Razgled po svetu 2/1963

Tine Orel

SEVEROVZHODNA STENA PIZ BADILE je po Buhlu malo iz mode. Lani je bilo v njej več požleda kot ponavadi, zato je bila še manj vabljiva. Le štiri naveze so se prerinile skozi to najtežjo smer v Bregagli: Trije Avstrijci s tremi Francozi, Švicarji Etter in Allmen ter Wittek in Belina. 28. avgusta je iz zgornjega dela smeri sestopila francoska naveza in je to v snegu odlično izvedla. V višini 1906 m je SAC, sekcija Bregaglia, postavil kočo nalašč kot izhodišče za znani raz Badile. Od koče do vstopa je poldrugo uro, iz Bondoja pa je koča dosegljiva v poltretji uri. Tudi ta stena spada med tiste ugledne plezalske »playgrounds«, v katerih so se po vojni preizkušali najboljši plezalci. Mi tu še nismo nastopili.

TAIVAN (Formoza), subtropski otok, danes v središču svetovne hladne vojne, ima zanimiv relief, ki ga znameniti švicarski geolog Arnold Heim primerja z Alpami. L. 1958 ga je povabila »svobodna kitajska vlada«, da bi nadaljeval delo japonskih geologov pri iskanju nafte. Kot geolog je imel prost pristop na vse vrhove, tudi na najvišjega, ki je bil na starih kartah imenovan Mt. Morrison (3950 m), na novih pa Yušan (3997 m). Za vodnika mu je CPC (Chinese Petrol Corporation) dal mladega inženirja Čen-TungČunga, ki je znal tudi japonsko. Japonščino stari Tajvanci še znajo. Z ozkotirno železnico sta se pripeljala do Ališana (2247 m), zdravilišče, a brez hotelov. Vas so postavili na noge Japonci zaradi eksploatacije širnih in bogatih gozdov. Do višine 2500 m so Japonci pogozdili svet z japonsko kriptomerijo, na robu gozda pa postavili metereološko postajo in ogradili botanični vrt, kjer rastejo ostanki pragozda. V Ališanu je bilo težko dobiti nosače, računali pa so 8 šv. frankov na dan. Prvo počivališče je bilo na Tataki (2550 m), velikem gozdnem delovišču, kjer so vse opravljali z motornimi žagami, od tu pa je bila zgrajena nova cesta za nov napad na višje gozdne sestoje. V višini 2800 m raste bambus kot podrast, sicer pa sestoji gozd iz borovcev, bele in rdeče jelke (Pinus, Abies, Picea). Vmes je še pacifiška tsuga in hrastje (Quercus gilva). Heim ugotavlja historično geološko sorodstvo z Alpami in ga utemeljuje tudi z rastlinstvom. V višini 3000 m je največ cipres, med katerimi najviše zraste Red Cypress (Chaemacyparis formosensis). Doseže 60 m višine in do 20 m obsega. Podobna vrsta ciprese, nekaj manjša, se zato imenuje »taivanensis« in ima najboljši les. V višini 3100 m so zadeli na opuščeno stražarnico iz japonske okupacije. Tu so jih dohiteli Čangkajškovi oficirji. Iskali so poti praprebivalcev, ki so v predhistorični dobi prišli z malajskih otokov in so se pred Kitajci umikali v gore ter njihovi ostanki še danes žive. Gozd sega še do 3800 m, na osojni strani še nekaj više, Heim je tudi tu ugotovil alpsko rastlinstvo, predvsem sleč, ki je tako košat, da spominja na rušje, na prvi pogled. Tu je Heim slišal peti kraljička (Troglodytes), najmanjšega in najpogumnejšega alpskega ptička. Nad gozdom je sledil gruh vse do vrha. 100 m pod vrhom Yušana (3997 m) je observatorij, kjer so prespali. Temperatura je znašala —4° C. Naslednji dan so šli še enkrat na vrh, edinstven zaradi svojega krožnega razgleda. Svetovno znani geolog, ki je delal na vseh kontinentih, je užival srečo tega razgleda pri 76. letu, želel pa je to doseči več kot trideset let, ko je v Kantonu dociral geologijo na Sunyatsenovi univerzi. Od 1. 1909, ko je na Grenlandiji iskal premog in grafit, do l. 1961, ko je prav tja vodil akademike, je prekrižaril kot geolog, botanik, biolog in zoolog skoraj ves svet: Iskal je nafto na Malajskem polotoku, v Južni Kitajski, na Japonskem, na Havajih, v ZDA od enega konca do drugega, v Mexici, na Poljskem, v Franciji, v Arabiji, Romuniji, prepotoval je Afriko od Aleksandrije do Capetowna, Tibet, Siam, Indonezijo, Južno Ameriko. Bil je vodja prve znanstvene himalajske ekspedicije z Gansserjem in dveh ekspedicij v Patagonijo. Med zadnjo vojno je delal večji del v Argentini in Čilu. Po vojni je v Peruju svaril pred ledeniškimi vodami in jezeri. Tudi v teh letih je delal po vsej Afriki, v Prednji Aziji, v Nepalu in Indiji, na Spitzbergih, Islandiji, Aljaski in na Japonskem. Vse svetovne petrolejske družbe so ga klicale, po vojni pa tudi mlajše, »nacionalne«. Nehru ga je klical na posvet, Iran Oil Corporation ga je ob 50-letnici obstoja povabil na slovesnost v znamenju hvaležnosti. Tudi v SZ je bil na geološkem kongresu 1. 1937, skratka, v 50 letih je spoznal ves svet.

