Litostroj, glasilo delavcev Titovih zavodov Litostroj, maj 1984
Dare Alič
Končno smo po dvanajstdnevnem pohodu in vseh težavah vsi člani in vsa oprema v bazi I, ki je na višini najvišje gore Evrope Mont Blanca. Od tu naprej nas čaka najtežavnejši del odprave — še 2700 višinskih metrov do vrha. Vse bo še težje, ker so nam na letalu izgubili nekaj šotorov, armature za vse ostale šotore in smučarske palice. Poleg tega nam je nepalska carina zadržala radijske postaje, ki so v steni skoraj nepogrešljive, nimamo višinomera, posebni višinski kuhalniki so neuporabni, ker so Šerpe kupili petrolej namesto bencina. Tako nam bodo za v steno ostali le trije mali plinski kuhalniki. Kljub vsemu smo dobre volje in nestrpno pričakujemo, kdaj bomo zagledali steno. Nad bazo je začetek velikega ledenika in zato stene ne moremo videti. Na srečo nam uspe pregovoriti dvanajst nosačev, da bodo iz baze I nesli tovore do prostora, kjer bo baza II.
Toda prehitro smo se veselili! Ponoči je zopet pričelo snežiti in zjutraj nas je pričakalo dobrih deset centimetrov snega. Kljub sneženju vsi sahibi in nosači težko otovorjeni odidemo naprej. Odidem zadnji, da vidim, če so nosači odnesli vse, kar smo pripravili. Sneg nezadržno pada, vidljivost je majhna in greben, ki nas bo privedel na ledenik, je neskončno dolg. Dohitim zadnjega nosača, ki omaguje. Ves je prezebel, moker, zdeluje ga višina. Neprestano toži, da ga boli glava. Prehitim ga, vendar se vrnem nazaj. Če ga pustim, se bo verjetno vrnil v bazo, nam pa je krvavo potreben vsak kilogram. Dam mu nekaj aspirinov, bonbonov in vitergina. Nekaj časa hodi dobro, potem pa zopet vsakih dvesto metrov hropeč pade v sneg. Revež se mi smili in najraje bi ga poslal nazaj. Da bi bile težave še večje, pridemo do skal, sicer kopnih, sedaj pa prekritih z novo zapadlim snegom. Hodjm tik za njim, da ne zdrsne v dolino. Noge mu postavljam s kamna na kamen. Končno je grebena le konec in prideva na ledenik. Megla je vse gostejša in veter briše sledi najinih predhodnikov. Tudi sam že čutim višino. Zdi se mi, da ledenika ne bo nikoli konec. Končno le prideva do prostora, kjer so naši že postavili dva šotora za bazo II. Višina je okoli 5300 m. Tik poleg nas je bil tudi tabor francoske odprave, ki se je skušala povzpeti na Glacier Dom, veliko lažjega soseda Gangapurne in smučati z njega.
Ko je delo opravljeno, se vrnemo v bazo I. Upamo, da se bo naslednji dan vreme popravilo in se bomo lahko vrnili. Toda vreme nam jo dobro zagode. Neprestano sneži tri dni in dve noči. Vseskozi moramo otresati sneg s šotorov in ga odmetavati. Že prvo noč ob pol treh ponoči prihiti Lakpa z novico, da se je pod težo snega podrla ponjava kuhinje in pod seboj pokopala vse nosače, ki so tam spali. Namesto, da bi otresali sneg, so samo čepeli na kupu in čakali, kaj bo. Za silo popravimo ponjavo, dva izmed nosačev, ki sta oslepljena zaradi snežne slepote, pa vzamemo pod naš baldahin, ju nekako stlačimo v eno izmed spalnih vreč in pokrijemo s polivinilom.
Vse te dni, če ne odmetavamo snega, preživimo v spalnih vrečah, kjer je še edino toplo in suho.
Končno tretji dan popoldne le preneha snežiti in proti večeru se tudi zasvetlika. Zapadlo je skoraj meter in pol snega. Skrbi nas, kaj je z našimi šotori v bazi II.
Naslednje jutro je kristalno čisto. Nebo je brez oblačka. Vse okoli nas je popolna belina, posuta z neštetimi dragulji, v katerih se zrcali sonce. Kot da bi nas le-to s svojimi toplimi žarki prebudilo iz zimskega spanja, hitimo pripravljati tovore in kmalu odidemo. Prvi ima na nogah zasilne krplje, ki jih je iz plastičnih zabojev naredil naš »šef za tehniko« Marjan Kregar. Ker so naše smučarske palice že verjetno nekje v Hongkongu, namesto njih uporabimo bambusove palice, ki smo jih nasekali v dolini. Prvi gre naprej s krpljami, ostali pa se počasi prebijemo za njim in ponekod gazimo tudi do pasu.
