Železar, 14. september 1978
Mirno lahko trdimo, da ima turno smučanje v Sloveniji zelo globoke korenine. Tako so se že kar kmalu po prvi svetovni vojni podali ljubljanski skalaši vsako zimo na smučeh prav iz Ljubljane preko Dolomitov in škofjeloških hribov. Jelovice v Bohinj, čez Staro Fužino do planine pri Jezeru na planino v Lazu, od tam na Velo polje, na Kredarico in skozi Krmo v Mojstrano, ali čez Hribarice na Komno. Tako dolge ture so opravili v nekaj dneh ljubitelji zimske prirode že pred 50 leti.
Že pred njimi zasledimo Piparje na Veliki planini, seveda pozimi in s smučmi. Smučar, ki se ga je takrat držalo še nemško ime »skilaufar«, je bil posebna eksotična pojava, okrog katerega je bilo na mah množica občudovalcev.
Imena kot Kveder, Kajzelj, Badjura itd. ne bodo šla v pozabo. Kajzelj je, na primer, napravil poizkus, kako daleč bo prišel pozimi v 24 urah neprestane hoje v Julijcih, na smučeh. Pričel je v Mojstrani, šel skozi Krmo na Velo polje, Hribarice skozi dolino sedmerih jezer do Komne. naprej čez Vogel vse do Orne prsti. To je verjetno precej več kot 60 km, ki jih je zmogel kot samohodec.
Tudi triglavski smuk. ki so ga skalaši prirejali od leta 1927 dalje, je bil v bistvu turni pohod, ki se je na povratku spremenil v organizirano tekmo z oprtniki na ramah. Tudi tu zasledimo znana imena Deržaj. dr. Kmet, Kajzelj, bratje Čop itd.
Tradicija triglavskega smuka se je prenesla v čas po drugi svetovni vojni kot čisti turni pohod, brez tekmovanja, po zaslugi neutrudnega organizatorja Janeza Krušica.
Tihi in verjetno najbolj vztrajen ljubitelj Julijcev v zimi je dr. France Novak, ki je v zadnjih 50 letih opravil nad 500 turnih pohodov na smučeh v belo zlatorogovo kraljestvo in je obenem najboljši poznavalec najbolj skritih prehodov od Mojstrane do Krna.
Kaj nam nudi turno smučanje? Predvsem so gore pod snegom še lepše kot poleti. Nobenih sledi o civilizaciji, vse kar je v zvezi s človekom je globoko pod snegom, nobenih steza in kažipotov, pravi izgubljeni svet brez polivinila in »šemaste« kulture. Zato pa izobilje srebrnih kristalov, med katerimi se vijejo pota gorskih prebivalcev, ki iščejo svojo borno hrano.
Bele lepotice so v zimi lahko tudi zelo stroge, sneženje z viharji, megla in mraz. gazi in tožbe vetrov, nič ti ni prizaneseno kadar nanese.
Dolgi pohodi so samo za tiste, ki so maratonsko vzdržljivi, ki postopoma odkrivajo vse daljše poti in vse višje cilje, ki postopoma doživljajo zakonitosti zime v gorah. Pozimi so smuči in težki čevlji dodatna teža v primerjavi s poletjem in poleg večje teže je hoja v globokem snegu nič kolikokrat bolj naporna od hoje po kopnem. Vse to je tisto, kar človeka, ki je zdrav in poln moči. privlači v borbo, smo ali nismo, bomo ali ne bomo.
Krona vseh težav, ali boljše, plačilo za vse težave je spust v dolino kadar je sneg v redu. V marcu se prične tisto, kar najbolj privlači turnega smučarja, lepo vreme in trden sneg, ki so ga čas. veter. mraz. otoplitve predelali v odličen sneg.
V marcu je sneg v Julijcih navadno ves dan odličen za turno smuko, ker ga sonce še ne omehča pregloboko. V takem snegu uživajo vsi tisti, ki odlično vijugajo in tisti, ki imenitno plužijo. Vsak po svojih možnostih, toda nihče prehitro v neznanem svetu, to je eno od važnih pravil. Nasploh se pri turni smuki ne divja, če že iz drugega razloga ne. pa zato. ker bi bilo lepot prehitro konec. Strokovno ocenimo 50. 100 ali 150 m proge, lepo z užitkom zavijugamo ali odplužimo, kar pač znamo, se ustavimo in pogledamo svet okoli sebe in v daljavi. Skupina zaradi varnosti drži razdaljo med posamezniki. Spredaj krmari izkušeni vodnik, zadnji je zopet nekdo, ki ni ravno prvič v gorah. Večkrat se ustavljamo tudi zato, da se mišice spočijejo, so zato močnejše in smo bolj varni pred padcem. Znano je, da utrujen prej padeš in padec je lahko tudi nesreča. Ustavljamo se tudi zato, da ostanemo skupaj. Poznamo eno glavnih pravil, da se skupina pod nobenim pogojem ne razbiti, kar velja še posebno za megleno vreme. V tem primeru je svetloba difuzna. razprši se in smo kakor slepi, krmarjenje v tem primeru je mučno, premikamo se čisto počasi in še je možnost, da zdrsnemo v jamo, ali tudi čez prepad, kar se je zgodilo Pogačniku čez Triglavsko steno, k sreči s srečnim koncem, kljub preko 70-metrskemu padcu.