ZERMATT 1961/62 bo zapisan v zgodovini zaradi zimskega vzpona preko severne stene Matterhorna. Kljub slabemu poletju je bila plezalska bera vendarle obilna. 17. marca 1961 je s severno steno Matterhorna na tihem poskusil Bonatti. Prišel je do 3800 m, pa ga je pognalo slabo vreme. Sledili so prvi poljski, češki, italijanski in angleški vzpon. 19. vzpon preko te stene je zabeležila švicarska vojaška naveza. Konec l. 1961 sta vstopila v steno Švicarja Etter in Allmen, v prvih dneh januarja Hiebelerjeva mednarodna naveza, v drugi polovici januarja oba Hubra, 3. februarja pa so vstopile kar tri naveze: Švicarja Allmen in Etter, trije Nemci Siegert, Kauschke in Bittner in dva Avstrijca Schlommer in Krempke. 4. februarja 1962 ob 15,30 sta bila oba Švicarja kot prva na vrhu. Pri sestopu sta morala še enkrat bivakirati. Imeli so slabo vreme, — 25° do — 30° C. Ostale naveze so prišle na vrh 5. februarja ob 11 h. 21. in 22. vzpon preko zimske severne stene Matterhorna je eno največjih alpinističnih dejanj zadnjega časa.

GRŠKO PLANINSTVO je ob 30-letnici obstoja ugotovilo, da je v vseh dejavnostih močno napredovalo. CAH (Club Alpin Hellenique) goji popotovanje, plezanje, jamarstvo in smučanje. L. 1940 je znašala površina planinskih koč 380 m2 , 1. 1960 748 m2 . Iz tega se vidi, da imajo majhne koče. L. 1959 so odprli na Zirii v severnem Peloponezu kočo z 18 ležišči v višini 1750 m. Najvišjo kočo imajo na Olimpu na platoju Profitis Ilias 2650 m, poleg te še pet manjših planinskih koč, raztresenih po vsej Grčiji. Na Olimpu je tudi vojaški smučarski center. CAH gradi tudi smučarske vzpenjače in sedežnice, na Vermionu in Zirii obratujeta žičnici vso zimo. Od 1. 1959 dela plezalna šola na Olimpu, imajo dva francoska inštruktorja po imenu Rene Pillas in Jacques Nestgen. Šola je v taboru pod steno Štefani in Profitis Ilias in ima do 30 slušateljev. Ponovili so nekaj italijanskih smeri do IV. Poleg Olimpa je za plezavce zanimiv Ghiona, ki ima 1200 m visoko NW steno (vrh Piramide). Tu je grška naveza Michiailidis in Leondiadis v 25 urah naredila prvenstveno smer V. in V +. Ista naveza je preplezala 700 m visoko vzhodno steno Neraidorahi, stopnja IV. V pogorju Helmos so grške naveze našle še več smeri te stopnje. Tudi smučanja jih uče Francozi. Vsako leto CAH prireja smučarski šampionat na Olimpu, Parnasu, Vermionu, Pelionu ali Zirii.

KAVKAZ je od 1. 1958 spet odprt za zahodne alpiniste. Zahod je to gesto SZ z veseljem pozdravil in se pri tem spomnil na pionirsko delo, ki so ga zahodni alpinisti opravili na Kavkazu v 30 letih tega stoletja. Kavkaz je 1215 km dolg, je pa ožji, kot so Alpe in po konfiguraciji precej drugačen, na severu in na jugu. Doline v tej geosinklinali drugače potekajo, tudi ledena doba je imela druge karakteristike. Ker ni prečnih dolin, je hoja po Kavkazu zamudna; ker ni takšne poledenitve, je pogled nanj slikovit. To velja vsaj za vzhodni Kavkaz, vzhodno od glavne diagonalne ceste. Zahodno od Kazbeka (5043 m), ugaslega vulkana, je Kavkaz pod udarom suhega stepskega vetra iz Srednje Azije. Pozimi je okoli Kazbeka silen mraz, v juliju pa je v višini 1800 m povprečna temperatura 10° C, torej povprečno precej višja kot v Alpah. Gozdna meja je pri 2100 m. Vsi ledeniki leže na severni strani. Severozahodni Kavkaz je pod vplivom črnomorske klime z milo zimo in vročimi poletji, zato Rusi tu nameščajo svoje alpinistične »lageri«. Sovjetska alpinistika je še vedno usmerjena v množičnost. V »tabore« sprejemajo sindikati ali vodstvo tabora samo — po natančnem zdravniškem pregledu in po nizki pristojbini. Kurz traja štiri tedne. Za nizko pristojbino dobi tečajnik vso opremo (čevlje, dereze, cepin, vetrovno obleko, nahrbtnik in drugo). Vsak inštruktor vodi štiri tečajnike. Vsi vzponi so kategorizirani. Višje kategorizirani vzpon sme tečajnik nastopiti šele, če je prej opravil dva vzpona nižje kategorije. Vodja naveze mora pred vzponom izbojevati pravo »papirnato vojsko«: Izpolniti formularje, nakar dobi zvezek opisov, popisanih z roko. Tiskanih vodičev ni. Od Elbrusa do Kazbeka ni nobene koče, nobenega »bivacco fisso«. Tečajniki zato zastonj dobe šotor in proviant in to v obilni meri. Povprečno je na težjih vrhovih Kavkaza po 300 ruskih alpinistov. To pomeni, da za zapadne alpiniste v Kavkazu ni več mnogo neodkritega ostalo. Nekateri deli Kavkaza niso pristopni, češ, da se tam gradi cesta, da se še niso vrnili med vojno evakuirani prebivalci i. p. Nesreč je zelo malo, ker so ukrepi za varnost zelo strogi. Vsaka naveza mora imeti najmanj štiri može, če pa je »lager« daleč, mora iti na pot vsaj 12 oseb. Turo morajo obvezno javiti, opazujejo jih pa tudi iz doline. Inozemci dobe za spremstvo ruskega inštruktorja, včasih tudi ženskega spola. Inštruktor ima s seboj kratkovalovni oddajnik, po katerem je stalno zvezan s taborom. Gorsko reševalno službo v zapadnem Kavkazu je organiziral Gradčan Kropf, vendar nima veliko dela, kakih 20 akcij na leto. Vsi tabori so pod upravo CTEU (Centralnoje turistsko ekskurzionnoje upravljenije), kamor se prijavljajo tudi vsi inozemci. Tu dobe pregled nad vsemi tabori in vzponi, ki jih ti tabori omogočajo. CTEU poskrbi za brezhiben prevoz v Kavkaz in za oskrbo na vsej poti, obisk Moskve in Kiieva CTEU ponavadi vključi. Tabori razpolagajo z lesenimi hišicami. Ločijo tabor za turiste in alpiniste, vzponi za prve so lažji.

