Kratek pregled svetovnega alpinizma
Primorski dnevnik, 6. julij 1989
Osvajanje Mont Blanca
Zgodovina modernega alpinizma, beseda moderen zveni danes nekoliko smešno, se začenja leta 1786 z osvojitvijo Mont Blanca. Antoine de Ville, ki smo ga že omenili, je namreč preveč osamljen primer, da bi ga postavili kot začetek pravega gorništva. Po osvojitvi Mont Aguilla se ni zgodilo nič posebnega, medtem ko se je po letu 1786, to se pravi skoraj tristo let kasneje, začel pravi naval na gore. Toda osvojitev Mont Blanca ni enostavna zadeva. Trideset let je naskakovalo ta najbolj himalajski izmed vseh alpskih vrhov lepo število vsakovrstnih ljudi. Skušali bomo torej analizirati teh trideset let, razlike med izobraženimi meščani z znanstvenim pristopom do gora in v tisti dobi še vraževernimi kmeti, ki pa so živeli pod goro in so jo torej tudi bolje poznali.
Če se skušamo poglobiti v neizobraženega človeka, ki je živel sredi 18. stoletja v kaki majhni vasici, večkrat pa kar na osamljeni kmetiji pod najvišjim alpskim vrhom, si lahko predstavljamo, kako mu gotovo ni bilo do tega, da bi se poskušal v gorah. Strah, ki ga je čutil pred večnim snegom in ledom, ni bil samo strah pred objektivnimi težavami, ki jih je predstavljal vzpon, temveč tudi pred dobrimi in hudimi višjimi silami, pred zmaji in vilami in tem podobnimi strahovi, ki jih je prepolna kmečka vraževernost. Nazadnje pa bi mu vzpon na vrh ne prinesel nobene koristi. Potreben je bil torej vzrok, da bi se ti ljudje prebudili iz lastne psihične otrplosti in pustili za sabo strah pred nevidnim. Ta vzrok je nudil v obliki precejšnje vsote denarja švicarski znanstvenik, doma iz Ženeve, profesor Horace Benedict de Saussure. Zakaj je prišlo do te ponudbe?
Leta 1760 se je profesor naravoslovnih ved in filozofije Saussure začel zanimati, zgodovina pravi iz znanstvenih razlogov, za vrh Mont Blanca. Kaj pa pomeni iz znanstvenih razlogov? Ali je bilo zanj res tako važno postaviti barometer na višino 4810 metrov? Ni bil morda pod vplivom razsvetljenstva in pozitivističnega gledanja ter hotel s svojim vzponom dokončno pokopati dotedanje temačno obdobje in vsakovrstne predsodke? Ali ni morda nastala v njem tista volja po premagovanju težav, ki še danes poganja alpiniste? Težko je najti odgovore na ta vprašanja. Zadovoljiti se moramo z dejstvom, da se je prvi obrnil h gori z namenom, da bi dosegel vrh. Sam je izjavil, da se gore ne boji. Verjamemo mu, da se ni bal strahov, toda brez dvoma so ga strašile težave, mraz in izreden napor, ki ga je zahteval vzpon. Saussure se je dobro zavedal, da so gorjani odpornejši in bolj utrjeni kot on, zato si ni domišljal, da bi brez njih kronal z uspehom svoje sanje. Tako je razpisal že omenjeno nagrado za tistega, ki bi našel prehodno smer do vrha. V Chamonixu je nastal pravi vrvež. Domačini so pred denarjem pozabili na strahove in se z vedno večjo vnemo odpravljali na Mont Blanc. Pot do vrha pa ni enostavna. Pobočje gore, ki gleda proti Chamonixu, je gotovo najlažje in najprimernejše za vzpon. Toda tudi tu se v gornjem delu led vzpenja dokaj strmo in težave so bile z opremo 18. stoletja skoraj nepremostljive. Kmalu so potencialni alpinisti spoznali, da ne bodo nikoli zmogli vrha in se v istem dnevu vrnil v dolino. Prespati noč na ledeniku pa se jim je zdelo grozno.