Doživetja so pozimi v gorah čisto drugačna kakor poleti. Vse zavisi od vremena in trdnosti snega. Sneg, ki se globoko udira. zahteva več moči in več pazljivosti, koče niso oskrbovane. noč v zimskih zasilnih sobah preživiš edino v visokogorski spalni vreči, vso hrano moraš nositi s seboj.
Razen zimskih krasot prinaša zima s seboj tudi določene tegobe in to je tisto, kar pogumnega izziva.
Zgodilo mi je, da vse leto nisem mogel na tiste prijetne dolge pohode po naših Julijcih in ko sem spet ozdravel, sem bil lačen daljave. Sam sem odpravil na Komno, prespal v domu in mano zjutraj, še pred soncem, odrinil proti Bogatinskim vratcem. V ranem jutru je sneg se ledeno trd. hoja ni težka. V dobri uri sem stal na sedlu in prvi žarki so pozlatili pokrajino. Edinstven spust vodi mimo podrtih starih italijanskih zgradb skozi dolino Doliči na Planino Duplje do Krnskega jezera. V dolgih lokih vijugaš kot ujeda po zraku, sneg hrsti pod robniki, strmina je prijetno blaga in iz nekaj kilometrov zračne črte jih nakleplješ nešteto v dolgih vijugah.
Pri jezeru je obvezno počitek. Na bregu sem prebil led in na kuhalniku zavrel čaj. To je že pravo razkošje, če si lahko postrežeš v samoti s čajem. Sončni žarki pridobivajo na moči, kar z veseljem bi se zleknil in užival sonce. Toda glad po brezmejnih daljavah je močnejša.
V dveh urah počasne hoje sem bil pod krnskim sedlom. To mi je bil cilj. Po dolgi dobi mirovanja več kot dovolj, da poteši glad. Vzpon v soncu načne rezervne moči. zahteva vso silo volje. Spust do Krnskega jezera je bogato plačilo za trud. Sneg po- staja vse bolj mehak. toda še vedno odlično drži. Izpod Krnskega sedla je do Krnskega jezera obilna izbira različnih možnosti krmarjenja.
Sonce pripeka pri vzponu proti Bogatinskim vratcem kot v Sahari in te prisili pri podrtih italijanskih kasarnah na obvezni oddih, pa četudi si precej trmast. Žalostno se oziraš za vodo, ki je tu pač ni. razen če nosiš delček Krnskega jezera v čutari s seboj.
Uma je daleč čez poldan, ko stopiš močno načet na sedlo Vratca. Sledi lep smuk proti planini na Kraju, od kjer si v četrt ure pri domu na Komni. Od doma na Komni je še celo uro smuka do koče pri Savici po ozki poti z ostrimi zavoji.
Vsak turni smuk je doživetje. vsak prinese kaj novega, kaj svojega.
V Julijcih imamo Slovenci pravo zakladnico visokogorskih poti v zimskem in spomladanskem času. Oskrbovana sta trenutno le dva centra s širokimi možnost mi izbire tur. To sta Komna in Kredarica. Slednja le po zaslugi meteorologov. Manjšo izbiro tur ima Vršič, kjer je Erjavčeva koča tudi oskrbovana vse leto. Močno pogrešamo od marca dalje Vodnikovo kočo in kočo pri Triglavskih jezerih. Tudi ti dve koči kot center nudita veliko izbiro tur.
Nikdar ni zadosti podčrtano, da ne smemo podcenjevati v gorah pozimi tistih dobro poznanih nevarnosti, kot so plazovi, mraz, utrujenost, zdrs, tavanje v megli. sneženje, sončna svetloba in morda še kaj. Navodila za vse primere naj bi poznal vsakdo, ki se poda na dolge poti, ne samo vodnik. Samo brezpogojna disciplina je relativno sigurni porok za uspešno turo.
Ciril Praček
