Polet, 17. marec 1963
Toni Hiebeler
Znotraj pa se po krajšem času tvorijo hlapi, ki se zaradi nizke zunanje temperature pretvorijo v led, ta se ob najmanjših pokretih odlušči, pade na obleko, se zaradi telesne toplote stali, pretvori v vodo: hudičev krog! Že oseminštirideset ur pogrešamo topel požirek. Gotovo to ni povod za veselje ali odpovedovanja so postala v zadnjih dneh sama po sebi umevna. Mannhardt in jaz vedno znova skušava najti temo za razgovor, ker ne smeva zaspati.
»Od tu dalje se nam jutri ne more …« ničesar več zgoditi, hočem reči, toda skeptični Anderl poseže vmes in pravi: »Nor’c tega n’kol, šele na vr’h v’jam’m!-« To je Mannhardt že neštetokrat izrekel v zadnjih dneh, tako da nikoli ni mogla nastati preveč zanesljiva gotovost. Šele na vrhu. Tristo metrov približno je ta vroče zažeI+ljeni cilj nad nami. Razgovor postaja vedno bolj skop, naše nočno prebivališče še vedno ni najbolj udobno. Medtem poskušam celo druščino zabavati. Postavljam vprašanja, kakšne želje bi vsakdo postavil na Scheideggu. Kinshofer, Almberg in Mannhardt, trije sladkosnedneži, so si edini: deset desertov za vsakega ali en ogromen zavitek; sam sanjam o hrustljavem rjavo pečenem piščancu, k temu sodček piva. Še teden dni imamo dopusta, to bodo lepi in počitka polni dnevi: smučanje in postopanje, medtem pa bomo gledali navzgor v severno steno, drugega nič.
Moje noge postajajo brezčutne; z bingljanjem se moti cirkulacija krvi. Prosto, pokončno sedenje utruja. Ure, čez dan strahotno kratke, ne minevajo. Če bom tako obsedel, bodo tudi moje noge zjutraj brezčutne. Na grebenu se za nekaj centimetrov pomikam sem in tja, da bi se gibal. Potem odrešilna ideja: desno na visečem nahrbtniku najdejo moje noge blagodejno počivališče. Ta lega je sicer dokaj negotova, toda da se prenašati laže kot poprej.
Postaja mirno, nobene besede več, le tiho šuštenje vetra je slišati. Šele na vrhu, je dejal Anderl. Jutri?
Potem je laže prenašati težave te noči. Ali šele pojutrišnjem? Kaj lahko še pride?
Gledam skozi odprtino za zrak v noč. Visoko zgoraj horizont gora — zvezde, vedno so nad nami. V tej noči so njihove lučke čistejše kakor kdaj koli. Nam nasproti črne skale, še vedno konkavne stene, ki se odlomijo v pajkov kotel, petsto metrov visoko v steni, katera je že leta moja plezalska želja. Majhen bel madež v velikem področju Evrope, v kateri ni več neodkritih področij in najbrž tudi ne skrivnosti. Stena
pozimi, o kateri nihče ničesar ne ve — brez dvoma »bel madež«, neodkrito področje. Kakšen rezultat je pričakovati na koncu raziskovanj neodkritega področja? Nobenega v smislu znanstvenih raziskav, tudi nobenega, ki bi služil v dobrobit človeštva. Nismo imeli namena iskati posebno kamenje, niti smo opravili ledene in snežne meritve, le ti dnevi našega velikega odkritja bodo v nas štirih vedno ostali: divje doživljanje, razburljiva pustolovščina, bližina smrti, tudi lepote odrešilne ure na soncu, rast krasnega tovarištva, strah in napetost — vse. Izvor sreče za nadaljnje življenje z njenimi zaprekami in višinami. Svojevrstno: na tem doslej najvišjem od nas doseženem mestu se mi oddaljenost navzdol do ljudi niti ne zdi tako neskončna. Bližina vrha.
Spomini.
Toda najprej vrh. Opis vzpona vem dobesedno na pamet. Štiri raztežaje čez strmi led — skalnate plošče poleti — potem greben, ki loči severno od severovzhodne stene, nato vrhno ledišče. Od tam je treba upoštevati le nekaj stavkov opisa.
Mraz grize. Upam, da bodo moji preveč občutljivi prsti vzdržali, ker so še v luskah od ozeblin na Lyskammn. Vedno znova motim dremajočega Mannhardta, ki odklanja Ronicol. Požirati tablete je mučno. Boli me hrbtenica, pokončna drža postaja nevzdržna. Večkrat pogledam na uro. Naj bo počasi minevajoči čas zadnja izkušnja? Druga ura po polnoči. Kje je sedaj Traudl. Še v Monakovem, ali jo je Kaspar že obvestil, da naj pride na Scheidegg? Zavoljo nje si delam resne skrbi, v obraz leden snežni prah. Še vedno se vzpenjamo, če je na Scheideggu in nas vidi v steni, ji bodo kljub mrzli senci. Toda niti ne dvesto metrov visoko se sveti največjemu zaupanju odpovedali živci. Kaj vse je morala reva prestati v zadnjih tednih. Večer pred predvidenim odhodom sem preživel skupaj s štirimi mladimi, simpatičnimi Saksonci, ki so kratko pred tem opravili prvi zimski vzpon direktne severne stene Velike Zine. Tudi Jörg Lehne in Siegfried Low sta poleg. Zastavljala sta neprijetna vprašanja. Dopust — tri tedne? Potrdim.
