Konec aprila, ko je večina že pospravila smuči v klet, je Srečo Rehberger z Matevžem še ujel zadnje metre snega na Krvavcu. Minula sezona je bila kakršna je pač bila, zato se človek pač sprijazni, da bo zadnji spust morda bolj zelen kot bel. Ko sta pri Rozki iz prtljažnika vlekla opremo, je mimoidoči gospod nejeverno vprašal: »Oprostite, boste smučali po travi?« In res — prvih nekaj deset metrov je bilo vse prej kot zimsko.
A prav ta prizor lepo povzema letošnjo realnost: turna smuka na urejenih smučiščih je postala stalnica, pogosto zadnja rešilna bilka za vse, ki bi radi še malo podaljšali sezono. Kot rekreacija po službi, kot trening ali kot uvod v svet turnega smučanja. A s tem prihajajo tudi dileme, ki jih turni smučarji radi spregledamo.
Smučišče je najprej in predvsem prostor alpskih smučarjev. Ko se turni vzpenjajo po progi, ki je polna hitrih spustov, lahko hitro postanejo ovira. Zato velja preprosto pravilo: če si na smučišču, si gost. Gost pa pride zgodaj, ko je smučišče še zaprto, ali pozno, ko se žičnice ustavijo. Gost ne hodi po sredini proge. Gost ne reže sveže ratrakirane površine v popoldanskem soncu, ker ve, da bo jutri tam ledena brazda, ki bo žičničarjem in smučarjem povzročala težave.
https://www.lifetrek.si/krvavec-turno-oprostite-boste-smucali-po-travi/ — LIFETREK adventure travel agency
Ob koncu sezone so te skrbi manjše — proge so prazne, ratraki počivajo, gneče ni. Takrat je turno smučanje na smučišču pravzaprav čisti užitek. A sezona, kakršna je bila letošnja, nas je spomnila, da je spoštovanje prostora, dela drugih in osnovne varnosti tisto, kar loči odgovornega turnega smučarja od brezobzirnega.
Srečo in Matevž sta na tisti aprilski dan našla še nekaj snega, nekaj tišine in nekaj tistega občutka, zaradi katerega se sploh gre na turno smuko. In čeprav je bilo pod smučmi več trave kot snega, je (bilo) jasno: sezona se je poslovila, kultura obnašanja pa mora o(b)stati.
