Polet, 10. februar 1963
Toni Hiebeler
STENA VAS VABI
Že dva dni vlada čudovito visok pritisk, igla mojega nezmotljivega »Thommena« se ne premakne niti za črtico. Kaspar von Almen, ki zna preceniti lokalne smeri vetra, in ki pozna tukajšnja vremenska pravila, izjavlja, da v naslednjih treh do petih dneh ni pričakovati spremembe. Edi Geer, ki v Monakovem študira dnevno vremensko karto, mi daje pozitivne podrobnosti o splošnem vremenskem stanju.
Po telefonu me pokliče Traudl, mi čestita k rojstnemu dnevu in sprašuje, če sem že prejel njen talisman. Da, verižica z majhnim srebrnim obeskom, mi že visi okoli vratu: »Bog te varuj«, stoji na njej — in to bi rabil. Vstopiti? »Oh ti ljuba, kaj si misliš! Pod tako slabimi pogoji ni govora o kakršnemkoli vstopu. Mogoče v petih ali šestih dneh, če bo vreme tako ostalo; do takrat si lahko popolnoma mirna,« sem goljufal preko žice. Dobro, da me ne more videti. Toda, ali naj ji priznam, da bomo jutri zjutraj začeli z vzponom? Če bomo imeli srečo, in če nas ne bodo odkrili, bo Traudl o vsem zvedela šele, ko bo že vse mimo. Tako bo vsaj naslednje noči mirno spala in to bo dobro, kajti napetost, ki je bila v meni v Monakovem, je tudi njo zelo prizadela. Z Waltraudo in Pio sedimo na soncu, uživamo prijetno toploto in se šalimo. Samo še dve uri in potem bomo morali pod odejo — še podnevi, na moj rojstni dan! Edi Hosch, pianist na Scheideggu in čuvar severne stene, pride mimo in napove, da je izrecno zame skomponiral valček za rojstni dan (pozna mojo veliko ljubezen do valčka); premiera bo danes zvečer. Fina zadeva! Moji tovariši sedijo kakor na trnju, kajti poznajo me in vedo, da nisem trdoživ štor, in da je taka ponudba vabljiva. Tokrat ne potrebujem izgovora, ne samo severna stena nas je svarila zgodaj leči k počitku, temveč tudi bolečine v hrbtenici; dopoldne sem po Mannlichenu navzdol podil Almbergerja, ki je strah in trepet vsake proge in končal s strašnim saltom.
Bal sem se, da sem si nakopal resno poškodbo hrbtenice. Sedaj se prestopam, kot da bi imel v telesu prekljo: »Ne, dragi gospod Hosch, z mojim hudim križem se ne da ničesar ukreniti! Jasno, to moramo po ozdravitvi nadoknaditi!« Edi Hosch je nevaren mož — slednik severne stene. Gorje, če izve o našem načrtu! V svojem navdušenju bi bil zelo zgovoren.
Pozno ponoči se priplazi Kaspar von Almen v naš skrivni prostor, prinese torbo z zajtrkom in prevzame nahrbtnik z našimi potnimi listi in vrednostmi. Če bi kdo v naši odsotnosti brskal po šotoru, ne bi našel nobenih oprijemljivih točk o prebivalcih tega prostora. Slišim Kasparjevo molčečo plazenje, toda ne premaknem se, da bi se izognil besednemu slovesu. S svojimi mislimi je pri nas, to vem, ker z vsem srcem visi na našem podvigu. Ko je pri poskusu sledil do vstopa, sem videl, da bi najraje vstopil z nami — čudovit človek.
Dve in pol uri po polnoči (6. marec) je brnela budilka; vsi smo še dobro zaspali — dobro znamenje. Kinshofer se je, še preden je zaspal, ljubeznivo spoprijel z mojo hrbtenico. Njegove velike roke se sicer bolje razumejo na steno in led, kakor pa na masažo hrbtenice, toda uspeh ni izostal — bolečine so postale znosne.
V zajtrkovalni torbi leži Kasparjev listek, ki nam z nekaj besedami želi srečo in srečni povratek, k temu še pismo Eriče von Almen, ki želi zvedeti za vzrok, zakaj se od nje nisem poslovil. Ne, to ni bila neljubeznivost, tudi ne površnost. Nisem hotel, da bi se me lotile težave slovesa; ostati sem hotel svoboden in tudi ne slišati dobrih besed. Tokrat tudi ne od Erice, Kasparjeve žene, ki je za nas v skrbeh . . . Popolnoma jasna noč, grizoč mraz pri vsakem koraku je zaškripal sneg.