BEZENGI — LAGER na Kavkazu je eden od najbolj znanih. Leži v višini 2100 m in ima samo šotore. Je izhodišče za najlepše pettisočake. Pred njim se dviga ponosni tetraeder vrhov Koštan — Tau (5145 m) in 4860 m visoka Gistola na zahodnem koncu 12 km dolge ledene trdnjave — stene Bezengi, ki spominja po svojem obsegu in veličastju na Himalajo. Poleg Koštan-Taua je danes zelo cenjen Dych-Tau (5198 m), prava moda za zahodne alpiniste in sovjetske. Toliko je ponovitev, da so vzpone, ocenjene na 5, znižali na oceno 4a. Tehnično skala ni težavnejša od 3, toda tura je? dolga, tudi po pet dni, in računati je treba tudi z višino. Prvi je bil na Dych-Tauu Mummery 1. 1888 po jugozahodni strani. Danes največ pristopajo po severni strani, smer je plazovita. Manj je nevarna smer na Koštan Tau, odkoder je lep pogled na Škaro (5201m), drugi najvišji vrh v Kavkazu. So pa v tem delu Kavkaza tudi lažje ture: Na 4300 m visoki Tin-tin-Baši, 4452 m visoki Baša-auz-Baši, na Salynan-Tan (4348 m), s katerega je lep pogled na zeleno Svanetijo. In seveda še cela vrsta srednje težkih vzponov. Bezengi — lager bo v kratkem dobil dovozno cesto ob reki Čerek, ki jo pozna Evropa najbolj iz Tolstojevih Kavkaških novel. Iz Pjatigorskoka do tabora je 200 km, zadnja vas je Bezengi, cesta pa gre že danes še dalje od vasi. Neruski prebivalci tu so Balkarci. Peš hoje do tabora je tri ure.

DOLINA BAKSAN je drugo središče Kavkaza, ki postaja tudi za zahodne turiste vedno bolj modna. V njegovem zatrepu so 4000 m visoke stene, prelazi drže v legendarno Svanetijo. V bližini so alpinistični tabori za več sto oseb, urejeni hotelsko. Iz tabora v Adylu se odpira pogled na Škeldo. Klimatično je dolina ugodna in ker je tu najvišja gora Evrope 5633 m visoki Elbrus, ni čuda, da je vedno več obiskovalcev. Izurjeni alpinisti se spoprijemajo z Ušbo (4710 m), s severnimi stolpi Škelde (4320 m) in kilometre dolgo severno steno Ilu-Tau-Čana (4303 m). Tudi za manj sposobne je vrsta vzponov na razpolago: Kurmyči (4058 m), Sullukol — Baši (4260 m), Bžeduh-Tau (4271 m) in Dongus — Orun (Svinjska planina 4432 m). Elbrus je perzijsko ime, je andezitni vulkan, ima v višini 4200 m hotel za 200 oseb, iz Baksana se gradi velika žičnica, prva na Kavkazu. Rusi Elbruša ne štejejo več med gore. Vendar je vzpon na vrh še vedno trda enodnevna tura.

BELALA — KAJA (1630 m) je tretji kavkaški tabor, ki ga cenijo predvsem Rusi. Leži v zatrepu doline reke Teberda, ki se izliva v Kuban. Hotelsko urejen tabor je dobil ime po kavkaškem Matterhornu, lepi BellalaKaji. Tudi sem grade cesto, vendar so zaščitni ukrepi zelo strogi, saj gre za največjo redkost v Evropi, za pragozd z izredno visoko in gosto podrastjo in orjaškimi sestoji bukev in macesnov. Vrhovi so tu individualizirani, primerjajo jih Alpam v Oisansu, zato so tu »šole poguma« za Ruse najbolj privlačne. Črno morje je 50 km daleč in je vidno iz vsega 25 km dolgega masiva Dongus-Oruna. Dombai Ulgan (= veliko vdovsko oko) ima severno steno 4a, so pa tu tudi lažje ture: Mali Dombai — Ulgen, Ptvš (3520 m). Težji je masiv Džuguturljutšat (3921 m). Pik Inje (3400 m) je povsem podoben Aiguille Noire v Mt. Blancu in ni težak (2b). Najrazglednejši je vrh Sofrudžu (Lepotica 3785 m), po težavah komaj lb. Bellala — Kaja (Opasana, 3852 m) pa spada med težke vzpone, 3—4, in je simbol doline Dombai. Blizu tam je ledenik Alibek. Ne dosti pod njim je alpinistični tabor s plavalnim bazenom. Odtod so dosegljivi vrhovi Alibek-Baši (3600 m), Erzog (3867 m), Sulahat (3400 m), Semjonov-Baši (3630 m), Karakaja (3893 m) in Aksaut (3910 m), vse od lb do 4a. Lepe plezalne ture imajo Čoča (3638 m), Gran BuUlgen (3915 m) in Dottach-Kaja (3800 m). Stara vojaška cesta omogoča lažji pristop do vstopa, sicer pa se povsod opaža, da SZ Kavkaz odpira turizmu. V taboi-u Bellala-Kaja so 1. 1960 že imeli tudi tiskane opise vzponov. Pri najboljši organizaciji potrebuje turist do Kavkaza štiri dni, v SZ je najboljše potovanje z letalom, kavkaško letališče je v Mineralnih Vodah in v Mestjah v Svanetiji. Sem prispe letalo le iz Kutaissija. Obstaja »Turistskaja maršrutnaja karta« 1 : 250 000. Morzbacherjeva turistična karta iz začetka tega stoletja je torej še vedno uporabna (1 : 140 000). Vodič Atanasjev iz 1. 1912 je zastarel. Centralni Kavkaz je 1. 1935 popisal Levin in knjigo izdal v Moskvi. V knjigarnah te literature v SZ ni. Spričo športne orientacije sovjetskega planinstva morda niti ni potrebna. Z razvojem turističnega Kavkaza pa bo to potrebno. Spričo tega, da je v 1. 1962 naša komisija za alpinizem pri PZS usmerila pogled na Kavkaz, morda niso odveč zgornje navedbe. Upoštevati je treba, da pride zazdaj v poštev samo zamenjava ekip. Toda tudi to je treba organizirati preko CTEU Moskva ali Pjatigorsk. Samo začeti je treba na pravem koncu.

