Polet, 17. februar 1963
Toni Hiebeler
Polni dve uri potrebuje Almberger za teh 40 metrov. Potem kriči navzdol: »Fantje to j’prou zasulenl«. Kinshofer in Manrthardt, ki nato premagata to zasoljeno mesto, se prav tako spoštljivo izražata. Sam sem se ob zadnjem svitu pregoljufal. Čez ta prag, kakor če bi se spokoril za vse grehe svojega življenja. To je kar težak kos za prvi dan.
40 m višje se pa že pošteno dela. Almberger in Kinshofer pripravljata bivak. Mannhardt in jaz se tipaje prebijava skozi temo k tovarišema. Tokrat ni votline. Prostor za bivak sredi 60 stopinj nagnjene snežne stene mora biti skopan. Ubogi Ericini otroci! Nimajo več lopatke. Da imamo lopato sploh s seboj, se moramo zahvaliti izključno Kasparju von Almenu. K težki opremi še lopato? Kaspar je nanjo mnogo dal. Prav, pa jo vzamemo s seboj, smo dejali, toda mislili smo si, da jo bomo zanesljivo že prvi večer vrgli čez steno. Sedaj pa smo Kasparjevi uvidevnosti in zvitosti zapeli hvalnico. Prostor meri 3X1 meter in nam dovoljuje udobno sedenje.
Ob 22. uri smo se preoblekli in pripravili za noč. Že 20 ur nismo razen ene pomaranče ničesar zaužili. Sedaj imamo medvedjo lakoto. Na kratko in nekoliko nezadovoljno se razgovarjamo o dnevni zmogljivosti, v našem načrtu vzpona je bilo namreč predvideno, da bomo bivakirali za raztežaj vrvi višje zgoraj, v bližini »Rote Fluh«. »Težavna poč« nam je ukradla preveč časa, a kljub temu smo dobro razpoloženi. Almberger, ki je že zaspal, s svojim smrčanjem stvari k počitku — katerega smo zaslužili …
Iz globokega spanca me dve uri po polnoči vržejo grozne sanje: Vidim enega svojih monakovskih prijateljev (po imenu Marxa) »kako se v nočni tišini plazi mimo nas in potem v peklenskem tempu začetek rampe«, del smeri, za katero smo predvideli dobre tri dni — kakšno razočaranje! To sem videl vse tako jasno, da še sedaj ne morem ločiti ali je bila resnica ali le sanje. Zbudim Almbergerja in ga vprašam, če ni ničesar opazil. »Pejd no, pust me na mer s tvoj’m strahov’m!« odvrne godrnjaje in smrči dalje. Da pomirim svoje razburjenje, pokadim cigareto … In še eno . .. »Gospoda moja, ali bi se potrudili použiti zajtrk!« zaslišim iz daljave.
Drugi dan (7. marec) začenja s humoristično in ironično opazko. Pol sedmih. Vrhovi na zahodu žarijo v soncu — nobenih skrbi glede vremena; uravnavani barometer ne kaže niti najmanjše spremembe. Kot prvo dvignem vrečo za bivak in iščem v snežni sten) tuje sledove, kajti Maxovo nočno kolovratenje še ni pozabljeno. Moji prijatelji se smejejo in me zasmehujejo. V naslednjih šestih dneh naj predrzni Max vedno znova skrbi za zabavo. Pade poleg nas kamen ali kos ledu, takoj razjarjeno zakličemo navzgor, naj bi bil Max do nas malo bolj obziren, sicer bi ga obsodili z netovarištvom. Vsi so prvo noč dobro prestali. V zadnjih jutranjih urah je mraz (približno 15 stopinj C. pod ničlo) prodrl tudi skozi puhasto opremo, tako da sedaj šklepetamo z zobmi, toda vroč rakitovec nas znova ogreje. Po zajtrku razdelimo štiri vrečke ovomaltina kot dnevni obrok hrane. Mannhardtu in Kinshoferju, žejnima dušama, je ovomaltin presuh. Odtrgata zgornji rob vrečke (ne »ovosport«!), vsebino pa pomešata z zrnatim snegom — krasen sladoled severne stene! Hvalita njuno iznajdbo. Temu užitku se hočem za čim dlje časa odpovedati, ker ima snežena voda, brez vsakih mineralnih snovi, lahko neprijetne posledice.