Na osnovi izkušenj ob prvem poskusu, smo imeli več pomislekov: ako ostanejo naše smuči ponovno pri vstopu in gazimo v novozapadlem snegu spodnjega dela stene nove sledove, se ponovno izpostavljamo nevarnosti, da nas bodo odkrili že prvega dne. Naša odsotnost na Scheideggu bi lahko vzbudila sum in presenečenje, ki nam ga je pripravil »ORK« tudi še ni bilo pozabljeno. Razen tega nam je bilo jasno, da po močno novozapadlem snegu drugi umik v spodnjem delu stene ne bi bil dovolj varen zaradi prevelike nevarnosti plazov. Ti pomisleki so nas pripeljali do naslednje odločitve: Vzpon skozi tunel železnice Jungfraujoch, da bi skozi jašek dosegli najvišjo točko našega prejšnjega poskusa. Jungfraujoch železnica ima od Malega Scheidegga do Jungfraujocha skupno dolžino 9,3 km, od tega 7,1 km kot tunel skozi Eiger in Mönch. Pri kilometru 3,8 skupne dolžine je v višini 2600 metrov izvržni jašek, točno 440 metrov nad vznožjem severne stene —- na koncu dejanskega začetka. Pri iskalnih in reševalnih akcijah je bil izstop skozi jašek v steni vedno olajšava. Vedeli smo, da so bili številni drugi plezalski podvigi opravljeni na podoben način: Petit Dru-zahodna stena (prvi kopni in zimski vzpon), Grands Charmoz-severna stena, Zahodna Cina-severna stena, Lalidererspitze-direktna severna stena, Delagoturm-direktna severozahodna stena. Zaradi tega nismo občutili nobenih plezalskih spopadov vesti, kajti spodnjo četrtino stene, ki ne nudi težav, smo pri poskusu premagali in jo spoznali, četudi je medtem minilo osem dni. Pri morebitnem umiku nam je poznana točna lega jaška, s čimer bi se lahko izognili nevarnostim plazov v spodnjem delu stene. Varnost pred vsem!
Vsekakor je zahtevalo veliko naporov in dokaj časa, da smo iz jaška prispeli na prosto; morali smo namreč izvrtati debelo snežno steno. Ob vzponu skozi tunel smo zgrešili jašek, kar smo spoznali šele tik pred postajo Eigerjeva stena: izguba časa od približno ene ure.
Stari bivak je bil osemdeset metrov desno od jaška. Prečenje tjakaj ni tako težavno, toda kljub temu zamudno. Okrog osme ure smo dosegli votlino bivaka s skladiščem opreme. Vse je bilo pokrito s snegom in ledom. Nahrbtniki so zavzeli ponovno strašljiv obseg. Navezali smo se. Toni Kinshofer prevzame vodstvo, 90-metrska vrv (dvojno vzeta) ga veže z Walterjem Almbergerjem. Kot nadaljnji člen služi 11 m močna 40-metrska vrv — med Almbergerjem in Anderlom Mannhardtom in končno dvojno vzeta 100-metrska vrv med Mannhardtom in menoj. Od vsega začetka je bilo jasno, da bosta Kinshofer in Almberger tvorila prvo navezo, ker bom jaz zaradi dobre perspektive s filmsko kamero menjaje plezal kot tretji ali četrti v navezi. V primeru, da bi se eden iz prve naveze poškodoval, bi vskočil Mannhardt ali jaz. Zaradi tega nosi Kinshofer tudi najlažji nahrbtnik.
Zdi se, kot da bi bila razvrstitev pogojena iz izključno tehničnih vzrokov, vendar ima tudi svoj psihološki pomen: Mannhardt in Kinnshofer tvorita že vrsto let prvovrstno navezo. Težka, toda istočasno lepa skupna doživetja v gorah, so tvorila močno vez tovarištva med tema možema. Bistveno je človeško razumevanje, ki s toplimi besedami, četudi z malo bolj grobim tonom, vedno znova pride do izraza. Z Mannhardtom in Kinshoferjeiu sem bil nekajkrat na vrvi, z Almbergerjem pa še nikoli.
Če bi tvorila prvo navezo Kinshofer in Mannhardt, ne bi bila izključena nevarnost duševnega in moralnega razcepa moštva.