Vzhodne — ali Zahodne Alpe? Postalo je kritično, »Ne, ne… nikamor… tri otroke… kaj mislite!« Nikamor? Prekleti bratje, sem si mislil… Končno rešilna ideja: »Zakaj, lahko je kdaj tudi drugače. Najprej en teden Pariz, potem dva tedna Sestriere. Tam so krasna smučišča!« Zakaj sem prišel ravno na Pariz in Sestriere, ne vem; morda, ker ne poznam niti Pariza niti Sestriera?
Olikan fant si postal, sta dejala. »Fin« fant mora biti včasih tudi gostoljuben: jutri planinska pojedina pri meni. Predvideno predavanje v Lindauu sem odpovedal, da bi naslednjega dne odpotoval skupno z Mannhardtom in Kinshoferjem.
»Kako si le mogel ravno zadnji dan povabiti pet lačnih plezalcev, ko je že brez tega tako vse narobe! V vsakem kotu in povsod ležijo tvoje stvari za severno steno!« je grajala Traudl, in to upravičeno. Bila pa je še ena prijetna urica. Samo — telefon!
»Da, prosim?«
»Človek, Toni, si še tukaj?« sem slišal presenečen glas.
»Da.. . (odmor) … da, tukaj sem še; na obisku imam plezalce… Pariz… Sestriere… pozdravljen!«
»Kaj? Pariz? Ali so ti že meša?« sem še slišal. Sedaj se moram smejati, ko mislim na neprijetna skrivanja, smejati se zopet enkrat iz vsega srca, to mora biti lepo.
Šesta noč noče vzeti konca. Moram najti drugo lego, tako ne gre več — moj utrujeni hrbet. Levo od mene se greben malo dviga. Previdno poskušam nasloniti mojo levo stran — čudovito. Tako se lahko imenitno spočijem.
Od časa do časa celo za hip zaspim. …
Komaj da smo zaznamovali svitanje mladega dne (12. marec) se že gibljemo. Niti minute dlje nočemo ostati v tej neprijetni okolici. Ob sedmih (!) naskakuje Toni Kinshofer prve metre, skoraj enako kot včeraj: najprej nekaj stopinj v gladki led, potem potegne navzgor. Eden za drugim. Meter za metrom narašča naše veselje nad plezanjem, kajti sedaj nam ni treba več računati z dnevi, le ure nas ločijo od vrha. Na robu grebena med severno in severovzhodno steno vlada vihar, ki nam meče horizont — greben — uokvirjen v bleščečo srebrnino. Naše napredovanje spremljajo ogromne snežne zastave — krasno!
Anderl Mannhardt pride k meni, na začetku vrhnega ledišča. Gleda navzgor, nagne glavo in reče: »Sedaj je kon’c, lahko se razvežemo!« Jaz sem brez besed. Anderl Mannhardt, skeptik severne stene, se želi tukaj odpovedati vrvi? Vendar z nobeno besedo ne vztraja pri svojem predlogu, ker bi s pol ure, ki bi ji jo prihranili brez vrvnega varovanja, ničesar ne pridobili. Potem rečem: »Anderl, na tem ledišču se je zgodilo tisto z Ulijem Wyssom in Karlom Gondo — le nekaj metrov pod vrhom.«
Naši pogledi potujejo od srebrnega roba gladko ledene ploskve navzdol — v strašno praznino. Misel na tisto dogajanje je tu skoraj boleča. Uli Wyss, v duhu vidim njegovo majhno, okretno postavo, njegov ozki obraz, njegove plamteče oči, njegove drobne roke. Z njim sem doživljal čudovite dneve, tedne in mesece v gorah: Ratikon, Wetterstein, Alpe Berchtesgadena, Gesause, Wilder Kaiser, Dolomiti, Bergell, Montblanc, Dauphine. Srečne ure, minute obupa skupaj z Ulijem. V »zajedi smrti« v Gesausu je vzdržal moj padec, ko sem si razbil pri tem nos; ponoči je položil svoj mokri robec na moje ustnice. In potem snežni vihar v sestopu z Grandes Jorassesa, brez upanja, da bova sestopila: »Vdaj se,« je rekel, »saj nima več smisla!« Pred devetimi leti je to bilo. Z Ulijem in menoj ni šlo vse tako »gladko«, najina nasprotujoča si mnenja so se večkrat križala … in tukaj je bilo konec njegove ravne poti, neverjetno. Petdeset metrov pod grebenom so zadnjič zadnjič videli Karla Gondo in Ulija Wyssa, potem se je zaprla meglena zavesa. Morda sta dosegla greben, morda sta strmoglavila preko vrhnega grebena pri vzponu na severni strani? Nihče tega ne more povedati.
Do te ure na vrhnem ledišča sem se upiral postaviti občutljivo vprašanje: ali je vzpon Wyssa in Gonde do konca izpeljana ponovitev ali ne? Heinrich Harrer piše v svojem opisu Eigerjeve severne stene: ».Kronisti Eigerja so trdi. Štejejo le živeče, ki so preplezali steno do zadnjega metra.« Toda kdo so »kronisti Eigerja«? Gotovo ne Heinrich Harrer in drugi možje, ki so se pretolkli skozi severno steno, v najboljšem primeru ljudje za zeleno mizo. Severna stena se konča na grebenu, torej je šteti to preplezanje kot trinajsto ponovitev. To smo dolžni obema mrtvima tovarišema, bi menili.
