Nekatere gorske nesreče so tako pretresljive, da ne postanejo le del zgodovine reševanja, ampak tudi opomin prihodnjim rodovom. Mednje sodi tragedija na Hochschwabu 2. novembra 1988, ki jo dokumentarec Bergwelten ponovno postavlja pred gledalce. Ne zaradi iskanja krivcev, temveč zato, ker razkriva, kako hitro lahko gora iz prijaznega izletniškega cilja pokaže svoj drugi obraz.
Tistega dne se je sedem ljudi iz južne Štajerske, šest mladih pohodnikov in njihov župnik, odpravilo na zaključni jesenski izlet. Poznali so se od otroštva, povezovala jih je dejavnost v župniji, dan pa je bil zamišljen kot nekakšna zahvalna hoja po uspešno preživetem letu.
Vreme je bilo ob odhodu skoraj idealno. Temperature so bile za začetek novembra presenetljivo visoke. Res je, da je vremenska napoved omenjala spremembo vremena, vendar nič ni nakazovalo razsežnosti tega, kar se je pripravljalo nad obsežno kraško planoto Hochschwaba.
V zgodnjih popoldanskih urah je prišel preobrat. Fronta je planoto dosegla z izjemno hitrostjo. Veter se je okrepil v neurje, vidljivost je v nekaj minutah izginila v megli, temperatura pa je strmoglavila globoko pod ledišče. Pohodniki so se znašli v tako imenovanem “whiteoutu”, ko človek izgubi orientacijo med nebom, snegom in tlemi.
Kar se je zdelo povsem obvladljivo, se je začelo spreminjati v katastrofo.
Skupina ni bila opremljena za zimske razmere. Niso načrtovali bivakiranja. Niso pričakovali noči na prostem. Ko so zaradi slabe vidljivosti izgubili pot in zašli na severni del planote, prepredene z vrtačami in brezpotnimi kraškimi oblikami, je postalo jasno, da vračanja pred temo ne bo več.
V naslednjih urah je nastopila ena najnevarnejših kombinacij v gorah: izguba orientacije, veter, mraz in utrujenost.
Takrat se običajno začne veriga odločitev, ki naj bi jo kasneje analizirali preiskovalci, reševalci in strokovnjaki. A skoraj vedno se izkaže, da nesreče ne povzroči ena sama napaka. Ustvari jo njihovo zaporedje.
Napoved slabšega vremena. Prepričanje, da ne bo tako hudo. Nadaljevanje ture. Pomanjkljiva oprema. Zamuda pri obračanju. Izguba poti. Poskus reševanja položaja.
Vsak korak sam zase še ni usoden. Skupaj pa lahko postanejo smrtno nevarni.
Ko je postalo jasno, da se skupina ne vrača, se je začela največja iskalna akcija v zgodovini štajerske gorske reševalne službe. Sodelovalo je skoraj 150 reševalcev, vojska, helikopterji in številni prostovoljci. Kljub ogromnim naporom je bilo ob koncu mogoče žive najti le dva člana skupine.
Pet jih je umrlo zaradi podhladitve in izčrpanosti.
Danes, skoraj štiri desetletja pozneje, je morda najpomembnejše vprašanje: zakaj se takšne zgodbe še vedno prikazujejo? Ne zato, ker ljudje ne bi poznali vremena. Ne zato, ker ne bi bilo opreme. In ne zato, ker ne bi bilo opozoril.
Ponavljajo se zato, ker ostaja človek enak.
Vsaka generacija znova verjame, da se bo slabo vreme razvilo malo pozneje. Da je do koče le še ura. Da se bo megla razkadila. Da je skupina dovolj močna. Da bo nekako šlo, saj meni (nam) se pa to res ne more zgoditi.
Gorske nesreče zato niso zgodbe o gorah. So predvsem zgodbe o odločitvah.
Prav zato je smiselno, da jih prikazujemo tudi danes. Ne zaradi senzacije, temveč zaradi učenja. Novi rodovi pohodnikov vidijo, da so bile žrtve pogosto običajni ljudje, ne nespametni avanturisti. Novi rodovi gorskih reševalcev pa spoznavajo, kako hitro lahko velika planota postane območje množične reševalne akcije, kako zahtevno je iskanje v neurju in kako pomembna je organizacija intervencije.
Vsaka taka tragedija je hkrati boleča izguba in učbenik.
Hochschwab pri tem ni nobena izjema. Še danes velja za enega najlepših vrhov Vzhodnih Alp. Njegova velika planota, oddaljenost od varnih zavetij in nagli vremenski obrati pa ostajajo enako nevarni, kot so bili leta 1988.
Dokumentarec zato ne govori le o petih umrlih pohodnikih. Govori o večni razliki med goro, kakršno vidimo ob odhodu, in goro, kakršna lahko postane nekaj ur pozneje.
In prav to je lekcija, ki je v gorah nikoli ne smemo pozabiti. Gora ne postane nevarna šele takrat, ko se zgodi nesreča. Nevarna je lahko že veliko prej, le da tega pogosto še ne opazimo.