Kaj vse nas lahko v steni doleti? Trdi dnevi in noči, resne ure, tesnobni trenutki in nepredvidena presenečenja. Vse to nam je znano. Zato sem vesel, da so moji tovariši razvrstitev navez že iz tehničnih vzrokov potrdili, ker moralno plat prav gotovo ni lahko razviti. Le brezkompromisna navezanost nas vseh je jamčila, da bomo kos vsem telesnim in duševnim težavam. Tako je prišlo samo po sebi, da je Kinshofer z Almbergerjem imel več občutka, kakor s svojim starim tovarišem v navezi, Mannhardtom. Na začetku se moram sprijazniti z usodo četrtega v navezi (to je najbolj dolgočasno in neutolažljivo mesto celotne naveze), ker se tako Mannhardt po vsaki dolžini vrvi snide z Almbergerjem.
Ob devetih zjutraj zapustimo votlino bivaka. Od tu dalje se seznanimo s trdoto zimske stene. Že na Scheideggu smo vedeli, da se do štirideset metrov visoke »težavne peči« uporablja druga smer kakor poleti: namesto od leve na desno, hočemo izpeljati prečenje v nasprotni smeri do prve večje izbokline, pred katero imam že ob poletnem vzponu dokajšnje spoštovanje. Rezultati opazovanj terena stojijo sedaj na šibkih nogah: dejansko trdi sneg, ki pokriva ploščeno območje do »težavne peči«, je tenak in brez opore. Občutljivo veriženje, pretihotapiti se čez ta del stene. Že tukaj se kaže prednost četverne naveze: največja zanesljivost; rade volje se odpovemo gibčnosti in hitrosti dvojne naveze.
Četudi Toni Kinshofer le počasi napreduje in se ga ne vidi, nima nihče povoda vprašati, kaj je; sleherni ve, da je pričakovati velike težave. Pred zadnjim prečenjem do »težavne poči« katero Kinshofer pravkar naskakuje, Almberger pravi:« Tko, to poč t’m čez pa men prepust, tega se že dolg veselim!«
Vse spoštovanje, si mislim, kajti ta prečenja so mi še iz poletja v dobrem spominu. Če bo to veselje, premagovati težave le še nekaj dni ostalo v nas, potem bo vse dobro. Pride pa dan, ko se bomo pred slehernim težavnim in občutljivim mestom izogibali, bo napočil čas, ko dosežemo vrh, kajti plašnost je grozna. To ve vsak planinec, ki je doživel in to tudi prizna. Posebno v tej steni mora biti plašnost obupna. Že prvega dne občutim hitro minevanje časa v tej steni, kar me navdaja s strahom. Jasno, da ima tudi tukaj ura samo šestdeset minut, toda pestrost zunanjih vtisov zaznamujemo že ob nedolžnem pogledu in vznemirjenost, ki jo občutim z vsakim metrom vzpona, mi ropajo občutek časa. Tako se mi vsaj dozdeva. Grozljivo, vedno znova trezni premislek, če pogledam na uro — vsaka malenkost našega načrta vzpona v glavi!
Moram ugotoviti, da je moje časovno mišljenje najmanj za dve do tri ure v zaostanku. Ti trije ali štirje raztežaji pred »težavno počjo« so bili zamudni. Pri tem pa še vedno nismo v steni, še vedno lahko gledamo navzdol na vstop.
Okrog treh popoldne se je Almberger podal v »težavno poč«. Njegova prijetna pričakovanja so bila neprijetno zadušena, kajti stena se je pokazala v dokaj neugodnem stanju. Čisto plezanje je nemogoče, dereze so ostale na čevljih, ker je prevladovala zaledenela stena. Na višini dveh metrov visi iz ledene stene tenka strohnela konopljena vrv, ki jo je 1959 zapustila pri poletnem poskusu Loulou Boulaz iz Ženeve. Ko je Almberger segel po ostanku vrvi, je Kinshofer zakričal v grozljivem pričakovanju: »Človek, za to staro v’ruco se misl’š držat!?« Almberger pa še vedno zelo miren ne vidi druge možnosti — ukrepa zavestno, kakšno tveganje si je nakopal. Nemudoma zabijem še drugi varovalni klin — tesne minute. Stara vrv še vedno drži, toda lahko se uporablja le nekaj metrov; izgublja se pod debelo ledeno ploskvijo.
