Življenje v velikih višavah je samo vprašanje prilagoditve
Jutro, 28. februar 1937
Problem višinskih poletov, ki bodo imeli v naslednjih letih veliko vlogo v zvezi z namero, da se uvede redni letalski promet preko oceana, dalje poskusi, da bi premagali zadnje vrhove Himalaje, in drugi višinski problemi načenjajo vedno znova vprašanje, do kakšne višine more človek še delati in živeti, ne da bi se okoriščal z dihalnimi maskami Pri dosedanjih višinskih poletih je bilo običajno tako, da si je letalec že ob meji 5000 m nataknil masko za kisik. Večkrat so opazovali, da so se drugače zavoljo hitre premene zraka pojavljali tako zvani »beli trenutki«, ki so onemogočali popolnoma vsako pretehtavanje, vsako smotreno dejanje. Toda takšne hitre premene zračnih prilik še niso noben dokaz za to da bi človek v višini 5000 ali 6000 m ne mogel več dobro živeti.
Naskakovalci Mount Everesta kakor Shipton in Ruttedgge vedno znova poudarjali, da je mogoče s počasno prilagoditvijo zdržati tudi v višini, v kateri bi človek pod drugačnimi okoliščinami morda poginil. Ugotovili so, da živijo planinski zajci, metulji in mnoge vrste ptic še v višini 7000 in celo 8000 m. A tudi takšna izjemna opazovanja niso dajala znanosti potrebnega gradiva. Da živijo v Tibetu v višini 5000 m 6000 m kot puščavniki, in še celo dolga leta je dejstvo. V Andih se pripravljajo ta čas na to, da bi v višini več nego 5000 m obnovili stare rudnike zlata Inkov. Rudarji delajo začasno samo v posadih po tri ure in večinoma samo tri do osem tednov v tej višini, na kar se vrnejo za nekaj časa v nižje predele. V Čilskih Andih so rudniki bakra, ki ležijo v višini 5000 do 6000 m in v nekaterih dela na tisoče mož. Seveda pa v večini primerov niso bogve kako zmogljivi. Toda že v višini 4500 m so ti gorjanci in rudarji sposobni odigravati z domačini, aklimatiziranimi Indijanci, nogometne tekme. Ko je prišla v preteklem poletju neka ameriška ekspedicija v ta andska ozemlja, da bi opazovala krvne spremembe pri radarjih, so bili raziskovalci dovolj pogumni, da so se utaborili sami v višini več nego 6000 m. Celo stari navajeni Indijanca niso tega tvegali. Menili so zaresno, da belokožci nekega dne v svojih šotorih ne bodo več vstali. Pokazalo pa se je samo to, da so učenjaki slabo spali, da so malo jedli, da so hitro nazadovali v svoji teži, da niso mogli prenašati nobenega večjega napora in da so celo kadili brez užitka. Ko so učenjaki po nekoliko tednih torej potem, ko so se višine malo privadili, stopili spet v dolino, so ugotovili, da se jim je splošno stanje na poti v dolino hitro izboljšavalo. Spali so odlično, tek jim je bil neprekosljiv, čutili so se močne in krepke. S tem so pač podali dokaz, da je življenje v takšnih višinah samo vprašanje prilagoditve. Dali pa bo mogoče nekega dne s samo to prilagoditvijo, brez kisikovih mask premagati Mount Everest je vprašanje, ki se bo dalo dognati s prakso.