Na mestu, kjer se z grebena spustimo na ledenik, se srečamo s francosko odpravo, ki se vrača. Prišli so do višine 6300 m, ko se je vreme poslabšalo. Vračajo se v dolino, medtem ko mi šele začenjamo vzpon. Prosimo jih, če nam prodajo smučarske palice, katerih sedaj ne bodo več potrebovali, pa to odklonijo. Res čuden izraz tako opevane planinske in alpinistične solidarnosti.
Končno smo po dolgih urah prispeli v bazo II, od katere pa je ostalo le malo. En šotor je popolnoma podrt in pod snegom, drugi pa je le v malo boljšem stanju. Kmalu ugotovimo, da so se v njih iz svojih manjših šotorov preselili Francozi. Če bi le malo otresali sneg z njih, bi šotori ostali celi. Poleg tega so nam še pojedli nekaj težko prinešene hrane. Torej nič dobrega od Francozov! Hitimo, da izkopljemo šotore in jih vsaj toliko usposobimo, da se lahko zavlečemo podnje in za silo prespimo.
Na soncu je še kar toplo. Ko pa to zaide, že čez nekaj minut termometer pokaže minus 15 stopinj C. še isti dan se Šerpe, nosači, Brišar, Vid in Novak vrnejo nazaj v bazo I.
Naslednji dan Šrauf in Marjan Kregar odideta naprej na oglede. Še vedno ne vidimo spodnjega dela stene, ker greben Gangapurne zavije nazaj in tvori nekakšen žep. Šele ko si pri tem grebenu, zagledaš našo lepotico v vsej mogočnosti. Vsi ostali popravljamo bazo. Z Emilom s pomočjo žice, selotejpa in bambusovih palic uspeva obnoviti zveriženo kovinsko armaturo velikega šotora. Do večera, ko se vrneta naša izvidnika, je baza zopet takšna, kot je bila pred tremi dnevi. Prineseta dobre novice. Videla sta celo steno. Do vstopa v steno ne bomo imeli nikakršnih tehničnih problemov.
Naslednjega dne Emil, Boris, Pavle, Andrej in jaz pripravimo velike nahrbtnike, da odnesemo opremo na mesto, od koder sta prišla Šrauf in Marjan. Ker sta nosila krplje, je ponoči veter zametel skoraj vse sledi. Tudi sedaj gresta Pavle in Emil naprej z improviziranimi krpljami, mi pa zadaj gazimo globok in sipek sneg. Navezani smo na vrvi, da nam skrite ledeniške razpoke ne pripravijo kakšnega presenečenja. Pot nas vodi po ledeniku, ki se počasi dviguje, potem zavijemo v strmi breg, ki nas pripelje na začetek grebena. Bolj orjemo kot gazimo in na nekaterih mestih se udiramo do prsi. Končno po nekaj urah pridemo do cilja. Tam zakopljemo vso opremo. Globok sneg, težki nahrbtniki, predvsem pa višina so naredili svoje in močno utrujeni se vrnemo v bazo.
Zjutraj Šrauf, Kregar in Pavle odidejo proti depoju, kjer smo prejšnji dan pustili opremo. Nekaj višje na začetku grebena, na katerem so dvakrat klonili Japonci, ko so po njem poizkušali priti na vrh Gangapurne, postavijo tunelski šotorček. To bo naš tabor 1 na višini okoli 5600 m. Medtem z Emilom in Borisom odidem v bazo I, da prinesemo še nekaj hrane. Tam so Šerpe, zvezni oficir, zdravnik Vid in oboleli Brišar, ki ga dajejo sinusi. Popoldan smo zopet v bazi II. Tokrat gre hitreje, ker je pot zgažena, pa tudi aklimatizirani smo že nekoliko.
Malo nas je, preganja nas 1. november, ko moramo prenehati akcijo na gori, ne glede, kje bi bili. To zahteva nepalska administracija, kajti od tega datuma je zimska sezona, za katero je potrebno novo dovoljenje z novo takso. Časa za počivanje ni. Takoj naslednjega dne si vsi trije oprtamo polne nahrbtnike in jo mahnemo v tabor 1. Tu bomo prespali. Že v trdi temi se vrnejo Šrauf, Pavle in Marjan, ki jim je uspelo prečiti ledenik med grebenom in steno ter v njej že napeti dvesto metrov vrvi. Na koncu so pustili šotor in ostalo opremo za tabor 2. Od tam naprej bomo nadaljevali mi trije.
