Polet, 10. marec 1963
Toni Hiebeler
Lahko si zamišljam, da je poleti zelo grenko, najti izstopne poči s takimi ali podobnimi razmerami, posebno takrat, ko si prestal dve ali celo tri mrzle noči v normalni opremi za bivak, in ko si že oslabljen. Noči v severni steni so vedno mrzle, poleti kakor pozimi. Vremenski preobrat poleti ima pogosto hujše posledice kakor pozimi. Mrzla vlaga skrbi za stalno podhlajevanje. Torej smo lahko zadovoljni z našo usodo, imamo najboljšo opremo za bivakiranje in le suh mraz, pred katerim se znano dalekosežno varovati. Nihče doslej še ni potreboval s seboj vzetih rezervnih nogavic ali rokavic, vse je suho. Od nas razvite specialne gamaše in nadrokavice ne prepuščajo vlage tudi po večurnem delu v ledu. Nikjer v steni — izjemoma ledišča — nismo pričakovali ugodnih razmer, tako tudi tukaj nismo presenečeni.
Premagovanje »bele poči« je izredno težavno in zamudno. Kinshofer mora nad seboj odstraniti od vetra puhasti sneg, da bi sploh lahko plezal. Almberg, ki ima oko za prostornino, ceni število kubičnih metrov snega. Od časa do časa nas obdaja gost snežili prah. Kinshofer visi tik pod prehodom, ki zapira »belo poč«; eden do dva metra mu manjkata do varnega klina, potem izstopi na levo čez steklene plošče.
»Toni, kako gre kej?« sprašuje Almberg Kinshoferja.
Brez glasu, le sovražno praskanje derez na skali je slišati. »Rab’š puteg?« se ponovno oglasi Almberg.
»Že gre — le dob’r pazi!«
Kaj? Dobro pazi, naj bi rekel Kinshofer? Še nikoli nisem kaj takega slišal od njega. Bela poč, polna ledu in snega, mora biti težak zalogaj. Almberg si prihrani vsako nadaljnje vprašanje in ocenjuje kline. Mannhardt, na majhnem stojišču ob meni skeptično misli, da se nam bodo tu zgoraj šele odprle oči.
Toda Kinshofer, najtežji del za seboj, kliče popravljaje in tolažljivo navzdol: »Le krafk košč’k je trapast!«
Sonce! Čudovito, kako njegova topla svetloba celo to mrzlo in obupno jamo prijazno in lepo oblikuje. Je to prijetno toploto čutiti tudi spodaj v dolini, jo sprejmemo kot samo po sebi umevno. Za nas je pravi dar z neba, skoraj čudež. Na steklenem ledu se svetlika in blešči. Neskončne ure smo preživeli v temnih sencah stene, ne da bi našli boren trak življenja in sedaj za dve tri ure to razkošje! Če bom prišel domov, bi želel oblikovati to srečo v besedah. Ali bom zmogel? Mi planinci mnogo dojemamo in doživljamo, kar pa na svoji veličini izgublja, ko opisujemo.
Pozno popoldne. Petnajst metrov na levo od bele poči dosežemo majhno izboklino stene, skromno prižnico. Dobro, da nas sedaj ne obdajajo mrzle sence, kajti nekaj groznega se je moralo v avgustu 1957 tukaj dogajati. Italijan Claudio Corti je bil tukaj iztrgan gotovo smrti. Monakovski gorski reševalec Alfred Hellepart, ki je visel na jekleni vrvi, je z vrha sestopil do Cortija, da bi ga rešil. Če je kdaj bilo v severni steni opravljeno junaško dejanje, potem samo po Alfredu Hellepartu. Stefana Longhija, Cortijevega soplezalca, je šele dve leti kasneje našel mrtvega švicarski vodnik Fritz Jaun na zgornji polici med Rampo in pajkom. In tukaj, na tej prižnici so zadnjič videli Gunterja Nothdurfta in Franza Mayerja. S seboj v neznano smrt sta vzela ves zagoneten dogodek. Čakanje me teži, ves nemiren sem. Kinshofer je tukaj utrdil štirideset metrov dolgo 7 milimetrsko vrv. Spušča se ob vrvi na levo, preči nekaj metrov na levo in doseže stotrideset metrov dolgi vstopni kamin. Tudi tukaj zaledenel, skoraj navpičen potok. Po poročilih morajo biti na dnu kamina številni klini, toda za nas so nedosegljivi.
Sončna svetloba se začenja umikati iz stene; ponovno nas obdajajo sence in kmalu večerna zarja. Ob zadnji svetlobi dosežemo začetek kamina. Previdno začenjam vleči za pritrjeno vrv. Dobro teče. Ne! Ali dobro vidim? Ne verjamem svojim očem … Vozel! Na zadnjem koncu vrvi, ki ga ne morem več doseči, je vozel, ki onemogoča vsako nadaljnjo vleko. Lepa, nova vrv mora biti odrezana. Kmalu pa nimam več časa za jamranje, plezanje v ledenem kaminu zahteva polnega človeka. Norost! Tehniko, ne moremo imenovati to goljufanje navzgor. Če bi v kateri drugi steni nenadoma stal pred takim ledenim kaminom, bi bila gotovo brezupna beseda »nemogoče«. Če pa smo se že spustili v pustolovščine Eigerjeve stene, ne sme biti ničesar nemogoče, najmanj tukaj zgoraj. »Nemogoče« pomeni praktično konec. V tem nočnem vzponu, ki postaja vedno hitrejši, doživljam grozne reči. Navadna večerna utrujenost se je umaknila sili, katere vzroka nisem mogel razložiti. Sila, ki me je skoraj igraje nosila višje. Ali sem že nor? Toda tudi v tovariše se je prikadila ta neznana moč, kar poganjali so se kvišku, kot da bi ne bilo treba premagati kakršnihkoli težav.
