Polet, 23. september 1956
Piše Ante Mahkota
Naša alpinistična naveza Mahkota – ing. Fajdigova je preplezala v steni Cime Su Alto eno najtežjih plezalnih smeri na svetu. Slovenski alpinisti so dosegli po osvoboditvi že precej pomembnih zmag in uspehov, tako v domačih, kakor v tujih ostenjih. Od 1. do 3. t. m. pa sta ljubljanska alpinista Mahkota Ante ter ing. Fajdiga Nadja k nizu uspehov dodala se enega, ki je odjeknil tudi v inozemstvu. Preplezala sta namreč direktno smer v severozapadni steni Cime Su Alto, ki je po mnenju vseh strokovnjakov ena najtežjih, če ne sploh najtežja plezalna smer na svetu. Vzpon naše naveze je bil v skupnem deveta in prva ženska ponovitev te ekstremne alpinistične smeri v Dolomitih. S tem uspehom sta naša alpinista ponovno potrdila, da se morejo slovenski alpinisti uspešno meriti z najboljšimi plezalci sveta.
Že vrsto let organizira PD Ljubljana-Matica alpinistične odprave v inozemstvo in vsaj deloma finančno podpre alpiniste, da se lahko preskusijo tudi na tujem ter primerjajo domače vzpone z znanimi in razvpitimi smermi in plezalci za mejo. Tudi letos je pripravilo odpravo v Italijo, ki pa še do danes, zaradi zamotanega poslovanja italijanskega konzulata ni v celoti odšla na pot.
Val lepega vremena in srečno prispeli italijanski vizumi! Škoda bi bilo še naprej čakati na tovariše, njihovih potnih dovoljenj ni in ni. Še dogovor, kje se srečamo, če se vendarle zgodi čudež in dobijo vizume, pa stopiva z Nadjo na Simplonekspres, obložena z ogromnima nahrbtnikoma in vrečami vseh oblik.
Monumentalne zgradbe in fantastične oblike Dolomitov, žal poznane le s slik, naju privlačijo. Kam naj se obrneva? Pod znane Cime di Lavaredo, stolpe v Pali, mogočno Marmolado, skupino Civette – deset kilometrov dolg zid sten, v katerem ni nobena smer ocenjena manj kot izredno težavno.
Za Civetto se odločiva. Nadja jo pozna že od preje, ko sta z Debeljakom plezala klasične smeri v tej skupini. Trst, Benetke, Treviso, Belluno. V koruzi za cesto postaviva šotor in drugi dan prispeva z avtobusom po prelepi gorski pokrajini v Listolade. Najprej bo treba peš. Nahrbtnika sta tako težka, da morava nositi v 2 etapah: hoja se zavleče z normalnih 3 ur na 9 in še več. Dokler je še dan in naju vzpodbuja izredna navpičnost in izpostavljenost Tržaškega stolpa (Torre Trieste), ki nama kot obelisk kaže najin prvi cilj, Rifugio Vazzoler, ko naju prehiti simpatični, oskrbnik Arando, ki je zamenjal mulo za Lambretto, še nekako gre. V mraku pa nama ob potoku, deset minut pod kočo, zmanjka moči, razpneva šotor in spraviva razbolele hrbte in rame k zasluženemu počitku.
Naslednji dan je na vrsti ogled gora in izpraševanje po sestopih, smeri so dovolj znane, da poznava prav vse.
Z Rifugio Vazzoler se žal ne vidi severo-zahodnega ostenja Civette, ne vidi se kraljestva šeste stopnje, ne kraljice čudežne dežele, kot Civetto poetično imenujejo plezalci. Še četrt ure je treba hoditi na sedlo, da končno zagledaš prvi člen v verigi sten, ki se z vsakim korakom proti severu bolj in bolj razkriva v vsej veličini in lepoti, štiri ure je treba hoditi z Rifugio Vazzoler na Rifugio Coldai, od koče na skrajnem južnem, do koče na skrajnem severnem delu Vala Civette. Greva, pa se ustavljava vsak trenutek, vsak trenutek pomeni nov pogled, novo razodetje.
S položnega griča nasproti Civette lahko vidiva celo skupino. Začne se z drznim stolpom Torre Venezia in se proti severu po razbitem grebenu združuje s skupino treh najbolj mogočnih, plezalsko najtežjih vrhov: Cime della Terranova, Cime Su Alto (ca. 2900 m) in Cime de Gaspéri. Od tod naprej se niz povzpne na 3218 m visok centralni vrh Civette in se zopet spusti v Punto Civetto in zaključi v verigi stolpov, tja do Torre Coldai.
V teh stenah so zapisana imena skoro vseh znanih alpinistov. Tu sta Solleder in Leitenbauer l. 1925 z vzponom preko severozahodne stene Civette začela ero šeste stopnje. Tu kaj so smeri Comicija. Cassina, Carlessa, Tissija, Andricha. To pisano zgodovino zaključuje znani Lyončan Livanos, ki le l. 1951 in 1954 rešil zadnja problema: Cima Su Alto in Cima della Terranova. Prva bo najin jutrišnji cilj. Naj citiram italijanski vodnik: Cima Su Alto. Severozahodna stena, Velika zajeda. 800 m, 15-20 ur, VI sup. Prvopristopnika trdita, da je ta smer daleč težja, od vseh ostalih plezalnih smeri v Dolomitih. Težave v prostem plezanju so večje kot pa pri severozahodni steni Torre di Valgrande, v tehničnem plezanju pa je težja kot severna stena Zahodne Cine. Če je v obeh teh smereh 7 dolžin težjih od VI, potem je takih v Su Alto 19. Na osnovi nadaljnjih ponovitev in primerjanj je ocena takole formulirana: Smer težja še od obeh citiranih, ampak je težja kot južna stena Torra Trieste, obe smeri v Marmoladi: Solda in Vinatzer in od severozahodne stene Cime della Terranova.
V soboto že ob štirih strašiva okrog šotora, saj je do vstopa v steno 2 uri daleč. Le vreme se nekaj kuja, Ovčice prekrivajo nebo. Zvezd skoro ne vidiva več.
Ob šestih stojiva pod steno, nebo je prepreženo z oblaki, kaplja. Zlezeva pod veliko skalo, že dežuje. Iz stene zaslišiva klice, tri črne pike opaziva pod ogromno rumeno streho, ki zapira zajedo. Plezalci so že od včeraj v steni.
Zjasni se. Odločena sva. Greva v steno. Zelo pozno za tako težak vzpon, pa kot se kasneje izkaže, še vedno prezgodaj. Prvih 150 metrov nastavka ne varujeva. Potem je na vrsti 80 metrov.
(Konec prihodnjič)