Ob pol desetih zjutraj, ko je tabor še v senci in je zato peklensko mrzlo, se odpravimo naprej. Čez dobrih sto metrov pridemo okoli grebena in pred nami prvič zagledamo naš cilj — velik plato, ki ga na koncu zapira levi strmi del stene s sedlom, 1500 m nad nami. Od tam je še dobrih 400 višinskih metrov grebena do vrha Gangapurne.
V spodnji polovici pod sedlom je velik serak, nad katerim naj bi postavili tabor 2.
Najprej prečkamo plato, potem pa se pot prične postavljati vedno bolj pokonci. Pridemo do napeljanih vrvi. Tuje strmina že okoli 50°. Dihamo vse težje in težki nahrbtniki nas pritiskajo k tlom. Postanki so čedalje pogostejši in na koncu se moramo ustavljati že vsakih nekaj korakov. Zaradi pomanjkanja kisika mi v glavi brenči in bobni, kot bi imela v njej koncert pihalna godba. Počasi se vlečemo s prižemami ob fiksni vrvi. Na koncu pri depoju si z Borisom naloživa še ostalo opremo, ki je ostala od prve trojice, Emil pa medtem napelje še 150 m vrvi do vrha seraka, kjer bo stal šotorček. Ta serak je tak, kot bi bila ogromna kepa vržena v steno. Čisto na vrhu je zato teren malo manj strm. Tu se prične garaško delo na višini 6200 m. Izkopati moramo nekaj kubikov snega, da napravimo prostor za šotor. Ura je že pozno popoldne in hitimo z odkopavanjem. Da hitimo, mislimo samo mi, kajti vsakih nekaj zamahov moramo počivati. Končno po dveh urah, tik pred mrakom, le postavimo šotor in odhitimo nazaj v tabor 1, kamor prispemo v trdi temi. Ves dan razen čokolina za zajtrk nismo pojedli ničesar. Zaradi utrujenosti in višine nimamo apetita, zato si pogrejemo samo malo mineralnega napitka-maratonika. Da se voda stali in segreje, je potrebno na malem plinskem kuhalniku dobro uro. Ležemo pozno. Naslednji dan nas čaka ponovno povratek navzgor v tabor 2. Zajtrkujemo zopet čokolino. Nahrbtnike nabašemo s spalnimi vrečami, fiksirnimi vrvmi in hrano ter jo po isti poti uberemo proti taboru 2. Čez noč je veter zametel gaz in ne ostane nam drugega, kot da ponovno gazimo. To se bo ponavljalo vsako noč do konca. Po dolgih urah končno le »pripraskamo« do šotora. Tega najdemo skoraj povsem podrtega in zasutega z snegom, ki ga je ponoči naneslo po steni. Zato ga odkopljemo in zakopljemo še globlje v steno. To nam zopet vzame precej časa. Kljub utrujenosti in pozni uri z Emilom napneva še 100 m fiksnih vrvi od tabora 2. Vsak meter, ki ga napneš, daje možnost prijatelju za teboj, da se povzpne še višje proti cilju. Takšna odprava je idealen primer teamskega dela, ko vsi dodajajo kamenček za kamenčkom na poti k vrhu.
Vrnemo se v dolino. Na platoju nas dohiti mrak in narava nam postreže s čudovitim sončnim zahodom. Ko bi ga hotel samo približno opisati z besedo, bi moral napisati celo knjigo. Če se nam ne bi mudilo v bazo, bi se vrgel v sneg in užival v barvah.
V trdi temi pridemo do tabora 1, kjer sta že Pavle in Marjan, ki bosta tu prespala, se povzpela do tabora 2, zopet prespala in nato skušala napeti čim več vrvi. Vsi smo Židane volje, kajti napredujemo bolje, kot smo se nadejali. Popijemo malo tople juhe in se spustimo proti bazi II.
Naslednji dan počivamo, se predajamo toplim sončnim žarkom in fantaziramo, kako bosta Pavle in Marjan napela vrvi še tistih 800 višinskih metrov. Hitro pa nas postavi na trdna tla Šrauf, češ da to ni mogoče, kajti zaradi velike višine bo šlo vsak dan počasneje. Ta njegova trditev se je v naslednjih dneh še predobro potrdila!
