Polet, 3. marec 1963
Toni Hiebeler
Za preplezanje severne stene pozimi ni potrebno zaničevanje smrti, pač pa iskrena ljubezen do svobodnega življenja.
Ob osmi uri 11. marca zapusti Kinshofer bivak. Prvi metri so goli led. Za »ogrevanje« seka Kinshofer udobne stopinje, potem potegne, toda ne hitro in predvsem zanesljivo, kakor prvega dne. Kaspar von Almen se bo morda jezil, če zapustimo bivak uro prej, toda danes se nam mudi: odločili smo, našo lastno časovno razdelitev postaviti na glavo. Hočemo storiti več in ne zaključiti dan na zgornjem robu »pajka«. Prvopristopniki so bili od veličastnosti tega prečenja tako navdušenj, da so jo imenovali »prečnico Bogov.«
Razburljiva skalnata okolica! Če na stojiščih za nekaj trenutkov gledam v prepad, moram požreti že itak redko slino in globoko dihati. Na tej 150-metrov dolgi prečnici se pošteno varujemo. Razen tehničnih težav, nam daje še novozapadli sneg dokaj dela, posebno v predzadnjih raztežajih, ker so tudi najmanjši oprimki pokrili s snegom.
Kinshofer je že dosegel pajka. V največjem pričakovanju mu zakličem, da bi nekaj zvedel o razmerah: »Krasno!« sporoči Kinshofer. Seveda so njegove vrednostne označbe užitne le z največjo previdnostjo. Vse dni sem bil v skušnjavi primerjati Klnshoferja z nevzdržnim valjem, brez prestave za nazaj. Medtem, ko sem jaz po vsakem raztežaju pretehtal vsakokratno možnost umika, je bil Kinshoferjev pogled že usmerjen na naslednjo zapreko. In dejansko, tudi Almberger je navdušeno sporočil, da ima pajek idealne razmere. Pajek, grozno ime za ta goli, divje lepi ledeni kotel. Čeprav smo imeli jamstvo, da v pajku ne bomo našli resnejših objektivnih nevarnosti, sem imel vedno neprijeten občutek ob misli, da bi preplezal belo pajkovo telo. Skoraj vse do zadnje naveze so v njem doživele grde situacije. Spravil sem se na strmo, gladko, ledeno steno, z veznim delom med prečnico Bogov in pajkom. Za menoj tečejo vrvi k Mannhardtu, Almbergerjevo varovališče je v pajku.
Meter za metrom se porivam ob krhkem stebru na steno. Sem pa tja se pod derezami drobi led. Še trije metri manjkajo do pajka… še trije… »Pazi!« le še lahko v največji nevarnosti zakličem… grozni trenutki. Žvenketajoče železje, tihi šum drsečega telesa, več ni slišati. Divji ples ledu in skale, vse se vrti, vrtiljak smrti! Tu spodaj zemlja … moje življenje … lepo je bilo… skoraj vedno pustolovščina. Konec? Nenadoma se ta peklenska vožnja pretrga, komaj verjamem, toda vrvi do Almbergerja In Mannhardta so napete, oba se opirata potegu. Na Almbergerjeve obrazu stoji nasmeh, kakor da bi naznanjal hudiču, da ga je prelisičil. Mannhardt opazuje svoj varovalni klin, ta mora držati. Moje telo trepeta, kajti doživljeni trenutki so bili obupni. Bilo je komaj nekaj metrov morda šest ali sedem, ki pa so zadoščali za ohromljeni šok. Pod desno nogo se je odlomila stopinja.
Naglo stopam zopet navzgor, da bi dokončno dosegel pajka. Uspelo je!
Iz dneva v dan so letala postajala številnejša; čudimo se, da se ljudje v letalih lahko tako dolgo zabavajo nad našim vzponom. Včasih malo preklinjamo, ker v brnenju letal ni moč razumeti naših povelj, toda tudi razveseljujejo nas, ker se z njimi zmanjša občutek moreče osamljenosti. Zlasti »ORK« želi vsak dan točno vedeti, kaj počnemo. Leti prestrašljivo blizu. Ponovno je tukaj. Ustavi motor, odpre okno in zakriči; »Eigerjev ledenik!« Ne razumemo prav, kaj je s tem mislil. Obstaja postaja »Eigerjev ledenik« železnice Jungfraujoch In Eigerjev ledenik med Mönchom in Eigerjem. Še enkrat »Eigerjev ledenik«. Letalo za letalom brni mimo nas. Letalski promet je tako gost, da nas resno skrbi, da bo prišlo do trčenja. Biti v severni steni ubit od razbitin letala, bi bil plezalsko klavrn konec, v enem izmed letal sedi Edi Geer, da bi nas filmal. Film? Da. Četudi na riziko, da me bodo plezalci zaničevali, sem se odločil filmati premagovanje zanimivih in učinkovitih predelov stene — kot dokument. Pred dvema letoma so teoretični poznavalci severne stene delali hrup, češ… preveč »teatra« za brez dvoma težko steno. Teater, ki so ga gojili predvsem prejšnji pristopniki.« Dejansko in v resnici pa ta »teater« ni nič drugega, kakor trda usoda sedemnajstih pogumnih plezalcev, ki jih ni več med nami, resnično žalosten »teater«! Ali niso take ali podobne ugotovitve zgolj pobuda za mlade ljudi, katerim za zdaj manjka zrelosti za veliko steno? Ta »teater« bi bil obogatel z nadaljnjo žalostno sceno. Menim, da skromen trak brez olepšav in brez izumetničene dramatike lahko dovolj pojasni.
