Dolgoletni odbornik in podpredsednik SPDT prejel prestižni zlati častni znak Planinske zveze Slovenije
Primorski dnevnik, 6. julij 1989
Proslava 85. obletnice obstoja Slovenskega planinskega društva v Trstu, ki je bila 25. junija najprej na vrhu Poldanjšnje špice, nato pa še pred Mangartom v Žabnicah, je dosegla svoj višek, ko so nagradili z zlatim častnim znakom Planinske zveze Slovenije za »posebno zaslužno in uspešno delo v planinski organizaciji« dolgoletnega člana in odbornika ter podpredsednika SPDT Uga Margona. To izredno priznanje si je Margon, ki je še relativno mlad, saj se ni posebno dolgo tega srečal z Abrahamom, povsem zaslužil, saj je bil v presledkih član vodstva te organizacije že od daljnega leta 1948, ko je bil član odbora mladinskega odseka SPDT, nato pa je “obredel” vse funkcije, v zadnjem obdobju pa je bil dolgo vrsto let podpredsednik. Kdo je bolj primeren od njega, da nam obrazloži razliko med današnjim in včerajšnjim SPDT, med delovanjem v današnjem času in takoj po vojni, med razliko v socialnem in psihološkem pristopom članov do društva in družbe nekoč in sedaj, kot prav on, Ugo Margon? Prav zato smo se z njim prijetno pogovorili.
Ugo, prislužil si si najbolj prestižno nagrado Planinske zveze Slovenije. Kaj so po tvojem mnenju nagradili, tvojo navezanost in delovanje skozi dolga desetletja ali pa tvojo točno določeno dejavnost v točno določenem obdobju?
»Prav gotovo so tu hoteli nagraditi moje življenjsko delo pri SPDT, ki se je začelo daljnega 1948. leta, ko sem deloval še kot mladinec. Društvo sem nato aktivno spremljal prav do današnjih dni, ko sem še vedno odbornik povsem različne organizacije, kot je bila takrat.«
Kakšna je razlika med povojnim in današnjim SPDT in kakšne vmesne laze je organizacija doživljala?
»Prvo povojno obdobje je označevalo predvsem navdušenje in zagon pri delu. Vse se je obnavljalo in presnavljalo, vendar pa je bilo vse drugačno, kot je pač sedaj. Spominjam se npr. izletov. Te smo opravljali s tovornjaki, zelo so bili obiskani tudi zato, ker smo bili mi ena redkih organizacij, ki je sploh imela dovoljenje, da lahko gre čez mejo. Tako so se nam pridružili nekateri, ki so recimo odšli na obisk k sorodnikom v Sežano ali drugod. Prepustnice so prišle še mnogo kasneje!«
Prav gotovo ti je ostalo v spominu mnogo značilnih dogodkov iz tistih “pionirskih” časov…
»Anekdot lahko naštejem še pa še. Spominjam se recimo, ko smo se leta 1948 odpravili na izlet na Triglav. S sabo smo vzeli riž, da bi ga nato preprodali in si s tako prisluženim denarjem privoščili marsikaj, pa smo se zelo ušteli. Riž smo prodali za dosti nižjo ceno, kot smo ga kupili doma, z njim pa smo si prislužili le golaž in pivo!«
Starejši člani se vedno spominjajo tudi kriznega obdobja v sredini 50′ let, ki je bilo tudi posledica tedanjega socialnega stanja…
»Dobro se spominjam obdobja 1955- 60, ko je delovanje SPDT doseglo svoj nižek. Razlogov je za to več. Takrat smo bili veliki idealisti in dogodki, ki so bili povezani s Kominformom in s prihodom Italije so nas zelo potrli, da smo se nato celo zaprli vase. Vendar pa je bilo društvo vsestransko zelo zdravo in se je s svojimi močmi potegnilo iz krize. Zanimivo je, da je bilo SPDT vedno zelo povezano s konkretnim delovanjem naših ljudi in družbe in je torej sledilo ter na lastni koži občutilo vse socilane tokove in spremembe. Tako je bila naša takratna kriza tudi posledica vsesplošne družbene krize države in družbe sploh. Obstajali pa so tudi viški in navdušujoči trenutki…«
Nujno je, da iz svojo izkušnje našteješ vsaj nekaj teh navdušujočih trenutkov…
»Nanizal jih bom kar nekaj povsem nevezano. Navdušujoče je bilo obdobje v prvih sedemdesetih letih, ko se je osnoval izredno močen smučarski odsek, ki je prirejal neverjetno navdušujoče in množične izlete na sneg prav v Kanalsko dolino. Vsako nedeljo je odšlo na pot več avtobusov… Nadalje se spominjanj, kako smo prav pred Mangartom v Žabnicah leta 1973 organizirali prvo množično srečanje vseh obmejnih slovenskih planincev in kako smo se naslednje leto podali na Koroško in so nas sprejeli s pravo bratovsko ljubeznijo. In ne nazadnje se spominjam, kako smo se pogajali za odkup terena v Žabnicah, na katerem je nato zrasel dom Mangart…«
Kateri so bili najbolj veseli trenutki delovanja društva?
»Nedvomno takrat, pred kakimi desetimi leti, ko smo prirejali izlete za naše najmlajše in se jih je udeležilo po sto in več. Živžav je bil nepopisen, pa tudi veselje in sreča.«
Kaj pa te je najbolj prizadelo v tvojem dolgoletnem delovanju pri SPDT?
»Nedvomno smrt mladega, dobrega in priljubljenega človeka Zlatka Jelinčiča. Le to bi rad povedal o njem: da ga ne bomo mogli pozabiti nikoli, ker je bil enostavno v dveh besedah povedano: “fejst fant”. Ni treba drugih besed…«
Ti si poznal in tesno sodeloval z vsemi povojnimi predsedniki SPDT. Vsakega opiši v nekaj značilnih potezah…
»Zorko Jelinčič je bil dober in odprt, vendar pa tudi dosleden, odločen in če je bilo treba nepopustljiv. Dr. Sonja Mašera mi predstavlja energijo in elan, Pino Rudež je bil velik organizator, Aleksander Sirk dobričina, o Lojzetu Abramu pa se ne morem še izreči, saj vodi društvo šele od lani, to pa je daleč prekratko obdobje, da bi v njem ocenili delo nekega posameznika.«
Sedaj pa: še beseda za zaključek ali namesto njega. V čem je bodočnost našega društva?
»Enostavno, le v naši krasni mladini…«