Popoldne odideta proti taboru Šrauf in Andrej. Za njima pa jo mahne tudi Emil, ki nima obstanka v bazi in bi se rad takoj vrnil nazaj v steno.
Z Borisom ostaneva v bazi. Pridružita se nam tudi Vid in Marjan Brišar, ki seje medtem pozdravil. Po malem ves dan kuhamo in poležavamo. Ležemo kmalu, med šesto in sedmo uro, ker se kmalu stemni in postane mraz prehud. Noči so neskončno dolge. Vsako noč se nekajkrat prebudim. Termometer ponoči pokaže do minus 30°C, medtem ko je v šotoru samo minus 18°C. Na sebi imam: toplo kratko volneno perilo, dolgo volneno perilo, tri do štiri pare volnenih dokolenk, srajco, plezalne hlače, pulover, preko tega debel pleten pajac od peta do vratu, vetrne hlače in anorak, nato pa puhaste hlače in puhasti veston. Z vso to kramo se zavlečemo v eno ali dve puhasti vreči in tako me ni zeblo. Vse je lepo in prav, dokler ni potrebno »na nujni opravek«. To je prava mala nočna groza, medtem ko v zabavo ostalih izvajaš brzinski himalajski striptiz in letaš okoli z golo ritjo pri minus 30°C.
Zaradi suhega zraka se nam vnamejo dihala, zato še težje dihamo in vsako jutro pljujemo krvave strdke. Tudi sonce naredi svoje in vsi smo popečeni kot čevapčiči.
Po enodnevnem počitku se z Borisom in Brišarjem odpravimo proti taboru I. Pozna se nam, da smo bolj aklimatizirani in zato lažje hodimo. Veliko hitreje kot običajno smo pri šotoru, od katerega pa se vidi le malo platna. Vse ostalo je prekril plaz. K sreči ogrodje ni polomljeno in čez dobro uro je šotor spet v starem stanju. Medtem se znoči in zlezemo v spalne vreče. Boris zopet pripravi čaj, sam pa na sveči stopim on pogrejem kot beton trdo zmrznjeno konzervo šunke, ki jo nato družno s slastjo pomlatimo. Okrog desetih zvečer nas zbudita Kregar in Pavle, ki se vračata v bazo II. Medtem ko jim pogrejemo malo napitka, pripovedujeta, kako je bilo v steni. Opravila sta veliko delo. Napela sta več kot polovico stene nad taborom 2. Šrauf, Emil in Andrej so se ta dan premaknili iz tabora 1 v tabor 2, kjer bodo prespali. Dobre volje se ločimo. Kljub temu, da smo vsak dan bolj utrujeni, ker se noči na taki višini zelo počasi vlečejo, nam vlivajo novo energijo in voljo dobri izgledi in prijatelji, ki nesebično poizkušajo zadnjemu metru dodati še en meter. Okrog enih ponoči nas zasuje manjši plaz, tako da zopet odkopavamo.
Pot od tabora 1 do tabora 2 je enaka kot že dva dni poprej. Zopet težki nahrbtniki in zopet gazimo. Vse poteka normalno. Malo preden pridemo do pritrjenih vrvi, Marjan Brišar nekoliko zaostane za nama. Takrat se kakšnih 50 metrov nad nami s hudim pokom odlomi serak in velike klade ledu pričnejo leteti proti nam. Na smrt prestrašena in kljub redkemu zraku jo ucvreva proti levi. Bila sva izven nevarnosti, mislim pa, da se mi je takrat od strahu ustavilo srce. Padeva na vse štiri in hlastava za zrakom. Da bi bila groza še večja, vidiva Marjana, kako so ga podrli ledeni kosi. Ker obleži, misliva, da je vsega konec. Na najino srečo pa se le dvigne in nadaljuje pot. Kljub hudim bolečinam v hrbtu le pride do tabora 2.
Skupaj z nami pride do tabora 2 tudi Emil, ki se vrača nazaj. Tudi on je imel nesrečo. Na ramo mu je priletela skala; odlomila mu je del čelade in roke ni mogel več premikati. Če bi priletela le nekaj cm niže, bi mu zlomila tilnik. Počasi se vrača v dolino.
Skuhamo juho in zmešamo maratonik. Že po temi prideta tudi Šrauf in Andrej. Vrvi sta napela skoraj do konca in do sedla na višini približno 7000 m je še slabih 200 m.
