Jože Vršnik: Naša mati so pripovedovali: »V mojih mladih letih so bila vremena dostikrat zelo huda. Ko so me nesli h krstu, je bila povodenj takšna, da niso mogli z menoj po Sockah (soteskah) v Solčavo. Morali so me nesti raz Klemenče k Sv. Duhu in naprej na Macesnika. Šele od tam so mogli v Solčavo. Tudi tvojega očeta Martina so morali nesti raz Robane na Knežje, potem pa po planinski stezi v Solčavo, ker je tu spodaj povodenj vse brvi odnesla. (Mostov takrat še ni bilo. Naš oče in mati sta bila rojena oba na en dan).
Zime so bile takrat zelo hude. Snega je večkrat padlo toliko, da brez krpljev niso mogli nikamor. Nekoč je Lojz hodil iz Solčave domov. Po Riflu gor je še nekako gazil, ko je pa prišel do njiv. ni mogel več naprej. Pa se je domislil in zlezel na plot in po vrhu plota srečno prišel do doma.
Poslopja so bila vsa zgrajena zelo močno, kadar je pa zapadlo več metrov snega na debelo, so bili pa le v skrbeh, da bo kak »grušt« polomilo. Raz lesene strehe (škodle) sneg ne zdrsne rad. Takrat so raz strehe sneg žagali. To so storili tako, da so na vsako stran strehe postavili dolgo letvo, po nji sta zlezla na vrh strehe dva možaka in z dolgo vrvjo žagala sneg tesno pri škodlah od slemena navzdol. Ko sta ga tako odžagala skoz do kraja strehe, je sneg zdrsnil na tla in poslopje je bilo razbremenjeno.
Nekoč je zapadlo veliko snega. Ko se je zvedrilo, so opazili na neki njivi nekaj rdečega na snegu. Radovedni so bili, kaj je. Mati so naprosili Urbana — mojega najstarejšega brata — da si je navezal krplje in šel gledat. Našel je kakor za naglavno ruto velik prostor na snegu, ki je bil krvavo rdeč, ni pa bilo nobene sledi in nobenega znaka, da bi bila tu umorjena kakšna žival. Zajel je v neko posodo tega snega in ga prinesel domov. Vsi so ta sneg opazovali in nazadnje tako presodili, da je bila to vetrova kri. Ta sneg so stopili, krvavo rdečo vodo pa zlili v steklenico in kot dragocenost shranili v omari.
Ker je Klemenča domačija na hribu, je vsem vetrovom zelo izpostavljena. Dostikrat so tu strašni viharji in snežni metež. Še v Jamah (sosednja kmetija), kjer so bolj za vetrom, je nekoč vihar dvignil pol strehe raz hlev in jo kar celo nesel na vrh njiv. Tam jo je pred gozdom spustil na tla.
Kadar je veter posebno hudo divjal, so rekli: »Se je pa že spet nekdo obesil ali kakorkoli napravil samomor. Takrat vselej veter divja.« Kadar je veter posebno pobesnel, so Klemenča mati dali na krožnik blagoslovljenega pepela (od lesa blagoslovljenega na cvetno nedeljo), pa malo krušnih drobtin, par kapljic šentjanževega vina in par kapljic vetrove krvi. To sem morala nesti na hrib in nastaviti vetru, da je vse odpihnil raz krožnik. Stari so bili prepričani, da je bil veter s tem darom potolažen in da se je kmalu unesel. Nesti pa sem mu morala vsakokrat jaz.«
Pripomnim še to, da se vetrova kri ni nikoli pokvarila. Zmeraj je bila tekoča, gosta in take barve kakor takrat, ko so jo vlili v steklenico. Imeli so jo do takrat, ko so jim Nemci hišo in vsa poslopja požgali. Torej nad šestdeset let.
