Če prebiramo stare Alpinistične novice iz sedemdesetih let, ko je bila Paklenica že osrednje zimsko in spomladansko plezališče slovenskih alpinistov, opazimo, da so bila poročila večinoma kratka, stvarna in usmerjena v bistvo: kdo je bil tam, katere smeri so preplezali, kakšne so bile razmere, kakšna je bila kvaliteta skale in kakšen pomen imajo vzponi za nadaljnji razvoj alpinistov. V ospredju je bilo plezanje samo. Malo prostora je bilo namenjenega občutjem, še manj turističnim ali kulinaričnim vtisom.
Kam za 29. november?
Dnevi okoli državnega praznika konec meseca so že po tradiciji namenjeni obisku sten izven Slovenije, skupnim turam s tečajniki in zadnjim pripravam na zimsko sezono. Največ skupin bo najbrže obiskalo dolino Velike Paklenice, čeprav je tudi sosednja Mala Paklenica zelo zanimiva in skriva še veliko možnosti. Tudi hrvatski Klek ne bo sameval. AO Željezničar se je prav zato odločil, da organizira prvo srečanje alpinistov železničarskih PD Jugoslavije pod ostenjem Mosorja na Splitom in nanj vabijo tudi vse druge. Stene so zanimive (glej vodnik Z. Smerketa »Stene Hrvatske«) in našim plezalcem le malo znane. Kaj pa stene sosednjih dežel? Ti dnevi bi bili npr. kot nalašč za pripravo na kak težji zimski vzpon v stenah sosednje Koroške, ki bi bil med našimi zamejskimi rojaki prav gotovo lepo sprejet.
Danes pogosto opazimo dva skrajna pristopa.
Prvi je skoraj literaren, kakršnega predstavlja Juretova “poetična verzija”. V njej smeri, ocene in dejanski vzponi skoraj izginejo. V ospredje stopijo občutki, doživetje, vzdušje in posameznikovo notranje potovanje. Paklenica postane simbol, stene metafora, plezalec pa iskalec samega sebe.
Drugi pol predstavlja Juretova “nepoetična verzija”, ki bi jo lahko označili za družabniško poročilo. Izvemo, da je bilo lepo, da se je plezalo, da se je dobro jedlo in da je bil vikend prijeten. O samem plezanju pa izvemo skoraj ničesar. Bralec ne izve, katere smeri so bile preplezane, kakšna je bila njihova težavnost, kakšne razmere so vladale in kaj so udeleženci od izleta odnesli v alpinističnem smislu.
Morda je največja vrednost starih zapisov ravno v tem, da so znali združiti skromnost z informativnostjo. Pisci si niso prizadevali ustvarjati literature niti turističnih prospektov. Želeli so dokumentirati dejavnost. Zaradi tega danes vemo, kaj so plezali pred petdesetimi leti, kdo je oral ledino in kako se je razvijala slovenska alpinistična scena.
Ob branju sodobnih prispevkov se zato včasih nehote pojavi vprašanje: ali pišemo o plezanju ali o sebi? Če iz poročila izginejo smeri, razmere, dosežki in izkušnje, ostanejo le še občutki. Ti so za udeležence dragoceni, za zgodovino alpinizma pa precej manj.
Morda bi bila najboljša sodobna reportaža iz Paklenice nekje vmes. Naj pove, kaj je človek občutil pod Anića kukom, ne da bi ob tem pozabila povedati, kaj je tam dejansko plezal. Kajti Paklenica ni le kulisa za osebne izpovedi, temveč tudi eno najpomembnejših poglavij zgodovine slovenskega alpinizma, kjer so se kalile generacije plezalcev in kjer je kamen dolga desetletja govoril predvsem skozi dejanja, ne skozi besede.
Da ne bomo brali, kako (le) Poljaki plezajo (dandanes) nove smeri, …
ID