Že kmalu po šesti uri zjutraj pričnemo taliti sneg, toda šele okoli osme ure je voda dovolj vroča, da si naredimo maratonik. To je ves naš zajtrk. Marjan se vrne v dolino, midva pa se odpraviva naprej. Počutim se odlično, seveda za takšne pogoje. Z vsakim korakom postajajo noge vse težje, razgled vse lepši. Vidiva daleč v Tibet na Kitajsko, na levi pa se izza grebena prikazuje Daulagiri. To je osemtisočak, katerega južno steno sta v alpskem slogu preplezala Šrauf in Emil skupaj s Cenetom Berčičem. S tem je bil rešen »problem leta 2000«, kot je to imenoval slavni južnotirolski alpinist Messner po svojem neuspelem poizkusu v njej.
Z Borisom žimariva po vrveh kot neumna, toda ni jim konca. Po klinih je obešena oprema, ki so jo pustile prejšnje naveze in jo bomo potrebovali v taboru 3, ki naj bi stal na sedlu. Stena je ledena, naklon od 60—65’’, ponekod se sveti kot zrcalo. Boris zaostane in se vrne proti taboru 2. Kljub temu se odločim, da nadaljujem. Z ene deponije vzamem 150 m vrvi. Če vsaj to prinesem do konca, bo bolje kot nič. Kot vse dni zopet piha močan veter, ki nezadržno nosi sneg pod obleko ali pa ga kot igle zabada v obraz. Poleg tega se tudi vreme prične kvariti. Nebo se je pooblačilo in vedno teže plezam. Končno pridem do konca. Ne vem, kaj bi. Kljub pozni uri in nič obetavnemu vremenu se odločim, da napnem vsaj nekaj vrvi. Razvijem 100 m vrvi, en konec pripnem na zadnji klin, drugega pa za pas in začnem previdno plezati. Led je trd in vseskozi grem samo po konicah derez. Zdi se mi, da se vse dogaja v nekakšnem filmu, ki ga prepočasi vrtijo. O kakšnem varovanju ni govora. Storil bom vse, kar je v moji moči, za tisti kamenček v poti do vrha. Vsakih nekaj korakov počivam. Skušam zavrtati nekaj ledenih klinov, vendar ne držijo dobro.
Končno se po ne vem kolikšnem času izteče tistih sto metrov vrvi. Iz ledenih klinov napravim sidrišče in napnem vrv. Višina je skoraj 7000 m in do sedla je le še slabih sto metrov. Tu nekje v bližini je stal tabor japonske odprave pred nekaj leti, v njem sta umrla dva njihova alpinista in ostala tu do danes.
Na konec vrvi pripnem še drugo vrv in pričnem počasi plezati nazaj. Od nekod so se pripodile megle, iz katerih so pričele padati prve snežinke. Torej nič obetavno. Med spuščanjem proti taboru 2 me ujame noč in zaradi megle je temno kot v rogu. V šotoru sta že Marjan Kregar in Pavle, ki naj bi naslednji dan na sedlu postavila tabor 3 in morda potem že startala na vrh. Postrežeta mi z vročo juho. Kmalu moram naprej, kajti do baze je še nekaj ur. Malo niže me počaka Boris in nato skupaj nadaljujeva. Na smrt sem utrujen. Na ledeniku že komaj hodim. Končno pozno ponoči le prispeva v bazo. Pogrejeva si juho in fižolovo solato, ki nam jo je pripravil naš »bara-sab« — Šrauf. To je po treh dneh prva poštena hrana. Utrujen kot že dolgo ne, toda neizmerno zadovoljen se zavlečem v toplo okrilje spalne vreče. Ta dan je bil 23. oktober, moj rojstni dan.
Že od jutra se oziramo v hrib, kjer pri jasnem nebu divja hud vihar in nosi sneg v nekaj stometrskih zavesah preko grebena Gangapurne. Preko noči so se oblaki razpodili. Zanimivo, da tak vihar divja samo na naši gori, vse okoli pa so v brezvetrju. Šrauf oceni, da v steni piha do 200 km/h. Tudi v bazi čutimo divjanje vetra. Nekajkrat pričakujemo, da nas bo s šotori vred zbrisalo z ledenika. Kot da bi nas hotela boginja Gangapurna otresti s svojega domovanja. To resno zatrjuje tudi sirdar Lakpa, ki je prinesel hrano iz baze I. Seveda ga ne jemljemo resno. Bolj resno nas skrbi, kaj je z Marjanom in Pavletom. Okoli poldneva ju zagledamo, kako se vračata. Kljub razočaranju smo veseli, da sta odnesla celo kožo.