SEVERNO STENO FLETSCHHORNA, ki jo od daleč pozna ali vsaj opazi na tisoče in tisoče potnikov, ki se vozijo skozi Simplonski predor, je prvi preplezal R. Blanchet z vodnikoma Supersaxo in Mooserjem. Pet ur in pol so rabili za 800 m visoko steno, šest ur za dostop iz vasi Simplon do vstopa v steno. Vzpon je ponovil šele 1. 1948 dr. Oertli z vodnikom Taug\valderjem iz Zermatta. Za steno sta rabila 7 ur, za vso turo 20. Tretji so bili v steni Dunajčani 1. 1961, Erich Vanis s 7 možmi OTK. Da je stena tako malo popularna, je krivo to, da v bližini ni koč in zavetišč. Poleg tega je Fletschhorn po novi meritvi iz »Pierre de Niton« v ženevskem zalivu izrinjen iz druščine štiritisočakov obenem s Piz Zupo (4002 m). Nova meritev je namreč vse švicarske vrhove ponižala za 3,26 m. Nova deželna karta prisoja Fletschhornu komaj 3996 m. Stena ni ravno težka, naklonina za moderne čase mila, ima pa smer zelo kočljivo prečnico, ki jo Vanis imenuje živčno prečnico, prečnico v snežni vertikali, ki je res ni podcenjevati.

ZAKOPANE, poljski smuški center, je prvič po vojni dobil svetovno ime, ne samo zaradi tekem, ki so se pozimi 1. 1962 tu vršile, ampak tudi zaradi sijajne ureditve kraja samega. Poljaki se ponašajo z izrednim občutkom za pokrajino in s smislom za vse, kar je zanjo značilno. Vse, kar novega zgrade, je okusno vgrajeno in vsebuje elemente ljudske arhitekture in krajevnih značilnosti. Zapadni komentatorji, ki so se tekmovanj udeležili, so med drugim ugotovili, da so ženski teki prenaporni za tekmovalke in da so medalje dobile na račun svoje ženskosti. Izčrpane so padale v cilj, nabuhlih lic, nabreklih žil, s peno na ustih, žrtve športa, z rezultati, ki bi jih bili veseli tudi moški tekmovalci. To da ne velja za Rusinje, ki so tekle v cilj sveže z nasmehom. In vzrok? Zapadni komentatorji so zvesti naivnosti »svobodnega sveta«: »SZ sistematično trenira svoje tekmovalke. Njihove zlate medalje služijo za propagando političnega sistema.« Trening je trening, trd na zapadu in na vzhodu. Namen mu je po vsem svetu isti: Zmagati ali vsaj doseči čim boljši uspeh.

PLANICA KLUB se je začel snovati l. 1962 z dogovori med tremi prireditelji vsakoletnih smuških poletov. Ime bo dobil po Planici, ki je prva doživela 100 metrski smuški polet. Lepo priznanje tudi pok. inž. Bloudku, tvorcu planiške skakalnice. y zvezi z njo je šlo v svet tudi ime Jožeta Šlibarja, ki se je poleg Recknagla, Lesserja, Happleja in Wale uvrstil med najboljše letalce na smučeh.

PLAZOVI so v zimi 1961/62 terjali marsikakšno življenje, eno celo v Davosu. Plaz je udri v spalnico in zadušil desetletnega sina gorskega vodnika Eitlerja. Plaz je tri dni odrezal od sveta hotel »Silvretta« na Bieler Hohe. V vznožju zahodne stene Hober Goli je plaz zasul 20 vojakov iz Berchtesgadena. Dve uri je trajalo, da so prišli na mesto lavinski psi. V 10 minutah so psi odkrili zasute vojake. Na Weisfluhjochu je plaz odnesel Amerikanca Muhla. Po petih urah so ga našli mrtvega. Na La Berneuse je plaz zadušil smučarskega učitelja in 7 učencev. 40 policistov in reševalcev jih je iskalo ponoči v snežnem viharju, a našli so jih prepozno. Pot, po kateri so šli na tečaj, je doslej veljala za varno.

POPOVA ŠAPKA je prišla v reprezentativno smuško revijo »Der Winter« (maj 1962). Zanimivo reportažo o njej, o njenih terenih, kočah, žičnici in Sar planinskem kupu je napisal dr. Max Schafer. Za marsikoga, ki se je naveličal gneče na pistah v Avstriji, Nemčiji, Italiji in Švici, bo Popova Šapka pomenila pravi smučarski raj.

TATRANSKI MUSEUM se imenuje češki planinski muzej. Uredili so ga po vzoru bernskega muzeja, o katerem smo že večkrat poročali in ki deluje že več kot 50 let. Češki muzej je nastal pod geslom, da kaži gore, kakršne so, ob sedanjosti tudi preteklost, a oboje za — prihodnost. V Zakopanem pa so poleg muzeja 1. 1953 Poljaki uredili še alpinetum poljske Akademije na površini 762 ms 430 različnimi alpinkami. Botanični institut Jagielonske univerze v Krakovu skrbi za semensko službo ogroženih alpskih rastlin. Vstop v alpinetum je prost.

