Polet, 24. februar 1963
Toni Hiebeler
Pozno zvečer se v popolni temi sprijaznimo, da smo v časovnem načrtu v zaostanku: manjka nam osemdeset metrov. Predvidevali smo, da bomo tretjo noč prebili na najvišji točki »likalnika« — ob »bivaku smrti«. Res, da bi se dalo manjkajoči del preplezati s pomočjo čelnih svetilk, toda temu smo se odpovedali. In to je dobro. Morda bi morali tam v »bivaku smrti« prepogostokrat misliti na tragični konec dveh Nemcev Sedlmayerja in Mehringerja (1935) ter preživeti preveč žalostno noč.
Tretji bivak je ponovno za eno stopnjo slabši kakor drugi; skromni prostor nam ne dopušča skuhati si večerno kašasto juho. Lomimo prepečence in kmalu zaspimo.
Medtem ko trije stojijo, se zjutraj četrtega dne (9. marec) pod težkimi pogoji kuha rakitovec — potrebujemo toploto in tekočino — uspe. Neverjetno, kaj vse se v takih dneh lahko nauči.
Neverjetno, da tudi četrti dan vlada harmoničnost in sproščenost. Da bi dosegli zaželeno možnost bivaka v sredini Rampe, moramo vzdržati hiter tempo. Do »likalnika« nam to uspe. Polni upanja smo. Prečenje zelo strmega in popolnoma gladkega tretjega ledišča, ki ga je možno opraviti samo z varovanjem lednih klinov, nas stane nepričakovano mnogo časa. Toda tudi razveseljiva presenečenja so nam usojena: prvi del Rampe je nedolžen — nekaj izpod sredine Rampe dosežemo ugoden prostor za bivakiranje. Najboljše volje smo, nihče ne skopari s smešnimi pripombami.
Vreme je že vedno izredno lepo, kar sprejmemo kot dobrohoten čudež. Le močan veter vlada že nekaj ur. V našem majhnem žepnem radiu skušamo prejeti vremenska poročila in novice — zaman. Slišati je samo ropot in glasno šumenje, od časa do časa tudi kak francoski ali nizozemski glas. Prednost tega je, da nimamo pojma, kaj se dogaja zunaj v svetu. V veliki daljavi odkrijemo lučko Scheidegga in Grindelwalda. Do teh majhnih točk v dolini ne čutim nobenih vezi več. Imamo občutek, kot da bi živeli v popolnoma drugem svetu. To ni odvisno niti od višine niti od oddaljenosti. To je nedvomno stena z njeno konkavno oblikovitostjo, ki je skoraj zaprt prostor. Tako si zamišljam življenje na drugem planetu.
Čez dan dojemamo samo brnenje letal — sicer ničesar: do nas ne prodro niti človeški glasovi niti odmev cerkvenih zvonov, katerih zvonjenje je slišati še visoko v drugih gorah. Vse se lomi na zunanjih mejnih grebenih stene …
V nobeni drugi steni nisem samoto tako močno občutil kakor tukaj. To je več kot samo zunanja samota — skupno bivanje s smrtjo? V drugih zimskih stenah sem kljub mrazu in snegu še vedno našel znake življenja. Ne tukaj, vse je mrtvo. Sam, brez tovarišev, ne bi mogel vzdržati to morečnost.
Res je, da mora tudi najtrši mož misliti na obžalovanja vredne usode, ko dosega posamezna mesta in odseke v steni; tega sem se že od vsega začetka bal. Vendar sedaj vem, da tragika te stene ni priklicana samo s spomini. Sedemnajst src je prenehalo biti v tej steni. Kdo more izmeriti, koliko trpljenja in žalosti je to povzročilo njihovim svojcem! Večina njih še vedno zavestno ali podzavestno živi povezano s to temačno steno. Le tako si lahko razlagam morečo atmosfero v tem področju. Posebno v nočnih urah se me loteva ta grozna duševna mora. Telesna utrujenost in skrbi za tehnične probleme so ob tem doživetju potisnjeni v ozadje.
Ne govorimo o tem, kajti ne vem, če moji tovariši enako občutijo. Upam, da so notranje trši od mene, saj smo končno v steni zato, da premagamo resne težave.
