Polet, 24. marec 1963
Toni Hiebeler
Tudi trdi »kronisti Eigerja«. Na grebenu nas sprejme sijaj življenja. Za zdaj najdemo le stvarne besede — o vesolju, o sreči, v tem trenutku ne govorimo. Ne občutim je še zavestno. Le na obrazih svojih tovarišev, mislim, sem nekaj tega odkril. Greben bi lahko imenovali kot prečko med življenjem in smrtjo: desno ledene sence, levo bleščanje sonca. Po njej se vzpenjamo naprej. Nehoteč postane prvi vrh duševna, končna točka naše poti.
Svet okoli nas je svetel in jasen. Vrhovi in snežišča žarijo. Stiski rok, ki si jih podamo, so trdi, kajti roke so se vedno vajene trdih prijemov, ali iz oči mojih tovarišev žari toplota. Vsakdo izreče drugemu kratke besede zahvale — v tem leži vsa slovesnost. Zahvale za našo plezalsko srečo, ki nas nikoli ni zapustila, ne moremo niti izreči. Kaj bodo pomenili ti dnevi v severni steni za naše nadaljnje življenje? Kadar sem prej po trdih urah plezanja in mrzlih noči stopil na vrh, sem mislil, da se bo v mojem mladostnem navdušenju svet premaknil s tečajev. Sedaj občutim samo odmikanje napetosti. Vse je tako mirno. Jutri ali pojutrišnjem komaj, bomo lahko dojeli dogajanja zadnjih šest in pol dni. Sedaj še ne, nismo še čisto »tukaj«. Ko bomo v naslednjih dneh ležali spodaj na Scheideggu na toplem soncu — tedaj šele bo v nas zaživela vsa sreča.
Na glavnem vrhu, ki ga kmalu dosežemo, se zadržimo le nekaj trenutkov, ker želimo čimprej navzdol. Želimo se osvoboditi Eigerja, ki nas je potegnil v svojo mrežo…
Udobno sestopamo čez snežišča in preseke blago nagnjenega zahodnega pobočja. Svobodno gibanje, ne da bi mislil na nevarnost padcev, je blagodejno. Potem vidimo na polovici zahodnega pobočja tri majhne točke, ki so se počasi pomikale navzgor. Potrebno je precej navdušenja, povzpeti se v tej vročini na Eiger; o tem smo si vsi edini.
»Mogoče je Kaspar von Almen zraven?« reče Kinshofer.
»Kaspar? Ne, ta je naš prihod na vrh ugotovil z daljnogledom in to je zadostovalo,« sem pojasnil, »danes mora Kaspar skrbeti za hotel, kajti nedelja je. Vse nevarnosti so za nami, ni se več treba česa bati.«
In kljub temu komaj lahko verjamem, Kaspar se ni hotel prikrajšati, da nam ne bi sredi zahodnega pobočje stisnil roko. Robert Seiler, kateremu se je posrečila peta ponovitev in mladi vodnik Hilti von Almen, ki je pred dvema letoma preplezal severovzhodno steno, sta tudi zraven. Prisrčno pozdravljanje, veselo snidenje …
»Ves svet je spremljal vzpon!« reče Kaspar. Ves svet? Nemočno smo se spogledali, nismo mogli dojeti, da bi naš vzpon, ki je potekal dokaj »gladko«, brez senzacij, lahko vzbudil zanimanje javnosti. In razen tega: »Kdo je blebetal?« hočem vedeti.
Kasparja von Almen smo prosili, da posreduje podatke šele takrat, ko se ne bo mogel več izmakniti. Da, še več: Kaspar je bil tisti, ki mi je pred prihodom na Scheidegg vsiljivo pisal, da nihče ne sme kaj zvedeti, saj je bilo že dovolj hrupa o Eigerju. Poleti je skoraj nemogoče ostati neodkrit v steni. Pozimi pa jih gleda malo navzgor.
»Nihče ni blebetal,« reče Kaspar »toda letala so vas drugega dne opoldne zvohala.« Potem se je vest razširila kakor ogenj. Tretji dan (8. marec) pa se ni dalo ničesar več prikrivati; tokrat je prevzel informacijsko službo, ker je samo on poznal našo opremo in naš podrobni načrt. S tem smo se vsaj izognili, da bi se tisk polastil napačnih podatkov.