Potrdi, da nam je vrh morda ušel, ko smo ga imeli takorekoč že v žepu, ležimo po šotorih kot krave. Vsi smo že krepko utrujeni. Gora ti pobere moči in voljo. Poleg tega pa imamo le še šest dni časa. Pogovori se vse bolj sučejo o dolini. O toplih kolah, o velikih zrezkih v Katmanduju, o pivu, o kruhu in še marsičem, kar tu pogrešamo.
Vsi čakamo, kaj bo odločil Šrauf. Zaupamo mu, da bo s svojimi dolgoletnimi izkušnjami našel najboljšo rešitev. Ker se vihar proti večeru malo umiri, odloči da odidejo naslednji dan on, Marjan Kregar in Pavle ter poskusijo priti iz tabora 2 naravnost na vrh. To je bila resnično edina možnost, ki nam je še ostala. En dan za njimi bi odšla tudi midva z Borisom kot zaščitnica.
Tako je resnično 26. oktobra zvečer trojica v taboru 2, midva z Borisom pa v taboru 1. Dolgo ne moreva zaspati, zato si krajšava čas z upanjem. Okrog desetih zvečer nekaj zaropota in prikaže se Emil. Ker je bilo z ramo veliko boljše, kot je izgledalo v začetku, ni zdržal v bazi in se je odpravil za trojico, da skupaj z njimi skuša priti na vrh. Skuhava mu nekaj toplega in izgubi se v prekrasno zvezdnato noč. Proti jutru jo primaha tudi Vid in nato skupaj odidemo naprej. Še zadnjikrat gazimo proti taboru 2. Vid ostane na platoju, midva pa morava priti do šotora. Ko sva že precej visoko, zagledava pred sedlom štiri črne pike, ki se spuščajo. Torej se vračajo z vrha. Okrog petih popoldne se objamemo v taboru. Iz njega so odšli okrog dveh zjutraj. Na sedlu jih je sprejel hud veter, ki je pihal s hitrostjo preko 100 km/h. Kljub temu pa so bili tega 27. oktobra 1983 ob 12.30 že na vrhu.
Ob srečanju se utrujeni, toda veseli objamemo in stisnemo roke. Ni kolajn, aplavza in fanfar. Edino himno nam poje veter, ki se zaletava z vseh strani. Sam ne morem zadržati solza sreče. Pa tudi ne poizkušam. Razumemo drug drugega. Kot da se mi je v trenutku sprostila vsa napetost in pričakovanja od tistega večera pred letom dni, ko smo po Ljubljani prodajali koledarje, do odhoda, poti do sem, tisoče stopinj v snegu in sedaj uspešnega konca vsega. Zjokal sem se kot otrok.
Ker pa se je bližala noč, odidejo vsi štirje proti bazi, midva z Borisom pa pobereva uporabne ostanke tabora 2, ki ga je sneg ta dan do konca uničil. Odšla bova do tabora 1, prespala v njem in ga naslednji dan podrla. Potem gre vse hitro in že 30. oktobra zvečer smo vsi v Manangu, v enem izmed »hotelov«. Številnim turistom moramo razlagati, kako je bilo, kajti glas o našem uspehu se je hitro razširil.
Seveda pa ne bi bili pravi Slovenci, če ne bi uspeha »zalili«, pa čeprav je to Vidov alkohol za izpiranje ran. Ko zmanjka tega, preidemo na čang in rakši. Ker pa naša utrujena »trupla« niso pripravljena na to, kmalu težkih glav odidemo spat.
Jutro je prekrasno, sončno, tako, kakršna so bila skoraj vsa, kar smo bili na gori. Zapuščamo Manang in čez tri tedne bomo zapustili tudi Nepal. Za nami bo ostala premagana Gangapurna in v njej 1600 m vrvi, ki nas je povezala v čudovito druščino, s katero bi si upal iti na konec sveta. Za menoj ostaja najtežja pa tudi najlepša dogodivščina mojega življenja in ne trdi zastonj nekdo, ki pravi, da je Nepal »kot mladostna ljubezen, ko ti tudi v starosti ob spominu nanjo vzdrhti srce«.
Nepal na svidenje! Nepal namaste!!!
Ob koncu tega zanimivega zapisa pogumnega podviga naših alpinistov, naj za vse tiste, ki tega ne vedo, zapišemo da je avtor tega prispevka Litostrojčan.