Ob 9. uri in 10 minut zapusti prvi v navezi bivak; ta čas si razen zadnjih dveh dnevov pridržimo. Ob tem času je Mali Scheidegg obsijan s prvimi sončnimi žarki (ne moremo pripisovati Kasparju von Almen, da se zgodaj zjutraj postavi za daljnogledom in nas opazuje brez sonca).
Za raztežaj vrvi nad prvim bivakom najdemo naravnost pravljično možnost bivakiranja — jezimo se, ker bi ponovno lahko napravili čudovito votlino.
Zadnjih dvajset metrov do Hinterstoisserjeve prečnice, ki jo lahko poleti preplazimo v nekaj minutah, so popolnoma pod ledom in tvorijo za nas zamudno prepreko: dve uri za vse moštvo. Veseli smo, da smo s tem računali.
Hinterstoisserjeva prečnica nas je pričakala z hudobnimi presenečenji. Poleti se preči to 70 stopinj nagnjeno področje s poševnim spustom ob vrvi na levo. Večinoma je možno najti obešene pomožne vrvi prejšnjih plezalcev s pomočjo katerih premagovanje ni posebno težko. Pričakovali smo, da se na strmih ploščah ne bo držalo mnogo snega in smo mislili, da bomo snežno pokrivalo lahko odstranili. Dejansko smo pri prvih petindvajsetih metrih prečenja videli, tudi samo dva do štiri centimetre snega, pod tem pa približno deset do petnajst centimetrov gladkega ledu, vendar ne povezanega s steno, temveč z nevarno vmesno votlostjo. To pomeni, da zaradi nevarnosti vdora ledu, nismo smeli zabijati lednih klinov.
Vsi štirje skupaj stojimo na začetku traverze, naslonjeni na strmem, snegu. Toda premehak je še, da bi ledni klin našel oporo. Vsak zasadi ledno kladivo ker se da najgloblje v sneg. To je optično zelo varno, vendar sleherni izmed nas ve, da je to le moralno varovanje. Ali bomo vzdržali padec? Nihče ne more z zanesljivostjo pritrditi. Tudi Toni Kinshofer ne, ki začne s tem velikim tveganjem. Na jasnem si je, da bi nepazljivost pri prvih petindvajsetih metrih pomenila konec za vse. Kmalu je Kinshofer ponovno dosegel mesto padca, da bi dokončal zadnje metre prečnice. Do večera, do katerega, kakor predvideno, dosežemo zgornji rob prvega ledišča, ga ne vidim več. Potem pa mu izkažem svoje brezmejno navdušenje, kajti mojstrsko je odprl vrata v središče stene.
Kinshofer ne sme več sodelovati pri pripravah za vsi skrbimo, da ne bi trošili svojih moči z deli, ki jih lahko sami opravimo. Mesto bivaka je malo slabše od bivaka prejšnje noči, toda mi smo kljub temu še zadovoljni in vzamemo v račun tudi prekinitve spanja. Sicer smo danes premagali le 80 višinskih metrov in dolžino 280 metrov, toda razpoloženje je najboljše, kajti sedaj smo sredi stene. To nekaj pomeni! Ne po višini (700 m od vznožja), tudi ne merjeno po tehničnih težavah. Slavni del (Rampa) moramo šele doseči. Zdi da je Hintersoisserjeva prečnica vrata v resno ozračje stene — mi smo jo prekoračili.
Že v prvem bivaku smo se seznanili z neprijetnim poznanstvom, ledenim snežnim prahom, ki se neprestano vali in vrtinči iz zgornjih predelov kakor puščavski pesek, ki prodre povsod. Vendar tudi pred njim se znamo varovati. Na zgornjem robu našega mesta obesimo dve vreči za bivakiranje; snežni prah prši čez nas. Spričo danes premaganih višinskih in dolžinskih metrov, dnevna zmogljivost sicer ne ustreza in Kaspar von Almen se je morda čudil, da smo že ob šestih začeli z bivakom. Zanesljivo bi bilo še možno doseči začetek drugega ledišča, toda včeraj smo bili skoraj dvaindvajset ur na ogah in je treba izravnati. Kaj pomaga, če smo pred.