Nad nami svetijo zvezde, zdijo se bližje kakor lučke spodaj v Grindwaldu ali na Scheideggu.
Če nagnem glavo daleč nazaj ih preko temnih previsov gledam navzgor v jasno nebo, mislim, da bom v nežni svetlobi zvezd spoznal dobroto in toplino. Razburljivo protislovje proti črni skali, ki se izgublja daleč zgoraj v temini noči. Toda, tako je vedno v nočeh v gorah. Le drugje, v Dolomitih, v Karwendlu, v Bergellu ali v področju Montblanca sem doživel več kakor samo steno. Ob Walkerjevem stebru Grandes Jorasses sem občudoval oblikovano lepe kristale, v severovzhodni steni Piz Badile so mojo pozornost pritegnile samovoljne oblikovitosti kremena, v južni steni Torre Venezia sem bil vzhičen nad posameznimi cvetlicami sredi stene in v izredno težavni severni zajedi Laliderer sem vohal močan duh alg. Na vsaki gori nekaj drugega, novega.
Tukaj, v severni steni, pa ni ničesar, nobenega vonja, nobenega življenja — vse je mrtvo. Mogoče sem navznoter premehak za za ta trdi svet tukaj, ali pa doživljam vse preveč trdo? . . . Od časa do časa so ta neskončni mir pretrgali moji tovariši. Nimajo tako ugodnega prostora kot jaz in preživljajo zelo neprijeten bivak. Ne vem, ali se motim, toda doslej sem imel vtis, kakor da bi se ti trije neopazno prepirali za najslabši prostor. Po človeškem dognanju bi lahko pričakovali ravno nasprotno — tudi v krogu najboljših prijateljev. Kakor je v zimski severni steni marsikaj drugače, mi tudi naša notranja povezanost podari novo doživljanje. To skupnost se ne da več označiti s tovarištvom ali prijateljstvom. Več je, in mislim, da za to komaj obstaja splošno razumljiv izraz.
Da kot oskrbnik dobim vedno najboljši prostor, mi je skoraj neprijetno, ker imam vse tri na sumu, da se vedno trudijo »očetu«, kakor me kličejo, prihraniti čim več nevšečnosti. Neudeleženemu bi bilo komaj mogoče odkriti v naši navezi dva družinska očeta, kajti Almberger in jaz sva le redko govorila o najinih otrocih.
Zjutraj (10. marec) ne verjamem svojim očem: barometer je padel za štiri črtice. Manjka mi poguma, da bi o tem povedal svojim tovarišem; lahko bi povzročilo nezanesljivost v moštvu. Vreme je še vedno lepo — le močan veter in snežni prah neprijetno občutimo. Mannhardt se pritožuje nad nočjo, ker je upal, da bo na svojem »TV sedežu« bolje spal. Zvečer je s cepinom izkopal v led obsežen polkrog, podoben naslonjaču, kar je imelo za posledico sicer res udobnost, toda tudi grenak mraz (ker je bil od treh strani obdan z ledom).
Prvi raztežaj vrvi po bivaku smo imeli hitro za seboj, ker sta si ga Kinshofer in Almberger že na predvečer ogledala in pripravila. Zavedamo se, da bomo danes zelo počasi pridobivali na višini, kajti z drugim delom Rampe bo treba premagati najtežji del stene — mraz postaja v dolgih urah čakanja vedno bolj nevzdržen. Kinshofer, kot prvi v navezi, ne more več plezati z nahrbtnikom; z vrvmi si ga mora potegniti.
»Ledeni kamin« kar buhti od ledu in snega, »ledena gmota« sega navzdol in strmo ledišče Rampe je gladko in krhko. Komaj imamo Rampo za seboj, se razvije razveseljiv tempo. »Krhka polica«, na kateri naj bi si uredili peti bivak, nas več ne zanima. Želimo si dalje. Ko smo dosegli prečnico do težavne in proslule »krhke peči«, zaslišim Kinshoferja, ki se nahaja že nad tem mestom, kako navdušeno kliče navzdol, naj se podvizamo, ker je to končno »užitka polno plezanje«. Užitka ne občuti ni nobenega — nasprotno! Stokam in mučim se, ker sem zaradi dolgega čakanja dobil na nogah rahle ozebline — vse mora biti premagano z močjo rok.
