Kamniški občan, september 1975
Samo kdor vidi svoje korenine, premeri debla moč in vej višine ve, kako je daleč do neba …
Nič več ne boš iskal tišine steza in molka mogočnih gora, nikoli več se ne bodo tvoje roke stegnile po zapeljivih planikah. Ne boš več sanjaj in ne boš pel, ne boš čakal pomladi, ko bo skopnel sneg in bodo ozelenele trate in ruše.
Ne boš več spraševal, kaj je prav in kaj ni prav, katera pot vodi k resnici in katera k zmoti. Umrl si, ugasnil si na pragu življenja. Čez teden si izgoreval pri delu, da si lahko ob koncu tedna s prijatelji odšel v planine.
Tvoje mesto med nami bo ostalo prazno – nihče od nas nima v sebi toliko energije, vihravosti in volje do življenja kot si je imel ti. Vedno iskren in pripravljen pomagati prijatelju v stiski – tak boš ostal v našem spominu. Stali smo ob tvojem grobu, vsak s svojo bolečino v srcu. Nismo znali spregovoriti, nemo smo zrli v planine v ozadju, kjer smo se zadnjič srečali, kjer se je končala tvoja življenjska pot.
Ni te več, dragi Benko, a za nas, ki se te imeli radi, nisi umrl. Veter s planin te je zazibal v večno spanje, v naših srcih pa bo spomin nate živel dalje …
ČP
17. avgusta 1975 je 23-letni Branko Krempl – Brane s prijatelji nabiral planike na Veliki planini. S skale je zdrsnil, omahnil 70 metrov v globino in zaradi poškodb takoj umrl …