Kaspar von Almen je pripovedoval o svojih težavah; podnevi in ponoči je visel na telefonu. Mimogrede smo zvedeli, da o našem izstopu iz jaška javnost ni bila obveščena. Dobro, pustimo pri tem; moji tovariši in jaz smo si edini o tem, kajti imamo čisto vest: prvi del do jaška je bil premagan pri poskusu. Kaspar von Almen nam prizanesljivo pove, da so na Scheideggu navzoči zastopniki svetovnega tiska. Ničesar zoper tisk, toda novica zmanjša naš zagon sestopa. K temu ima Kaspar von Almen še eno veselo presenečenje: kavo in steklenico plemenitega šampanjca! Zamašek poči — dragocen poždrav.
V grobih orisih pripovedujemo o zadnjih dnevih in nočeh in na koncu razložimo, da je uspeh pripisati le ugodnemu vremenu.
»Seveda,« meni Kaspar, »toda ugodno vreme si moramo najprej zaslužiti in samo z ugodnim vremenom tudi ne bi šlo!«
Potem počasi sestopamo čez zahodno pobočje. Pred postajo »Eigerjev ledenik« vidimo nešteto pikic, ki so se premikale. Ljudje? »Da, čakajo na vas,« reče Kaspar »tvoja žena je tudi med njimi; hrabro se je držala.« Iz poročil in knjig vem o številnih »Eigerjevih radovednežih«, katerih večino je označiti s »senzacije lačni«. Zaradi tega imam neprijeten občutek, biti obdan od tolikih ljudi. Moji trije tovariši so že prispeli do prvih predstraž. Kaspar, Seiler, Hilti von Almen in jaz imamo še nekaj sto metrov do tja. Če bi lahko obšel ta sprejem na levo? sprašujem Kasparja. »Ne, tega ne smeš, sicer velja, Hiebeler je ponosen in važen!« Biti ponosen in važen, za to je potrebno misliti in imeti mnenje. Nismo sicer izčrpani, pač pa zelo utrujeni, vsaj kar se mene tiče — v prvi vrsti psihično. — Stresajo nam roke, nas trepljajo po ramah — polni hvale smo. Le Albert Eggler, vodja zmagovite švicarske odprave na Mount Everest, ve za našo žejo. Kaspar meni, da je najbolje, počakati tukaj, v pol ure bo zadnji vlak odpeljal to številno množico. Čakamo, toda tudi zadnji vlak in ljudje čakajo. Torej gremo. »Hej, Toni, moj dragi…« zaslišim topel moški glas, ki mi ni neznan. Dejansko: Guido Tonella, sloviti publicist Eigerja iz Ženeve, sam uspešen plezalec, ki je pred leti oblikoval pojem »Evropske naveze« mi pade okoli vratu. »Vesel sem,« pravi Tonella, »danes imam rojstni dan — je moj najlepši. Toda sedaj hitro, tam doli je tvoja Traudl!«
Tonella me spremlja navzdol — srečno snidenje. Skozi Traudlino telo se čuti drget, toda iz sebe ne spravi niti besedice, kajti joka od sreče. Sreča in istočasno razdvojenost me zgrabita. Uradniki železnice Jungfraujoch so bili v zadregi; sestaviti je bilo treba posebne vlake. Končno je šlo navzdol k Scheideggu — ponovno vihar navdušenja. Edi Hosch, nevaren čuvar severne stene, je vlekel svojo harmoniko in me spraševal, kako je z mojo poškodbo hrbtenice. — V parni kopeli se pomirimo, v hotelu nas sprašujejo po telesnih željah: Zavitek za moje tri tovariše, pečen piščanec zame. Namesto ogromnega zavitka, nam servirajo polno skledo rezancev — neljuba besedna pomota, toda tudi rezanci so dobrodošli. Na krasnem piščancu lahko samo hrustljam — da bi jedel z užitkom pa sem bil preveč vznemirjen. Zunaj čakajo novinarji. Tiskovna konferenca.
»A konferenca? Zakaj?« sprašuje Mannhardt presenečeno. To smo dolžni številnim ljudem, ki so se za nas bali. — Šele po polnoči smo popadali v postelje; bil je naporen dan.
