Železar, 14. september 1978
Našli smo se na Vršiču. Erjavčeva koča je bila že od nekdaj drugi dom jeseniških alpinistov. Kristina, ki je bila takrat še oskrbnica, je skrbela za nas kot za svoje, mi pa smo ji tudi malo pomagali. Pozimi smo ji nosili iz Kranjske gore stvari, ki jih je potrebovala. Spominjam se, da nas je neko soboto, ko smo ravno dobro prišli, prosila, naj gremo po vodno črpalko, ki so jo pripeljali do hotela Erika. S smučmi smo bili hitro v dolini in črpalko, ki je tehtala preko 50 kg. naložili na krošnjo. Nosil je lahko le eden, gaz pa je bila slaba in vsak drugi korak se je vdrlo do pasu. Bolj je šlo proti vrhu, pogosteje smo se menjavali, odnehali pa nismo. Vsake poti je enkrat konec in tudi mi smo s tisto črpalko pozno ponoči prigazili do koče.
Veliko je lepih spominov, ki me vežejo na Vršič. Tisti večer pa je tekla beseda o plezanju. Sezona je šla h koncu in vsak je pripovedoval o svojih vzponih in doživetjih. Kam jutri? Vprašanje, ki je med alpinisti vedno prisotno ob večerih v planinskih kočah.
Z Žagarjem sva se namenila v Prisojnik. Že dolgo sem opazoval steno, levo od Okna, ki je bila še nepreplezana, zato me je vleklo, da bi poskusil. Pridružila sta se nama še Zakrajšek in Novak. Skupaj smo naslednje jutro hiteli po jeseniški poti in potem po Hanzovi do vstopa. Obetal se je lep oktobrski dan in kar samo nas je neslo po lahkih kaminih navzgor. Uživali smo v prostem plezanju in spodnjo tretjino stene plezali nenavezani. Kamini se počasi ožijo in zapro z neprehodnimi previsi in umaknili smo se v levo. Stena je postala strmejša. Navezali smo se in sledilo je nekaj težjih raztežajev, ki so nas pripeljali do navpične poči. Počasi in premišljeno sem nadaljeval, zabil nekaj klinov in kmalu je bil dober raztezaj poči pod menoj. Stena se tu zopet položi in takrat smo vedeli, da so glavne težave že za nami. Našli smo udobno polico, odložili opremo in počivali. Čudovit razgled te prevzame. S pogledom božaš po znanih vrhovih in vedno znova se ti zdijo enkratno lepi. Kako neznaten se počuti človek ob mogočni lepoti gora. Delček te lepote v človeku ostane in ko greš v dolino, si prepričan, da je tvoje delo v gorah imelo pomen in da se kmalu vrneš.
S Trente je prineslo meglo. Po lažjem svetu hitimo proti robu stene. Na vrhu smo. Megla čudežno izgine. Sežemo si v roke, srečni smo, bogatejši za lepo doživetje tistega lepega jesenskega dne.
Smer smo poimenovali po bratu Žarku, ki se je ponesrečil v Rigljici.
Niko Bernard