ČEŠKI ALPINISTI so lani (1961), kakor smo že poročali, dosegli lepe uspehe v Zapadnih Alpah. Celo nek švicarski Doročevalec je opazil, da običajno tako ažurne novinarske agencije niso nič kaj skrbele za popularizacijo »češkega« Matterhorna, Grand Capucina, Velike Cine, Eigerja, Grandes Jorasses. Cehi so si namreč s temi vzponi priborili vstopnico v prvi razred svetovne alpinistične elite, nekaterim pa to, kaže, ni prav. Uspehe so imeli Cehi tudi v Srednjem in Zahodnem Kavkazu, kjer je nastopilo zelo veliko čeških navez in so nekatere dosegle tudi prvenstvene vzpone. Navedimo samo te: Kopal, Metras, German, Mašek, prvenstveni vzpon v severni steni Nakra-Tau 4277 m; Jaškovsky, Valtr, Šmida, Červinka v severovzhodni steni DonguzOruna 4452 m; isti severno steno Džan-TuganTau 3991 m. Na Leninov štit 7134 m se je 30. avg. 1961 povzpel dr. Josef Sekyra z mednarodno ekspedicijo. Cehi, ki so stali ob prvih korakih naše planinske organizacije, so nas torej v zadnjih letih občutno prehiteli. Naj navedem kot zanimivo naključje, da je eden od kavkaških plezalcev tudi Tuma.

ROUSSEAUJEVO LETO 1962 je organiziral Office national suisse du tourisme. Rousseau je res v »Novi Heloizi« napovedal, da bo ves svet drl v Wallis in ne dolgo potem so res začeli prihajati. Ljudstvo jih je imelo za ogleduhe, ki opazujejo za prelazi, po katerih bi iz Švice skrivoma gonili ukradene ovce. Kako se je to v 200 letih vse spremenilo! Najbrž ne zaradi hvaležnosti Rousseauju, marveč zaradi atraktivnosti so v 1. 1962 priredili 12 razstav v različnih krajih na eno temo: Kako je Rousseau vplival na javno mnenje in na umetnost. Obisk teh razstav ima svoje ime: Popotovanje v Rousseaujevem letu, saj vede obiskovalca od Ženeve do St. Gallena preko Montreuxa, Sierre, Thuna, Berna, Neuchatela, Basla, Aaraua in Luzerna. Elementi razstav: Rousseaujeva popotovanja v času »Nove Heloize«, Rousseau pri delovni mizi, jezera — vir poezije, alpski slikarji, najstarejša panorama na svetu, dobrine hoje, raziskovalci Alp, Goethejeva potovanja po Švici, alpinist od 1765 do danes, razvoj občutka za naravo skozi šest rodov, kura s toplim mlekom (po molži). Leto so proslavili z dvema velikima prireditvama 3. junija na Lile de St. Pierre, 28. junija v Ženevi. Obe sta skušali pričarati življenje izpred 200 let, znamenite Rousseaujeve »nedelje«. Mesto Aarau si je izbralo razstavo pod naslovom »Kako so slikarji odkrivali Alpe«. Švicarski turistični gospodarstveniki razglašajo, da je po »Novi Heloizi« Švica čez noč postala moda. Od 1761 do 1800 je izšlo 70 različnih izdaj. Poleg Voltaireja noben drug pisatelj ni imel takega uspeha. V Švici je po 1. 1761 zavladala prava invazija tujcev in to tako nenadoma, da za tujce ni bilo niti prostora, kaj šele konforta. Evropa, bogata in premožna Evropa, je začela drveti v zemeljski paradiž, na katerega je pokazal eden najvplivnejših mislecev — Jean Jacques Rousseau.

DAVOS IN KLOSTERS ležita v višini 1550 m in 1200 m in sprejmeta lahko 15 000 gostov. Tudi ta dva kraja imata vse naprave, ki so potrebne za turistično industrijo. Znani so dolgi smuki, med njimi slavni derby s Parsenna, rekordni čas je zdaj 10 minut, kar pomeni, da je smučar vozil po parsenski progi z brzino 70 km na uro. Vzpenjača na Weissfluhjoch ima tak promet, da so jo podvojili. SAINT—MORITZ in Pontresina bosta kmalu združena v turistično skupnost, ko bo stekla famozna vzpenjača na Piz Corvatsch (3400 m), ki bo odprla prekrasen smuški svet in razglede. St. Moritz leži v višini 1800 m in ima za nadaljni razvoj nedvomno največje možnosti. Že zdaj ga imenujejo smučarska Meka. Pontresina (1810 m) je prav tako obdana od cele vrste vzpenjač v višini 3000 m.

ZERMATT, največje švicarsko letovišče in zimovišče, je znano po tem, da je obvarovan pred avtomobilskim ropotom. Zdaj menda bije tej idili zadnja ura, ker so mestni očetje sklenili, naj se avtocesta podaljša iz St. Niklausa do Tascha, 5 km pred Zermattom. Ne bo dolgo, ko bo v mesto hotelov pridrl veletck motorizacije. 3744 GOSTOV na en sam dan (18. avgust 1961) je zabeležil 3450 m visoki Jungfraujoch. Seveda to niso bili planinci, ampak večji del sedeči turisti. To je dosedaj rekord, ki je prejšnjega presegel za 880 oseb. Tri dni prej je bilo na Matterhomu v 14 urah 180 obisko^- valcev te najlepše gore v Alpah. Vse brez nesreče! — Vzhodna stena Watzmanna pa je v enem letu terjala 6 smrtnih žrtev. V 1. 1961 je bila zelo obiskana, v enem samem tednu je bilo v steni 70 oseb! — V 1. 1961 so zabeležili dve letalski nesreči ob dveh najbolj znanih alpskih vrhovih: Letalo z reporterji je krožilo okoli Eigerja in strmoglavilo. Na Mt. Blancu pa je letalo zadelo v žičnico, zgrmelo je več kabin, pri čemer je izgubilo življenje 6 potnikov. Popravilo žičnice je trajalo tri mesece.