Na začetku »prečnice Bogov« si uredimo doslej najslabši bivak. Nebo je brez zvezd — počutimo se osamljene. To ni več samota, doživeta v neskončnem zunanjem miru. Veliko bolj zapuščenost v bližajoči se nevihti, v čarovniškem plesu megle in oblakov. Nihče ne mara z izgovorjeno besedo vzeti na bližajočo se nevihto. Tudi jaz molčim. Začenja snežiti. Nobene dobrohotne zvezde ni nad nami, tudi luči iz Grindelwalda so za nas prenehale svetiti. Da bi lahko sedeli v šotorski vreči, moramo pritegniti noge tesno k sebi. To boli v kolenih. Od časa do časa pustim noge bingljati, da bi jih tako zravnal. Imam težave, da se obranim brezčutju v nogah. Masaža in Ronicol tablete, ki jih razdelimo vsak večer, pomagajo. Tudi Almberger napoveduje z nekaj besedami ozebline. Boji se sezuti dereze in čevlje na tem ozkem prostoru. Občudovanje za njegovo trdost. Na kuho ni misliti; skromni prostor ne zadošča, da bi lahko postavili bencinski kuhalnik. Pokrepčamo se z mrzlim rakitovcem in malo prepečenca. Vrvna varovanja so na kratkem, ker je izpostavljenost preveč nevarna. Moramo držati bivak vreče, sicer bi jih vihar odnesel. Ne govorimo o odločitvi, pred katero stojimo. Navzgor ali navzdol? Če bi nas to vreme presenetilo po »pajku«, bi se odločili za nadaljnji vzpon. Toda tako? Prečnica Bogov je dolga in zamudna. In umik od tukaj? Tehnično je brez dvoma možen, toda grozen! Pri odločitvi umikov v drugih stenah se je uveljavil tudi plezalčev ponos, ki ga je podžigala njegova zdrava prizadevnost. Da, bilo je večkrat tako, da je odločitev za umik zahtevala več poguma in odločilne moči, kakor za nadaljnji vzpon. Tukaj v severni steni pa je drugače; uspeh in plezalsko razočaranje sta postranska, pomen ima zgolj obveznost do življenja. Zakaj si skrival svoja barometrska opazovanja? Trije tovariši so ti zaupali— in sedaj čepijo s teboj v nevihti in snegu!
Pomisli: Trije mladi ljudje! Njihovo mirno enakomerno dihanje me spravlja v obup. Gledam skozi odprtino za zrak — brezupno! Pri načrtovanju sem seveda računal tudi s slabim vremenom in pretehtal, kaj je ukreniti, toda nikoli mi ni prišlo na misel, da se bo treba ravno na »ločnici« med Rampo in »pajkom« odločiti.
Dogajanja zadnjih tednov in dni se odvijajo pred menoj, podrobnosti, priprave, razgovori z zaupniki. V življenju se sme veliko tvegati, naj si bo karkoli, če ni vse odvisno od sreče in usode po naključju. Šele, ko je storjeno, kar je človeško možno za varnost življenja, se lahko gradi na srečo — mogoče je potem celo zaslužena posledica. Toda pred severno steno me je bolj vznemirilo. Za zunanje, čisto tehnične probleme, se ni dalo več storiti; bilo je vse storjeno. V planinsko srečo smo upali in zaupali.
Samo s Traudl, ki je vse vedela, sem o tem govoril. »Strah me je,« je rekla, »in zame bo to grozno, ko boste v steni, toda pred nobeno turo nisem tako zaupala, kot pred to«. To sicer ni bil odgovor, ali pomirilo me je.
Sedaj, ko vreča bivaka trepeta v viharju, mislim nanjo, ki je ob vsaki priložnosti dejala, da se bomo zanesljivo zdravi vrnili. Od ure do ure postajajo moje misli bolj nejasne in bolj nemirne. Ali nam je bilo na naši dosedanji poti prizaneseno pred resnimi pripetljaji le zaradi tega, da smo dosegli to brezupno mesto? Je to past?