Toni Kinshofer je nepretrgoma na čelu.
»Počas tuki s’m jest!« reče Mannhardt nekaj metrov nad menoj.
Skoraj zabavano se to sliši. Da, tukaj je on, ta dobri Anderl Mannhardt. »Pazi!« reče mimogrede. To sem občutil že nižje doli; majhni izstrelki so bobneli po čeladi. Stranske stene kamina se pri naraščajoči višini vedno bolj krušijo. Tudi ob največji previdnosti se Almberg in Kinshofer ne moreta ogniti padajočemu kamenju. Padajoče gmote bi lahko povzročile pravo panično razpoloženje. Če prihajajo še posebno debeli kamni, svari Mannhardt navzgor: »Ne heci se!« Hitro se še enkrat zavaruje — navzgor! Moramo najti dober bivak. Mannhardt je komaj začel naslednji raztežaj, ko se od zgoraj zasliši strašno bobnenje in šumenje. »Pazi!« še zakriči Mannhard, potem — grozen udarec na zatilnik … nesposoben, da bi se gibal, hrom, brez vsake moči… le bolečine. .
»Toni! Toni! Človek, kaj pa je!? Ali si jo kaj dobil? Zini kaj!« Ah, da Anderl Mannhardt je tukaj. Lahko slišim in tudi temo vidim, samo govoriti ne morem v prvih trenutkih. Moje roke visijo nemočne, kakor da bi bil brez njih; samo varovalni klin drži moje telo. Mannhardtove trde roke me zgrabijo za ramena — poskuša me zdramiti… »Ne!… ne!… moja glava, Anderl, moja glava!« Ponovno ta bodeča bolečina! Nemogoče, v tem stanju napredovati. Moja glava pade nazaj, oči so na široko odprte — zvezde, njihov dobrohoten sijaj. Ta lega mi prija. Bolje bo, le utrujenost.
»Anderl, pusti me tu, pojdi k ostalim, ne morem se od tod premakniti — morda jutri… pusti me…«
»N’guvor neumnost, tuki n’mor’š ust’t, pejd no, bo že šlo,« je dejal.
Bo že šlo! Preproste besede so, toda pristne in tople. Od minute do minute si opomorem — kaj je bilo ? Na zunaj ne čutim nobene poškodbe. Ali jo bil glavni živčni sistem na kratko moten od sunka? Ne vem in sedaj mi je lahko vseeno — prvi trenutki so bili dovolj grozni. Ko Mannhardt napreduje, si lahko še malo opomorem. Še raztežaj vrvi, potem mora biti za danes konec. Šesti dan. Trd je bil. Manhhardt nekaj kliče, kaže, da je dosegel prostor za šesti bivak.
Počasi plezam, ne sme biti več kakršnihkoli zapetijajev. Vedno bliže slišim glasove tovarišev — končno. Prostor za bivak?
»Lohka k’r t’m dol ostan’š,« reče Almberg, ki je bil dobrih pet metrov višje. Tukaj? Ne, za danes imam dovolj te neslane šale, si mislim in nadaljujem.
»Hej, bod pam’tn, pa ostan dol! Tuki je prou tolk mal prustora!« svari Kinshofer, ki le redko nastopa kot šaljivec. Oziraje se naokoli, še vedno ne morem verjeti, ali tako je. Počepnem na »malo razčlenjen greben«, kakor je rečeno v opisu in se pripravljam za noč. Greben — nič drugega kot oglata stenska izboklina, ki poteka nekaj metrov vodoravno navzven, da bi se potem ponovno navpično odsekala v steno. Levo in desno od tega grebena, ki je trideset ali štiridesete centimetrov širok, zevajoč prepad; ravno tu je mrzel piš neprijeten. Tudi za Mannhardta zgoraj ni prostora in se mora prav tako zadovoljiti z grebenom. Le prve, minute so brezupne v tej novi situaciji, potem se že znajdemo. Mannhardt in jaz na grebenu. Dolgo časa tipam po zasneženi skali, iščem po razpoki za klin, ker bi bilo brez varovanja preveč tvegano prestati noč na tej zračni gredi. Z votlimi zvoki zabijem klin, toda njemu ni zaupati. Jeza. Ne vdamo se, moramo ustvariti zanesljivo varovanje! Med Mannhardtom in menoj je majhen podnožek, ki kmalu postane središče naše improvizacijske umetnosti. Okoli te pručke obesimo zanko. Na levi strani je obremenjena z mojim nahrbtnikom, na desni pa težkim železjem — varovanje, ki si boljšega ne bi mogel želeti! Mannhardt vzame greben med noge, pred njim nahrbtnik, na katerega se sklonjen spravi k počitku. Meni je ljubši »damski sedež«, z rokami oprt na grebene, da bi obdržal ravnotežje, noge mi bingljajo navzdol. Tudi jaz si danes ne morem sezuti težkih zunanjih čevljev. Kuhati? Nemogoče! Malo prepečenca in suhega mesa sestavlja večerjo, cenjeni rakitovec. pa je zgoraj pri Almbergju in Kinshoferju. Midva pa imama apoteko in lahko z Ranicolom zmanjšujeva nevarnost ozeblin. Obupno! Skušam zgraditi pomožno žičnico. Brez uspeha, vrvna solata in tema tega ne dovolita. Veter ustvarja občutne temperature. Vsakdo se pokrije z vrečo za bivak.