HEMINGWAY, svetovno znani ameriški pisatelj, je pred 30 leti smučal v Silvretti. Stanoval je v Wiesbadner Hutte s prijateljem Johnom in je tedaj o smučariji zapisal nekako takole: »Smučala sva ves mesec v Silvretti in sva se sonca najedla. Pred soncem nisi mogel uiti. Samo pod kako pečino in v koči je bila senca. Bilo je prijetno ogoreti, postati črn, toda sonce naju je utrujalo. Lepo, samo sonca nekoliko preveč.«

DACHSTEINSKO VZPENJAČO smo pred leti na tem mestu zabeležili kot vzrok za hudo vročo bitko med gospodarstveniki in zaščitniki narave. Zdaj je bitka končana, zmagovalec je seveda denar, neka štajerska družba bo začela graditi žičnico na Dachstein v kratkem. Žičnica na Zg. Avstrijskem ima izhodišče v Obertraunu ob Halstattskem jezeru in pripelje na severne vršace dachsteinskega masiva v treh etapah: Schonbergalm, Krippenstein, Gjaidalm. Ta žičnica ima na stotisoče obiskovalcev. Štajerce na južni strani Dachsteina to mika. Zedinili so se še za žičnico z južne strani in nič ni pomagal ener- gični dunajski protest iz vrst ljubiteljev narave. češ ohranite znamenito južno steno Dachsteina v miru. Ramsauci pa so odgovorili, da ta stena ni ogrožena, saj bo šla žičnica tri km stran, predvsem pa so žičnico zagovarjali z velikimi gospodarskimi koristmi. V kratkem času so naredili potrebno cesto na Gloss-Alm, menda najlepšo cesto v Avstriji.

S PADALI NA MT. BLANCU so novembra 1961 pristali trije francoski padalci. Z majhnim letalom jih je na vrh pripeljal švicarski letalec Geiger. Skočili so iz višine 100 do 300 m, pristali so 10 do 50 m pod vrhom. Inštruktorji vojaške vodniške šole v Chamonixu so bili na vrhu že pred njimi in to s helikopterji. Pripravili so padalcem pristajališča. Padalci so se vrnili v dolino s helikopterji. Pa še drug ekstrem: 40-letni vojni invalid Merkt iz Speichingena je prišel na vrh Mt. Blanca — brez nog, z dvema protezama. Vodil ga je vališki vodnik Furrer. Imela sta s seboj še pomožno navezo, vendar je Merkt ni potreboval. Gor in dol je turo opravil v normalnem času, hodil je, kakor da bi imel prave noge, je izjavil vodnik Furrer.

PERILLAT je že nekaj časa francoski smučarski »junak«. Njegova popularnost mu nakazuje Sailerjevo pot. Znana pariška firma ga je povabila na snemanje, zapel je dva »slow rocks«, en slow number in en ameriški song. K snemanju ga je spravil znani francoski rock’n roll star Daniel Gerard. Perillat je uspel in prodrl še k filmu. Vendar trdi, da se ne bo spri z amaterstvom, ker bi rad nastopil še na prihodnjem svetovnem prvenstvu v Innsbrucku 1. 1964. »Sicer pa moram misliti tudi na svojo bodočnost, kar naprej ne bom tekmoval.«

HONORE DE BALZAC, poleg Tolstoja morda največji epik vseh časov, je v romanu »Seraphita« 1. 1837 že omenjal smučanje, takrat v srednji Evropi še popolnoma neznano. Roman se godi v nordijski pokrajini. Takole opisuje smuški tek Mine in Serafite: »Sta to človeški bitji ali puščici? Na dolgih deskah, pritrjenih na nogah, švigata po snegu. Na deskah je napeta jelenova koža, ki pride prav, če se Serafita obrne v breg.« Balzac opisuje tudi dimenzije teh desk, stremena in vezi in preproste smuške like. V izdaji iz 1. 1854 je Johannot to smuško sceno ilustriral. Ilustraciji se pozna, da si slikar smučanja ni tako nazorno predstavljal kot pisatelj in da ga je zamešal z drsanjem. Obe smučarki iz 1. 1837 je slikar postavil na rob ledenega brezna, tako da je tudi v smuški pokrajini močno pretiraval.

2500 SMUČARJEV pride vsako uro iz Sestriere na višinske smučarske postaje z raznimi vzpenjačami. Pa še ni dovolj. V znanih zimskih športnih centrih v Italiji prav tako kot v Avstriji, Franciji in Švici posvečujejo kapaciteto mehaniziranega pristopa na smučarski štart. Zle posledice teh ljudskih veletokov s podaljšanimi stopali so se že pokazale, na standardnih pistah prihaja do trkov, do »kolizij«, ki so tem usodnejše, čim razantnejši tempo pista omogoča. Zato premišljajo o ureditvi »prometa« na pistah po zgledu cestnega prometa. V sezoni 1961/62 so že po vseh smuških središčih na glavnih pistah uvedli policijo, ki jo seveda večina smučarjev odklanja, češ, smučali se bomo pa že brez policije. Nimamo še pravilnika o prehitevanju, levo in desno, z akustičnim signalom ali brez, s kakšno brzino itd. Dokler ni veljavnih pravil, tudi policija ni upravičena ali pa slabo vrši svojo nalogo. Da bi vsi pametno vozili, je ravno tako nemogoče kot na cestah. Zato bodo pravilniki potrebni, prav tako njih čuvarji in seveda sankcije. Glavni vzrok nesreč na pistah je vedno hitrejši tempo in dejstvo, da sodobni smučar ne obvlada več globokega snega. Tako pravijo avstrijski smučarski strokovnjaki.

