Delo, 1. avgust 1972
Preživeli ponesrečenci sobotnega neurja govorijo o grozotah, ki so jih doživeli na grebenu tik pod Triglavom
JESENICE, 31. jul. »Kadar hodiš po gorah, moraš predvsem paziti, da nisi strelovod«, je povedal udeleženec sobotne in nedeljske reševalne akcije na Triglavu dr. Andrej Robič. Dejstvo, ki ga je omenil, je nemara usodno botrovalo hudi gorski nesreči, ko je strela udarila v skupino mladih planincev. Kakor vemo, so štirje izgubili življenje, 27-letni Janez Žumer z Bleda je v kritičnem stanju v jeseniški bolnišnici, kjer pa hitro okrevajo Marry Isabel Waghorne (18), Ljudmila Vidic (24) Peter Oberč (13), Drago Terlikar (17) in Milan Čemažar (27).
»V soboto ob 11. uri dopoldne so me obvestili o nesreči na Triglavu. Nekaj ur kasneje sem se že vkrcal v helikopter in odletel v Zgornjo Krmo. Od mesta, kjer je pristal, je bilo nato še uro in četrt hoda do Kredarice, kjer sem moral najprej narediti red, saj je bila med obiskovalci popolna zmešnjava. Hitro sem premagal hudo poškodovanemu Janezu Žumru in Angležinji, potem pa se ostalim planincem. Na pogled so imeli vsi pravzaprav le manjše poškodbe (tudi umrli), predvsem odrgnine, opekline, in ožgane lase, vendar pa sem tokrat lahko znova spoznal, kaj pomeni v gorah stik z »elektriko«. »Prav neverjetno je, koliko najrazličnejših poškodb dejansko povzroči strela,« je svoje doslej eno najtežjih gorskih reševanj opisoval dr. Andrej Robič iz Tržiča.
Avtomehanik Milan Čemažar z Bleda je bil razumljivo še precej sit nenehnih novinarskih obleganj, vendar nam je vseeno še enkrat opisal usodne trenutke.
»Nevihta je prišla znenada. V 10 minutah, kmalu po deveti uri dopoldne, se je stemnilo, začelo je grmeti, padal je dež, pomešan s sodro in silovito je pihalo. Hitro smo se začel vračati, in bili smo ravno na ravnem delu, vmes med obema Triglavoma, ko je strela udarila v Žumra. Zgrudil se je, sklonil sem se k njemu in poklical na pomoč planince iz Dobrave. Slišal me je le zadnji Drago Terlikar, pritekel pomagat, takrat pa je usekalo še v naju. Vrglo naju je v zrak. Padel sem v nezavest, ko pa sem se spet zavedal, sem se previdno umaknil z mesta, kjer sem ležal; saj je bil takorekoč pod mojimi nogami že ledenik.
Drago Terlikar, delavec v Iskri, s katerim sta skupaj v sobi, je pristavil: »Tisto, kar se je ta dan dogajalo tam gor«, je bolj ali manj že znano. Nekako pa pozabljamo na naravnost nečloveško garanje gorskih reševalcev.
»Grozno je bilo. Razmetani smo ležali naokrog, slišati je bilo stokanje in neznansko je smrdelo po žveplu, po ožganem, laseh in tekstilu. Jožetu sva hotela s Petrom se pomagati, a je bilo prepozno,« raztrgano pripoveduje gradbena tehničarka v kranjskem Projektu Ljudmila Vidic.
Ponesrečena Angležinja, ki ji je včeraj telefoniral oče, pa že pravi, da ne misli še takoj zapustiti Slovenije. Rada bi si jo vsaj malo ogledala saj je prišla le dva dni pred nesrečo.
»Za mano sta šla dva tovariša. Ko je udarila strela, sem se obrnil in videl kako Drago hiti k Milanu, ki je po udaru strele obstal tik nad previsno steno. Spredaj pa sem opazil tri tovarišice in že me je vrglo v zrak in potem na tla. Pri tem sem otrpnil. Spominjam se še, da sem začel klicati na pomoč. Ne vem, kako dolgo je to trajalo, prva mi je prišla na pomoč Ljudmila Vidic. Opomogel sem si šele kasneje, ko so mi nudili prvo pomoč,« je pripovedoval Peter Uberč iz Ljubljane.
Dr. Tomaž Ažman, ki bdi nad ponesrečenci, pravi, da se vsi, razen Janeza Žumra, ki je še vedno v slabem stanju, počutijo dobro in zelo hitro okrevajo. Tako bodo ponesrečenci v naslednjih dneh že začeli zapuščati jeseniško bolnišnico.
BORIS DOLNIČAR
RAJKO OCEPEK
