Kratek pregled svetovnega alpinizma
Primorski dnevnik, 5. julij 1989
Kje in kako se začenja zgodovina gorništva? Nastanek te discipline, filozofije, športne panoge, ali kot jo hočemo imenovati, je tesno povezan z interpretacijo besede gorništvo. Če je alpinist že vsakdo, ki se je iz kateregakoli razloga enkrat ali večkrat povzpel na kak vrh, no, potem so bili že Aleksander Veliki, Hanibal in Rimljani Messnerjevi predhodniki. Podvigi takratnih vojskovodij, ki so seveda iskali najlažje prehode, so bili izključno vojaškega pomena. Alpinizem pa pojmujemo kot vzpenjanje brez kakega posebnega razloga, predvsem pa se alpinist ne izogiba težav. Tudi tu bi mogli oporekati s trditvijo, da mnogim vzponom botruje želja po slavi in pohlep po denarju, in ne samo danes. No, saj je prav želja po denarju silila francoskega vojaka po imenu Antoine de Ville, ki ga označujejo kot začetnika gorništva, da se je povzpel na težko dostopen vrh v jugovzhodni Franciji.
Pisalo se je leto 1492. Letnica bo gotovo marsikomu zvenela znano, saj je istega leta genovski pomorščak Krištof Kolumb odplul proti Indiji. Podvig bi mu tudi uspel, ko bi ne naletel nekje sredi oceana na Ameriko. Toda to je, kot piše francoski alpinist Livanos, stranski dogodek. Povrnimo se raje v Francijo, kjer je takratni kralj Karel VIII., ko se je sprehajal v pokrajini Dauphine, zagledal vrh, na katerega še ni stopila človeška noga. Kot se za slehernega kralja spodobi, ga je izredno motilo, da obstaja v njegovem kraljestvu kvadratni meter zemlje, kjer še ni plapolala njegova zastava. Poklical je služabnika in mu naročil, naj se povzpne na tisti vrh, ki ga danes imenujemo Mont Aiguille. Ta služabnik je bil Antoine de Ville. S skupino spremljevalcev si je večkrat ogledal goro, nazadnje le našel prehodno smer, se končno povzpel na vrh in tam zasadil kraljev emblem. Za storjeno uslugo ga je kralj pošteno poplačal.
Človek bi lahko rekel, da se s časom ni nič spremenilo. Še danes namreč gredo velike državne odprave v Himalajo z žepi polnimi denarja, ki ga prispeva državna blagajna, in imajo kot edino nalogo to, da postavijo ha ta ali oni vrh zastavo svoje domovine. Domoljubje, herojstvo – bi komentirali nekateri. Častihlepje, želja po slavi in denarju – bi odvrnili drugi. Nič takega. Iz osebnih izkušenj morem zagotoviti, da ko je človek z golimi rokami priklenjen k steni, ali ko se previdno premika po ledenih mostičkih nad ledeniškimi razpokami, mu še na misel ne pride – denar. Doma, ko bo udobno zleknjen v naslanjaču, bo mogoče tudi pomislil na možnost, da bi svoj uspeh finančno izkoristil. Človek mora pač živeti. Častihlepje obstaja pri alpinistu kot pri kateremkoli zemljanu, to pa samo pred vzponom in po njem. Med plezanjem, v trajni smrtni nevarnosti, ga ni denarja, ki bi plezalca spravil naprej. Tam obstaja samo še volja, čista človeška volja.
Alpinist ni heroj. Ostalih živih bitij ne presega po svoji kvaliteti, zato pa ni niti nič slabši. Navaden človek, ki si je izbral kot teren udejstvovanja naravo – to je lik alpinista. V našem pisanju bomo obravnavali tisti že omenjeni vmesni trenutek, ki se imenuje akcija in ki je tudi edini važen v zgodovini gorništva.