PREDOR POD MT. BLANCOM je bil sredi 1. 1962, vsaj po načrtu dokončan. To bo osmi čudež našega planeta, čudež, ki se je že pred tremi desetletji zdel vsem nemogoč. Toda o njem je fantaziral že Horace Benedict de Saussure, ki je bil drugi človek na Mt. Blancu (3. avg. 1783). L. 1930 se je začel s stvarjo ukvarjati Arnold Monod, po drugi svetovni vojni pa se mu je pridružil — z denarjem comte Dino Lora Tonino. L. 1953 je prišlo do uradnih razgovorov med Parizom in Rimom, 1. 1957 pa sta načrta oba parlamenta odobrila. Dino Lora je postal direktor gradnje na italijanski strani. Dnevno so napredovali po 10 m od vsake strani.

ZNANSTVENO EKSPEDICIJO v Pontsko gorovje in Taurus v Mali Aziji je priredil znani OAV. Imela je gozdarski značaj. Trije gozdarski inženirji, zaposleni s pogozdovanjem v subalpskem pasu v Avstriji, so se odpeliali s volkswagnom, ki jim ga je za ves čas ekspedicije odstopil eden od dobrotnikov ekspedicije, preko Maribora, Zagreba, Beograda in Sofije v Istambul, kjer so se prijavili na gozdarski fakulteti. V Ankaro so prispeli ravno na kurban-bajram, zato so lahko obiskali samo avstrijske, holandske in nemške geologe, ki so v Ankari zaposleni na državnem inštitutu. Ker je kurban-bajram dolg, so odšli v Taurus brez državnega priporočila in podpore. Naslednji dan so bili že v vznožju Ala Daga, ki ga imenujejo »Dolomiti Taurusa«. V Črnem Ala Dagu so jih zanimali predvsem geološki problemi. Stopili so na vse višje vrhove Ala Daga Lorut (3050 m), Sakaja (3100 m), Cakil Dag (3100 m). Nabrali so lepo zbirko fosilov in kamenin, tako da so jih najete tovorne živali — oslički komaj prenesli v dolino Emli preko sedla 40 km daleč. Tu so na brezvodnih pobočjih raziskovali kilikijsko jelko, endemično vrsto jelke, znano samo v Taurusu, ki prenaša sušo še bolje od črnega in belega macesna. Kljub temu se tu gozd katastrofalno umika v nižave. Tu so se povzpeli na 3000 m visoki Ceviclikapic Dag, na 2800 m visoki Sigirmali Dag, medtem ko na 4000 m visoki Demirkasik, najvišji vrh Ala Daga, zaradi nezadostne opreme niso upali. Sicer pa so istočasno ob vzponu odstopili tudi Angleži, bilo je vse preveč ledeno. Po slabih cestah so se nato premaknili na severovzhod. Mimogrede so si ogledali sestoje evkalipta, ki so jih v močvirju Karabučak zasadili avstrijski gozdarji. V Pontskem višavju so jim turški gozdarji nudili razkošno gostoljubje. S sedla Camlik so naredili nekaj lepih tur: Aygir Dag 3040 m, Goliaila Dag 3020 m, Demir Dag 3420 m. Tod okoli so raztresene širne planšarije s po 50 kočami. Gore so vulkanskega izvora in lahko pristopne. V višini 1700 do 2200 m so tu gozdni sestoji še močni, biološko nenačeti, arhaično gojeni. Avstrijski gozdarji so uplenili tu ogromno materiala za svoje herbarije. Posebno jih je očaral sleč, ki cvete tu vijoličasto, rumeno, belo in oranžasto. Poleg tega so seveda zajemale kamere, en inženir pa se je poskušal še z akvareli. — Res je značilno, kako se naša severna soseda vztrajno in po raznih poteh uveljavlja v svetu in njegovih gorah.

SPOMENIK ZDARSKEMU bodo postavili avstrijski smučarji in planinci. Matthias Zdarsky se je 1. 1856 rodil na južnem Moravskem kot deseti otrok nemškemu mlinarju v Košihovicah. Od 1. 1896 je bil najvidnejši avstrijski smučarski pionir. Živel je v Lilinfeldu, umrl 1. 1940 v St. Poltenu. Zdarsky je začetnik slaloma, znan je po svojem šotoru in kot velik prijatelj planin znan po vsem svetu. Impozanten spomenik so odkrili tudi ustanovitelju Alpenvereina Franzu Sennu. Pri otvoritvi spomenika je govoril sam univ. prof. dr. H. Kinzl in dejal, da je AV v svojem stoletnem obstoju ves čas delal po smernicah, ki jih je dal ta otztalski župnik. — Pri tem najbrž ni mislil na ofenzivno vlogo, ki jo je AV odigral na našem ozemlju, nazadnje še pred 20 leti.