Prvič igram »snemalca«. Moji tovariši prerokujejo, da bo to filmska umetnina glede na premaknjenost, nejasnosti, nad in podosvetlltev. Ob vsaki priložnosti so me zasmehovali. Toda Eigerjeva stena je hvaležen filmski objekt; ni si treba beliti glave nad režijo, ker je scenarij predpisan s strani stene. Samo pritiskam na gumb in se poskušam ogniti tresenju. Večkrat sem bil na tem, da bi celo ropotijo vrgel v prepad, kajti stalo me je veliko premagovanja v našem resnem položaju, v mrazu, na slabih mestih, še upravljati kamero. Pred vstopom smo določili, da smemo fotografirati in filmati samo, če varovanje in zanesljivost ne trpita. Almberger vzame svojo malo slikovno kamero — svojo »škatljico«, kakor jo poln ljubezni imenuje le, če nima kaj delati. Prav tako se drži obljube tudi Mannhardt s svojo Rollei. S tem, da smo štirje, tudi z našimi fotografskimi željami ne izgubljamo časa.
Vzpenjamo se skozi središče pajka. Odlične razmere nam dovoljujejo hitro napredovanje. Končno imamo za premagati dvesto metrov v ravni črti navzgor; doslej je potekalo plezanje največkrat poševno ali vodoravno. Naša srca se smejejo, zaupanje in upi se vračajo. Almberg na ves glas zajodla, jaz mu odgovorim.
Ob dveh popoldne stojimo na zgornjem pajkovem robu. Začetek proslule in bojazni polne izstopne poči. Le trezen strokovni izraz za sistem poči, ki posreduje izstop k vrhovnemu ledišču, toda trda borba med življenjem in smrtjo je bila tukaj izvojevana v urah in dnevih. Hermann Buhl, Sepp Jochler, Gaston Rebuffat in Guide Magnone, da bi naštel le nekaj imen, so se tukaj obupano borili za svoje življenje. Mraz, poledenitev, vremenski preobrat so glodali na njihovih močeh. Uspešni plezalci z velikimi izkušnjami. Württemberžana Franz Mayer in Gunther Nothdurf so 1957 zadnjič videli v tem sistemu poči: od tedaj sta pogrešana.
Izstopne poči. Kaspar von Almen, ki je nagnjen k temu, da podcenjujemo probleme severne stene, ker mu leži Eiger pred vežnim vrati, mi je vedno dejal: »Če nastopi tehnična nemožnost, potem le v izstopnih počeh.« Četudi je sleherni izmed nas to vedel, smo se venomer spominjali, da so bili najboljši plezalci sveta v poledenelih in zasneženih izstopnih počeh brez moči in polni obupa. Najboljši plezalci sveta! In mi? Ne, ne smem primerjati, da ne bi omajal naše samozavesti. Kdo je Toni Kinshofer? Po duši dober in pošten dečko, izreden plezalec, kateremu se je zadnja leta posrečila vrsta velikih vzponov. Nič drugega ni z nami tremi — ne, le nobene primerjave! Upam, da Kinshoferja, Mannhardta in Almbergerja ne mučijo podobne misli! Zadošča, da vidimo nad nami popolnoma poledenele in od mrazu štrleče izstopne poči: edina vrata, ki odpirajo pot v nadaljnjo življenje. Temna so in polna skrivnosti.
Po opisu moramo najprej uporabiti slednjega od treh ledenih žlebov. Odločimo se za desnega. Tempo se zmanjša, ker to zahteva varnost. Izstopne poči? Od poči, kaminov ali žlebov ni veliko za spoznati. Le tam, kjer so potoki spremenjeni v led, lahko slutimo takšne skalne oblike. Le kakšne bodo razmere? Ne vemo in ne moremo presoditi. Nekdo se pozanima pri Kinshoferju tam zgoraj, dobi le znane besede: »Že, še gre.« Čim težavnejše je mesto, tem skromneje se sliši tisti »že še«. To je Toni Kinshofer!
