv’ga poglavarja« — Triglav. Pionirji našega klasičnega planinstva so pristopali k Triglavu iz Bohinja, pozneje so odkrili pot skozi Krmo in spoznali prehod skozi Kot. Začeto delo odkrivanja lepot in veličine Triglava so za bohinjskimi Korošci, Kosi, Šesti in Škantarji nadaljevali še mnogo bolj drzni ter podjetni Dolinci iz Dovjega in Mojstrane, ki so kustosu ljubljanskega muzeja, idrijskemu rojaku Henriku Freyerju pokazali pot skozi dolino Vrat iz Mojstrane, mimo slapa Peričnika v skalni zatrep Bistrice, pod mogočno in edinstveno Severno triglavsko steno ter dalje na ponosni vrh Stenarja (2.501 m) kamor so se povzpeli 27. avgusta leta 1836. Ti prvi pristopniki v dolino Vrat in na vrh Stenarja so odkrili vsemu planinskemu svetu posebno čudo, za katerega je raslo zanimanje iz leta v leto med ljubitelji planinskega sveta.
Pred njimi je stala Severna triglavska stena v vsej svoji lepoti in veličini s svojim fantastično izoblikovanim skalnim zidom, ki sega v višini preko 1.250 m do oblakov in je od Praga do Luknje širok preko 3 in pol km. To je posebno čudo, ki so ga skozi stoletja in tisočletja oblikovali najboljši stavbeniki in arhitekti, naravni elementi, snežni plazovi, vodni slapovi, viharji, grom in bliski, ki so parali nebo in bičali skalni zid. Stena se poganja iz zatrepa Bistrice v številnih drzno izoblikovanih stebrih (slovenski, nemški gorenjski), katere ločijo grape, ki padajo s vrha stene v silnih, prepadnih in prevesnih skokih do melišč pod steno (slovenska, nemška, Črni graben, Jugova). Triglavska severna stena je ena izmed najveličastnejših, kolikor jih premore alpski svet sploh. Da se primeri s skoraj 2.000 m visokim skalnim zidom vzhodne stene Watzmanna, s 1.800 m visoko severno »steno smrti« Eigerja 1.500 m visoko granitno in v večni led in sneg vkovano severno steno Grandes Jorasses ter večnim plazovom in padajočemu kamenju izpostavljeno 1.200 m visoko severno steno Matterhorna.
Iz doline Vrat so pastirji, kožarji, lovci in gonjači speljati drzne poti po stečinah divjih koz proti Rokavom, Škrlatici, Križkim podom, na Stenar, preko Luknje v Zadnjico in Trento, preko Praga in po Tominškovi poti na triglavski ledenik in za Cmirom k Staničevi koči, pot iz Vrat proti vrhu Triglava je bila nadelana in zavarovana tudi preko Plemenic.
Za Steno pa se je iz leta v leto poleg domačih drznih lovcev in pastirjev zanimalo vedno več znanstvenikov, turistov planincev in plezalcev domačega in tujega imena ter svetovnega slovesa. Steno so ogledovali in se navduševali ob njej dr. Kugy, dr Tuma. dr. Blodigg, Dibona, Čermak in številni drugi, ki so se do tedaj že uveljavili s svojima plezalskimi sposobnostmi in doseženimi uspehi v težkih in najtežjih domačih in zamejskih stenah
Med njimi pa je bil prvi domačin – trentarski gonjač in divji lovec. Štefan Berginc-Štrukelj, ki je Steno prvi preplezal že leta 1890 v skrajno vzhodnem delu nad Pragom. Bil je prvi, ki je pri gonji in zasledovanju gamsov pokazal vsem poznejšim iskalcem in naskakovalcem pot preko Severne triglavske stene. Leta 1902 sta nemška plezalca (Eintner in Pichl) preplezala severni greben Triglava. Sama Stena pa je morala za Bergincem čakati polnih 16 let novih obiskovalcev. 3. in 4. julija 1906 torej pred dobrimi petdesetimi leti je bil izveden preko severne triglavske stene prvi turistični vzpon.
Sedaj imenovano nemško smer so preplezali dr. König, dr. Remi in Domenig. Že 4. avgusta leta 1906 je bil izveden drugi turistični vzpon preko Stene, Franz Zimmer in Gustav Jahn sta preplezala svojo varianto v nemški smeri. Leta 1909 je prva ženska Ana Klauer preplezala STS v nemški smeri. Leta 1910 sta dr. Henrik Tuma in Jože Komac – Pavr preplezala slovensko smer, za temi prvimi so steno pred prvo svetovno vojno preplezali tudi Drenovci s Pavlom Kunaverjem na čelu. Po prvi svetovni vojni pa je po policah, stebrih in previsih odmevala pesem kladiva in klina v rokah naših prvih plezalcev -Skalašev. Gospodarji in zmagovalci Stene so postali drzni ljudje z dr. Jugom, Kvedrom, Volkarjem, Prevcem in Čopom na čelu, od vsepovsod je odmevala prešerna zmagovalna pesem, leta 1924 je STS preplezala prva Slovenka – Nevenka Rebek, leta 1926 je bila preplezana smer skozi triglavsko okno in bavarska smer leta 1927 je bil izveden prvi sestop po slovenski smeri in pristop skozi Jugovo grapo, leta 1928 je bila preplezana gorenjska smer. naslednjega leta pa Skalaška in Prusyk-Szalayeva smer, dve leti pozneje, leta 1930 je bil rešen plezalni problem, kjer se je smrtno ponesrečil dr. Klement Jug. Leta 1931 so bile preplezane Zlatorogove steze in leta 1933 Wisijakova smer. Pavla Jesihova in Joža Čop pa sta leta 1945 preplezala najtežjo smer v STS – Centralni steber.
V Steni je do sedaj od prvih začetkov do današnjih dni preplezanih že preko 24 samostojnih smer; in več ali mani pomembnih vstopnih in izstopnih variant. Plezalci in alpinisti, akrobati in ekstremisti sedanjega časa so ponovili in preplezali skoraj že vse smeri v najtežjih prilikah ledenih zim, ko je v Steni najbolj neugodno in nevarno
Od tedaj, ko je Triglav leta 1822 zahteval svojo prvo smrtno žrtev so umirali na poti k njemu še številni drugi. Vrsta teh ljudi, ki so žrtvovali svoja mlada življenja za posebna doživetja se za Antonom Korošcem nadaljuje z dr. Holstom, prof. Schmidtom, Wagnerjem Lassom, Kosyjem, dr. Jugom, Topolovcem, Lenarčičem, Habetom, Brandom in Bračičem, Letnerjem in Domiceljem za le temi pa Bučer in drugi. Smrt je iz leta v leto prhutala s svojimi krili mladina pa ne pozna strahu in utrujenosti, utira si svoja pota in si kleše svojo usodo v skalni zid Severne triglavske stene.
Uroš Župančič
