Na pobudo kluba starih goriških študentov
Primorski dnevnik, 23. september 1975
Govor dr. Jože Vilfana – Spomenik je odkril Tumov soborec Rudolf Golouh
Tudi dr. Henrik Tuma, ena najmarkantnejših osebnosti javnega življenja med goriškimi Slovenci v zadnjih letih prejšnjega stoletja in prvih desetletjih sedanjega, je našel svoje mesto v Erjavčevem drevoredu v Novi Gorici. Njegov kip stoji na »aleji velikih mož«, poleg kipov Frana Erjavca, dr. Antona Lavriča, Simona Gregorčiča, Andreja Gabrščka. Tudi za ta kip je poskrbel neumorni Klub starih goriških študentov.
Kip je zadnje delo slovenskega kiparja Borisa Kalina, ki ga je napravil tik pred svojo smrtjo. Možati obraz človeka, ki je 48 let svojega življenja preživel na Primorskem, večinoma v Gorici, bo spominjal sedanjega in bodoče rodove, da smo bili Slovenci nekoč v Gorici zelo močni, da je bilo to mesto zares središče močnega slovenskega zaledja, da se je vilo v Gorici živahno kulturno, politično, družabno življenje ljudi, ki so govorili slovenski jezik. Dr. Henrik Tuma je bil eden tistih ljudi, ki je bil v kratkem življenju duša vsega.
Glavni govornik, dr. Joža Vilfan, je na otvoritveni svečanosti dejal: »Politična pot dr. Henrika Tume je razumljiva prav kot sproščanje moralne napetosti in intelektualnega poglabljanja, ki označujejo njegovo osebnost.« V opisu Tumovega življenja in dela, je dr. Vilfan dejal še, da je Tuma dajal poudarka socialnim in gospodarskim vprašanjem: začel je kot levi politik slovenskega meščanstva, bil je med tistimi, ki so ustanovili jugoslovansko socialdemokratsko stranko. Združeval je svojo borbo za uveljavitev in enakopravnost slovenskega jezika z borbo za socialni napredek naših ljudi. Bil je med propagatorji za slovensko univerzo v Trstu, zahteval je enakopravnost Slovencev v ustvarjajoči se jugoslovanski državi.
Po prihodu italijanske oblasti v naše kraje je bil za sodelovanje slovenskih: socialistov z italijansko socialistično partijo, se v njej udejstvoval, kasneje pa ni podpiral razkola med komunisti in socialisti ter ostal neodvisni socialist. Po letu 1924, ko ga je italijanska policija izgnala iz države, se je naselil v rojstni Ljubljani in tam nadaljeval z aktivnim delom. Svoje napredne ideje je izpričal na znanem trboveljskem procesu, kjer je branil obtožene komunistične delavce. »Njegova obramba na trboveljskem procesu je v času do NOB gotovo ena najsvetlejših strani zgodovini slovenskega intelektualca,« je zaključil svoj govor dr. Joža Vilfan.
Še prej je o liku in življenju dr. Henrika Tume v Gorici, v letih pred prvo svetovno vojno, orisal predsednik Kluba starih goriških študentov France Gorkič.
Nato pa je o Tumi kot alpinistu govoril predstavnik Planinske zveze Slovenije Tone Strojin, ki je orisal veliko zaslugo, ki jo ima Tuma, ker je dal našim goram in vsemu, kar je v zvezi z gorami, domača slovenska imena, ki so jih nato tudi drugi spoštovali. Spomenik je odkril Tumov sodobnik in soborec Rudolf Golouh, ki je bil pred prvo svetovno vojno voditelj socialdemokratov v Trstu, nato pa mariborski župan. 90-letni mož je obudil svoje spomine na skupne borbe s Tumo v Gorici in v Trstu in zaključil z besedami: »Nove generacije naj sledijo zgledu patriarhov naše renesanse.«
Tudi član kluba starih goriških Slovencev, prof. Rado Bednarik, iz Gorice, je spregovoril na kratko in obudil nekatere spomine na mlada leta, ko so goriški študentje gledali na svoje veljake s ponosom. V kulturnem delu programa so sodelovali dijaki, recitatorji iz Vrtojbe in moški zbor »Ciril Silič,« prav tako iz Vrtojbe.
Med prisotnimi gosti smo opazili dr. Marjana Breclja, predsednika slovenske skupščine, dr. Miha Potočnika, predsednika Planinske zveze Slovenije, novogoriškega župana Jožeta Šušmelja in številne predstavnike zamejskih Slovencev. Prisotni so bili tudi sorodniki dr. Henrika Tume. Spomenik stoji v Erjavčevem drevoredu, na vogalu s Tumovo ulico.