Moje oči visijo na Kinshoferju in registrirajo najmanjše kretnje, toda moje misli hitijo drugam — v Monakovo k mojim dragim. Ne, ni me strah, samo teži me ta nesrečni položaj, ki je v plezalskih izkušnjah smešen. Sovražim take minute, ki so nekako tako, kot da bi človek blodil skozi temen gozd, nekje v gozdu pa je zevajoča jama — v njej domuje smrt. Kinshofer se plazi kakor mačka na ledeni steni na levo; z ledom dela kot s surovim jajcem. Ne koplje stopinj, kar bi lahko povzročilo premočne tresljaje — z vsem štirim čelnimi zobmi derez, iki jih mehko poriva v led, za roke si v steklenmi masi izpraska majhne oprijemke.
Meter za metrom. Oddaljenost med nami postaja vedno večja, višina padca vedno nevarnejša. Po preteku ene ure, ko doseže s prvim klinom trdno steno, je celo do nas slišati njegov izdih olajšanja. Mi srečneži! Vtem ko je izginil za neko izboklino, od Kinshoferja ni več slišati povelja, vrvi ostanejo mirne, tudi mi smo mirni in napeti. Potem največje razburjenje: vrvi se napno, grozovit sunek — Kinshofer brez glasu visi v vrveh. Almberger se upre proti nevarnemu vleku, Mannhardt, ki stoji poleg Almbergerja, mu pomaga držati. Jaz, malo nižje, poskušam zasaditi ledno kladivo še bolj globoko. Kinshofer je z ledenim odlomom strmoglavil pet metrov globoko, toda na srečo je ostal nepoškodovan.
Priprave tretjega dne (8. marec) zmagujemo že skoraj s spretnostjo, ki se iz dneva v dan stopnjuje. Ni dolgih vprašanj; vsakdo ve, kaj mu je storiti. Začetek je danes trd. Premagati bo treba strmino med prvim in drugim lediščem. Tako imenovane »ledene cevi«, ki poleti veže dve ledišči, ne moremo uporabiti — led je pretenek in krhek. Kinshofer prelisiči seženj za sežnjem zasneženo skalo levo od tod — izpostavljeno plezanje na majajočem se klinu! Dolgo čakanje gloda živec, pri mirovanju postane mraz boleč. Toda ne gre drugače, če naj varnost ostane naš najvišji zakon. Do dejanskega drugega ledišča zahteva kratko področje s prestrašljivo strmino, gladkim ledom največjo pozornost. Drugo ledišče samo pa omogoča užitka polno napredovanje v večinoma trdem snegu. Naša srca se smejejo! Sicer pa sem vedel, da podobno dejanje, če ga spremlja živčna napetost, nikoli ne more biti izpeljana do srečnega konča.
Nikdar se nisem drznil upati, da se bo celotno moštvo še tretji dan vzpona tako sproščeno veselilo. Ob vsaki priložnosti se pozanimamo o medsebojnem počutju. Toži nekdo o bolečem mrazu, mu za poživitev krvnega obtoka ponudimo Ronlcol tablete; vprašam po kakem predmetu, že sežejo ostali trije v svoje žepe. Zgrabi koga iz kateregakoli vzroka določena živčnost, kmalu nato najde tolažilne besede opravičila. To je življenje v gorah, ki si ga lepšega ne moremo predstavljati. Moderni psihologi, ki tožijo o množičnosti v mestih, bi nas morali enkrat spremljati semkaj. V velemestih vlada ne samo množičnost, temveč tudi osamljenost, brezupna samota. Popolnoma drugače je v naravi, ki je ohranjena le še v gorah. Razen prirodnih lepot, najdemo tukaj še človeka — iskreno gorsko tovarištvo.
Gremo soncu nasproti, po proučevanju stene nas mora doseči okoli 17. ure. Ob tem času smo pod skalno gredo, ki je ugnezdena med »likalnikom« in drugim lediščem. Pripravlja nam resne skrbi, kajti priti preko nje je težavno in zamudno. To se sicer dogaja v sončni svetlobi, ki v tej pozni url nima več moči, čigar čistost pa občutimo prijetno in blagodejno.