ZAHODNA CINA in njena direttissima v severni steni ni bila med zadnjimi cilji v Alpah, gotovo pa je bila med največjimi, če ne največji. Tako je zapisal Rene Desmaison, ki je odločno sodeloval pri dosegi tega cilja. Ponovimo nekaj dejstev, saj naše plezalce ponovitev te direttissime še čaka. L. 1935 sta steno preplezala Cassin in Ratti, vendar sta v spodnjem delu ušla previsom, ki se pno 200 m visoko. Njuna smer je bila za tiste čase izredna, vendar ne direktna. L. 1957 sta Cassinovo smer ponovila Desmaison in Couzy, l. 1958 pa sta že tičala v spodnjem previsnem delu severne stene. Po tretjem raztežaj u sta spoznala, da nimata dovolj materiala. Nobenega klina se nista upala izbiti, vsako spuščanje z vrvjo bi ju vrglo tako daleč iz stene, da bi jo z nobenim nihajem ne dosegla več. In odložila sta vzpon na 1. 1958. Vmes je posegla Couzyjeva smrt in Jannu. Šele 29. junija 1959 so stali Francozi pri svojem vzponu. Švicarska in italijanska konkurenca jih ni motila. Sam Lino Lacedelli je opozarjal Desmaisona, naj ne stega roke po direktni na vrh. Z Desmaisonom so bili Lagesse, Mazeaud in Kohlmann. Zapadlo je pol metra snega, dva dni so rabili za 90 m višine. Desmaison in Mazeaud sta bila vsa opraskana in ranjena od zabijanja v poči, od padajočega kamenja. Plezali so nato večji del v rokavicah, s plastičnimi naočniki, da bi zavarovali oči pred sipom, s čeladami. Od 29. junija do 10. julija sama akrobatika, skrajni napori, vendar s pomočjo od spodaj. Svedrovci, zagozde, na stotine klinov, cela mreža vrvi in ne nazadnje štirje viseči netopirski bivaki v ležalnih mrežah, a večji del brez spanja, skrajni napori še pri vrhu stene. Na vrhu so jih čakali s pivom, Giovanna Mariotti in oskrbnik Mazzorana, njihova ekonoma iz vznožja, ter vodnika Vecelio in Quinze. Prišla sta na vrh Zahodne Cine iz simpatije in športnega duha.

MOZARTOVO MESTO Salzburg je zadnja leta dobilo vrsto pridobitev, ki so vse pomembne za tako turistično središče: Novo festivalsko hišo, nove turistične kapacitete, nov aeroport, nov zimski štadion in še »Dom prirode«, v Heilbrunnu pa gorski zoo, ki ga obiskovalci Salzburga zelo čislajo. Nič manj kot 465 000 gostov je imel ta skromni zoo s 140 sesalci in 200 ptiči. Zoo je nastal na privatno pobudo, nato ga je prevzelo mesto, ki spada gotovo med najbolj znana planinska mesta v svetu.

WIESBACHHORN (3570 m) postaja vedno bolj popularen. Obiskovalci velike kaprunske hidroelektrarne, ki jih je vsak dan več, imajo pred seboj znamenito severno steno. Na vrh Weisbachhorna sta prva stopila domačina Zorner in Zanker l. 1798. L. 1924 sta Weige in Welzenbach premagala njegov »zadnji« problem 600 m visoko ledeno severozahodno steno. Uporabljala sta ledne kline, kar so jim nekateri zamerili. L. 1932 se je v tej steni smrtno ponesrečil Toni Schmid, ki je leto poprej preplezal severno steno Matterhorna. Lovil je klin, ki se mu je izmuznil iz rok, izgubil je ravnotežje in potegnil za seboj tudi Krebsa. Stena je izgubila mnogo ledu, opisi iz 1. 1925 že davno ne drže več, vendar se stena še šteje med ledne ture, kakršne so Pallavicinijev ozebnik in severna stena Hochfeilerja, Fritz Moravec imenuje to steno »nebeška lestev«. Celo na Gašerbrumu se je je spomnil. Za Moravca je stena pomenila poldrugo uro dela s cepinom in lednim kladivom. Steno štejejo še danes za dober himalajski trening.

ROUSSEAUJEVO LETO je res »prevrednotenje« Rousseaujevega imena, če se ga je polastila na vsem lepem turistična industrija. V Baslu so v tem znamenju priredili razstavo »Osvojitev Alp«. Gesla te razstave smo v tem »Razgledu« že večkrat omenili: Petrarca, Vadian, Gessner, Simler, Haller (s pesmijo »Die Alpen«), nato Rousseau, ki je v »Novi Heloizi« vzkliknil: »Potujte, stopite v prirodo, v gore in glejte njihovo lepoto!« Z njim B. de Saussure in drugi. Razstava kaže tudi razvoj hribovskega brašna od nekdanje čutare z vinom do današnjih tablet in doz vsake sorte.

ŠVICARSKA GORSKA POMOČ je stara 20 let, ustanovljena je bila 1. 1942 in je izdala doslej blizu 4 milijone šv. frankov za razne melioracije hribovske pokrajine, lepe vsote tudi za razne tečaje, za skrbstvo otrok in žena, za razne akcije. Za iste namene dajejo velike vsote tudi kantoni: za ceste, regulacije hudournikov, žičnice, branike zoper plazove in drugo, kar je k pridu za hribovsko prebivalstvo. Kljub temu se hribovsko prebivalstvo v Švici nezadržno seli v dolino. Prebivalstvo torej ne izumira, le seli se in iz doline obdeluje hribovsko kmetijo, ki je zdaj zlahka dosegljiva. Človeka je zgrabil čar tehnike, ga preoblikoval in idealistična navezanost na dediščino očetov je šla po zlu. Švicarji bi se tej selitvi radi uprli, pa to ne gre od rok. Nekateri predlagajo strožjo delitev dela: hribovec naj skrbi za dnevno potrebo po mleku, po siru, po govejem mesu. Čim več gradijo v gorah, pravijo, tem manj prostora ostaja za hribovca. Ta se seli, opušča kmetijo in gre za drugim lažjim kruhom.

ŠVICARSKI ŽENSKI ALPSKI KLUB ima zdaj 56 sekcij s 6235 članicami, premoženja pa ima 80 000 švic. frankov. Malo je AC na svetu, ki bi po svojem življenju bili tako konservativni, kot je ta švicarski klub.

MESTO TRENTO je ob svojem 11. filmskem festivalu res že utrjen pojem v zgodovini svetovnega alpinizma. Kdor od fotistov in kamermanov se danes hoče uveljaviti v svetu, mora potrkati na št. 3 v Belenzanijevi ulici. Letos je bila tu že tretja razstava planinske in ekspedicijske literature, dalje razstava filmov za vseh 11 let nazaj, obenem pa še četrti mednarodni sestanek alpinistov, ki se je tudi že uveljavil. Povabilo iz Trenta pomeni za alpinista že kar lepo priznanje.

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja