Kratek pregled svetovnega alpinizma
Primorski dnevnik, 4. julij 1989
Gore in njihova skrivnost, strah pred temi naravnimi velikani ali pa celo pred božanstvi, ki se skrivajo za zamegljenimi vrhovi, in ljudje ki se vzpenjajo nanje. Alpinisti, pustolovci, heroji, osvajalci nekoristnega in ne vem še kaj, končno pa navadni ljudje vse to bo tema našega zapisa, s katerim začenjamo danes. Govorili bomo o zgodovini gorništva, o ljudeh, ki so goram posvetili življenje, predstavili bomo gorska področja s celega sveta, pisali o podvigih domačih alpinistov in skušali razjasniti nove težnje plezanja mladih, modernih plezalcev. Skratka odpravili se bomo v čarobni svet.
Naša doba, doba avtomatizacije in kompjuterizacije je človeku odvzela vsakršno možnost izživljanja naravnih vzgibov in ga prisilila, da hlasta po sem, kar diši po, nenavadnem, izjemnem, po pustolovščini. Tudi alpinizem je v zadnjih letih utrpel oziroma izkoristil ta pojav. Televizija, filmi, radio in časopisi so približali slehernemu človeku gorski svet in ga zanj navdušili, čeprav je za veliko večino največji osebni plezalski podvig, vzpon po stopnicah do stanovanja. In vendar je svet alpinizma vse prej kot preprost, v njem se namreč vrtinčijo številni občutki, ki so zunanjemu opazovalcu povsem tuji. Skušali bomo razumeti različne motivacije, zaradi katerih je prišlo do nastanka, razvoja in sedanjega stanja gorništva.
Pri našem zapisu se bomo posluževali poleg dolgočasnih letnic tudi nekaterih tehničnih izrazov, ki mogoče niso vsem znani. Slednje bomo sproti pojasnjevali.
Lotimo se razlage težavnostne lestvice. Na začetku našega stoletja je slavni nemški alpinist Welzenbach uredil način ocenjevanja težav, ki jih srečujemo v steni. S številkami, ki gredo od 1 do 6, je jasno in jedrnato opredelil stopnje zahtevnosti posameznih smeri. To bi takole izrazili:
I. stopnja – lahko, kar pa ne pomeni, da hodimo po stezi, ampak da si pri napredovanju pomagamo z rokami.
II. stopnja označuje nekoliko zahtevnejše plezanje, pri katerem je vsaj za začetnike primerna uporaba vrvi.
III. stopnja – dokaj zahtevno. Stena je tu že navpična, včasih so v njej manjši previsi, oprimki in stopi pa so še kar številni. Pri plezanju je nujna uporaba vrvi, priporočljiva pa je tudi uporaba klinov za varovanje.
IV. stopnja – zahtevno. Z razliko od III. stopnje je tu število oprimkov in slopov manjše. Poznavanje plezalne tehnike in varovanja je obvezno.
V. stopnja – zelo zahtevno. V to kategorijo uvrščamo smeri, med katerimi so tudi take, ki jih v zgodovini alpinizma štejemo za prave podvige. Pri tej stopnji sta nujna dobra telesna priprava in smisel za ravnotežje. Stena je tu seveda navpična, če že ne celo previsna, predvsem pa precej gladka.
VI. stopnja – izredno zahtevno. Stalno treniranje, odlično obvladanje varovalne tehnike in psihična moč so pogoj za premagovanje tovrstnih težav. Šesto stopnjo so še pred nekaj leti ocenjevali za višek človeške zmogljivosti.
Tudi Welzenbach, ko je sestavil težavnostno lestvico, je mislil, da je ta stopnja meja, preko katere ni mogoče. Toda kot pri vsakem športu je tudi pri alpinizmu tehnični razvoj postavil na laž te trditve, kajti, če so šesto stopnjo v 60. letih premagovali le redki, je pri alpinistih nove generacije postala že vsakdanja stvar. Nove smeri modernih plezalcev so po zahtevnosti krepko presegale nekdanje, s šestico označene smeri. Postalo je torej jasno, da je ta lestvica preozka. Zato so na začetku 80. let uvedli sedmo stopnjo. Zasluge imajo pri tem nekateri vrhunski alpinisti, ki so s svojo stalno polemiko z “birokrati” gorništva izbojevali odprtje težavnostne lestvice.
Ob koncu pregleda Welzenbachove razpredelnice je nujno poudariti, da številke sicer opredeljujejo plezalčevo zmogljivost, še zdaleč pa ne morejo opisati njegovega poguma. Prvi vzpon na Mont Blanc torej, čeprav brez vsake tehnične zahtevnosti, gotovo ni manj vreden od katerekoli šestice zadnjih let. K tej problematiki se bomo še večkrat povrnili.
